V SNG Drama Ljubljana sta se o liriku Krasa, kot ga tudi imenujejo, pogovarjala literarni zgodovinar Janez Vrečko ter slovenist in kritik Aljoša Harlamov. Ob zelo dobro obiskanem pogovoru, ki so ga v gledališču organizirali v sodelovanju z založbo Beletrina, je njegovo poezijo prebiral igralec Saša Tabaković.

Vrečko je v pogovoru poudaril, da je ravno Kosovel "eden vodilnih literarnih konstruktivistov v Evropi, če ne celo edini", in da je sam verjel, "da je morda tisti, ki bo prenovil slovensko poezijo na evropskih temeljih; da ne bomo Slovenci za Evropo zmeraj capljali svojih 50 let." Nadalje je poudaril še, da so faze Kosovelovega ustvarjanja minevale ne v letih, ampak v mesecih: "Njegovo življenje je bilo tako intenzivno, da se je od smeri do smeri sprehajal neverjetno skokovito."

Vendar pa radikalno avantgardna poezija Srečka Kosovela večinoma ni bila objavljena še mnogo let po njegovi smrti leta 1926, zato najpomembnejši del njegovega pesnjenja širšemu občinstvu ni bil znan vse do 1967, ko so izšli Integrali.

Ustvarjanje brez dogmatskih očal
Proti koncu svojega kratkega življenja je Kosovel, potem ko je že ustvarjal v ekspresionizmu, ugotovil, da je ta smer pravzaprav mrtva, čeprav je v njem ustvaril nekaj svojih najsijajnejših pesmi. V svojem delu je prepletal ali sočasno uveljavljal prvine impresionizma in ekspresionizma. Značilni temi njegovega poznejšega ustvarjanja sta tudi smrt in ljubezen. Po impresionizmu je v ekspresionističnem pesnjenju uveljavljal modernistični moralni, duhovni in socialni aktivizem.

Vendar je še vedno iskal smer, ki bi ga izpolnila, in tako se je usmeril h konstruktivizmu. Ob tem je Vrečko povedal, da so na pesnika v letu 1925 začeli pritiskati prijatelji, ki so želeli, da bi pisal literaturo za proletariat. Deloma se je temu uklonil, vendar je obenem poudaril, da si ne bo nikoli nataknil dogmatskih očal. Slovenska književnost je s Kosovelom začela slediti sodobnim literarnim tokom, tudi zato ker je dogajanju na ustvarjalnem področju lahko sledil v tujih jezikih in si je priskrbel vso razpoložljivo literaturo - z namenom ustvariti nekaj, kar bo za Slovence izjemnega pomena.

Poezija, primerna za različne dramatizacije
Pogovor v Novi Gorici, ki je bil posvečen Kosovelovi poeziji na odru, je vodila Ana Perne, sogovorniki pa so bili Barbara Korun, Matjaž Berger, Kristjan Guček in Zala Dobovšek. Dogodek je organiziralo Društvo gledaliških kritikov in teatrologov, obisk pa je bil tolikšen, da je presenetil celo same organizatorje. Še posebej razveseljujoče je tudi dejstvo, da je mladina predstavljala precejšen delež obiskovalcev, kar ponovno dokazuje brezčasnost poezije Srečka Kosovela. Pogovoru na odru velike dvorane novogoriškega gledališča je sledila še razprava.

V pogovoru je režiser Matjaž Berger, ki je Kosovelovo poezijo ob različnih priložnostih že večkrat postavil na oder, izrazil prepričanje, da je njegova poezija tako "velika", da je primerna za opero ali za večje umetniške akcije, multimedijsko umetnost in tudi performanse. Vendar ustvarjalcem scenskih predstav hkrati omogoča, da jo umestijo v intimnejše, romantične ali celo otroške projekte. V širokem razponu Kosovelovega ustvarjanja, od otroških pesmi do Konsa, vidi pesnikovo genialnost, dojema pa jo predvsem kot misel, strast do realnega, miselno gesto.

Socialni čut ter ukoreninjenost v prostor in čas
Barbara Korun je med drugim povedala, da je med mladimi, ki jih poučuje na šoli, opazila priljubljenost poezije Srečka Kosovela, saj razred "nekako oživi", ko jo obravnavajo. Korunovo samo pa - tako kot najbrž mnoge - najbolj gane pesnikov socialni čut ter njegova ukoreninjenost v prostor in čas: "Obenem je prisotna ta njegova tretja dimenzija do transcendence, do vesolja in vsa kompleksnost, ki jo je uspel v svojih pesmih zajeti in zaradi katere je moral izumiti nov način govora, nov način jezika."