To pa lahko olepšamo še s podatkom, da bo Slovensko muzejsko društvo v kratkem ovenčalo KSEVT z Valvasorjevim nagljem, saj, kot pravi utemeljitev, "kot inovativna muzejska ustanova doma in v svetu promovira slovenske raziskovalce in slovensko znanje o vesolju, si prizadeva za demokratične cilje in mir, odpira možnosti mladim raziskovalcem ter povezuje Vitanje z vsem svetom". Pogovarjali smo se z Draganom Živadinovom in Miho Turšičem.

Na arhitekturnem bienalu v Benetkah se boste predstavili s projektom, ki je sestavljen iz treh delov ...
Živadinov: V nasprotju z Beneškim bienalom, ki je namenjen vizualni umetnosti in se na njem umetnost predstavlja na mnogotere načine, se na arhitekturnem bienalu največkrat razstavljajo predstavitveni modeli in makete mišljenja arhitekture. Mi se predstavljamo s tremi moduli.

Turšič: Prvi modul je Supre:človek, ki ga predstavljajo ikone Hermana Potočnika Noordunga. To je nekaj njegovih risb, ki so same po sebi ikone in seveda veljajo za ikone dvajsetega stoletja, saj je z njimi vzpostavil nekaj, kar prej ni obstajalo. Del teh ikon so tudi ruski kozmonavti, ki berejo njegovo besedilo na Mednarodni vesoljski postaji. Torej ljudje, ki živijo tam, kar je on pravzaprav zasnoval. Naslednji je Supre:kompozit, ki je posvečen arhitekturi KSEVT-a - Bevk Perovič arhitekti, Dekleva Gregorič arhitekti, OFIS arhitekti, Sadar Vuga arhitekti -, ki je rezultat modernosti 20. stoletja v Sloveniji. Dejansko je seštevek vsega, kar se je pri nas zgodilo v arhitekturi od prve svetovne vojne do danes. Zadnji del je Supre:živo, ki vzpostavlja vesoljsko arhitekturo kot vejo arhitekture, saj je v polju arhitekture vesoljska arhitektura vse preveč dojeta kot zgolj inženiring, strojništvo, elektrotehnika - v glavnem kot nekaj, kar se dela brez arhitekturnega razmisleka. Naša naloga je, da izpostavimo teoretike in praktike, historične in aktualne, ki omogočajo, da se začne misliti vesoljsko arhitekturo kot vejo arhitekture. S tem želimo spodbuditi, da se arhitekti dejansko začnejo ukvarjati z mišljenjem form za človeka v vesolju.

Ali predpona supre- v naslovu Supre:arhitektura nakazuje neko povsem idejno preseganje kot rezultat najvišje umske dejavnosti ali zelo konkretno fizično preseganje, saj gre za vesoljsko arhitekturo?
Živadinov: Oboje hkrati. Ne pozabimo, da govorimo o arhitekturi za vesolje. Sama predpona supre- označuje nekaj, kar je "najvišje" oziroma "največ". V tem smislu je naslov razstave izbral suprepozicijo iz historične avantgarde. Že sama arhitektura je "nadgraditeljstvo", ne zgolj graditeljstvo, torej je suprearhitektura "naj-nad-graditeljstvo". Izhodišče je uvod v oblikoslovje bodočih arhitektur v realnem vesolju. Saj na eni strani imamo filmsko psevdo futuristično arhitekturo, na kateri na primer temelji tudi znanstvenofantastična hollywoodska produkcija. Mi pa tukaj naredimo kategorično zarezo in izhajamo iz osnovnih oblikoslovnih izhodišč; suprematizma na eni, konstruktivizma na drugi in produkcionizma na tretji strani. Izhajamo iz morfoloških vprašanj.

Kam datira začetek vesoljske znanosti, iz katere izhajate?
Živadinov: Začne se z ruskim kozmizmom filozofa Nikolaja Fjodoroviča Fjodorova ter znanstvenikom, teoretikom in starim očetom kozmonavtike Konstantinom Edvardovičem Ciolkowskim. Prišla sta do preprostega spoznanja, da imamo na planetu Zemlja veliko težavo, saj ena ogromna skupina ljudi trdi, da Bog obstaja, druga prav tako ogromna skupina pa to zanika, kar seveda neizbežno vodi v konflikt. Kozmisti so tako predlagali, da se človeštvo že enkrat neha to spraševati in gre preprosto pogledat, ali Bog obstaja, kar pa lahko doseže z vesoljskimi aparati. Ciolkowski je na tej točki začel pisati novele, risati načrte in ustvarjati izdelke, ki bi lahko bili vesoljski aparati. S tem smo torej dobili prve oblikoslovne strukture, ki so idealne za preboj atmosfere, se pravi za vesoljski dvig. In mi izhajamo iz te kozmistične, slovanske, prej omenjene suprepozicije. Seveda obstajajo tudi drugi popolnoma drugačni postopki, ki so morda celo učinkovitejši in porajajo več izdelkov. Vendar pa je naša pozicija tista, iz katere izhaja kulturalizacija vesolja.

Ali ne kaže podatek, da velja Mednarodna vesoljska postaja za najdražji objekt, ki je bil do zdaj zgrajen, na to, da je vesoljska arhitektura že kar dobro vzpostavljena?

Turšič: Skozi prizmo stroška izdelave ocenjevati zadeve, ki so zgrajene v vesolju, je precej nepomembno, saj sama cena ne določa njihove vrednosti. Vse, kar se počne v vesolju, je seveda drago. Nam se zdi ta postaja pomembna predvsem, ker omogoča bivanje človeka v vesolju, in tukaj ne gre več zgolj za neki preživitveni moment, saj je danes že skorajda preprosto priti tja, bivati tam in početi funkcionalne stvari. Torej je za nas še posebej pomembno, da se lahko v osnovi tam proizvaja tudi umetnost oziroma se tam vsaj izvaja z umetniškega vidika pomembne dejavnosti. Predvsem gre za civilizacijski korak omogočanja bivanja človeku, kjer je to sicer zanj nemogoče.

Tehnologija na eni strani človeku marsikaj omogoči, hkrati pa z njo - brez moralističnega podtona - pehamo naš planet v pogubo. Vendar pa je prav tehnologija tista, ki je neizogibna za človekov fizični premik s tega planeta … Gre za neko dvojnost na tem mestu?

Turšič: Zadeva je povsem preprosta. Človek je tehnologija, tehnologija je človek - enega brez drugega ni. Človek ni to, kar je, če ni tudi najprimitivnejše tehnologije. Na primer tudi brez ognja ni to, kar je. Vsa kultura, ki jo je razvil - od prehranjevanja, gradnje do vsega drugega - prav to je človek. Nesmiselno bi bilo govoriti, da je tehnologija sama tista, ki uničuje planet.
Živadinov: Prometejev mit ponazarja prestop od narave h kulturi; ogenj je sicer prisoten, vendar potrebuješ tehnologijo, da je ta lahko ves čas prisoten. Zato je med naravo in kulturo veličasten človeški napor, ki ga vsakodnevno vlagamo v veliko kontinuiteto. Hkrati pa obstaja partikularnost, na katero najverjetneje namiguje vprašanje, saj je tehnologija neka grozilna aparatura. Vendar imamo v KSEVT-u seveda afirmativen odnos do tehnologije, nismo pa naivni. Za nas je tehnologija prometejevsko zmagoslavje na eni strani, na drugi pa se borimo proti militarizaciji in komercializaciji vesolja.
Turšič: Na tem mestu bi izpostavil prav zgodbo Hermana Potočnika, ki se je v vojaških šolah izobrazil za inženirja, se bojeval v prvi svetovni vojni na vseh frontah. Tukaj je seveda - še posebej zaradi svoje izobrazbe - izkusil, kako se vse to znanje in iz njega izvirajoča tehnologija izrabljata za uničevanje. Po koncu vojne je končal študij in se v nasprotju z drugimi, ki so svoje znanje uporabili za razvoj tehnologije same, posvetil uporabi tehnologije za omogočanje bivanja v vesolju. Kar pomeni, da se ni ukvarjal s tehnologijo samo, temveč s tem, kako lahko ta pomaga človeku. Iz tega pa je vzbrstela prva arhitektura za vesolje, kar pomeni omogočanje kulture, kjer ta prej ni bila mogoča, in s tem je Potočnik tudi začetnik kulturalizacije vesolja. On je tudi prvi, recimo v nasprotju s Ciolkowskim, ki je sestavil funkcionalno celoto za bivanje v vesolju.

Potočnik ob koncu svojega dela Problem vožnje po vesolju - raketni motor, ki je izšlo konec dvajsetih let prejšnjega stoletja, kljub svojemu izrazitemu vizionarstvu uporabi besede oziroma besedne zveze, kot so: utvara, sejanje vere, smotrna uporaba obstoječega. Očitno je šlo za skrajno nepretenciozno osebo, od katere bi se tudi toliko let pozneje lahko naučili bistveno več kot "zgolj vožnje po vesolju" …
Živadinov: Hvala za to opažanje. Ko v Sloveniji izgovoriš 'vesolje', 'tehnologija', kaj šele 'visoka tehnologija', deluješ pretenciozno, elitistično, med slovenskimi znanstveniki pa naivno. Ko vstopi umetnik v prostor znanosti, je po navadi le gost. Ko pa vstopi znanstvenik v prostor umetnosti, je po navadi zgolj amater. Prav KSEVT si prizadeva to preseči, odpreti hoče prostor za diplomatske protokole med umetnostjo in znanostjo. Na drugi strani pa obstaja strah pred prej omenjenimi pojmi. Vendar v okviru govora o slovenskih znanstvenikih hkrati ne smemo pozabiti, da je v tem trenutku direktor razvojnega oddelka Evropske vesoljske agencije (ESA) Slovenec - dr. Marcos Bavdaž. V naši skupnosti je pogosto na delu lažna skromnost; ponižne besede v ozadju pa velike lopovščine.

Potrebujemo torej precejšnjo mero psihonavtike, da bi lahko uspešno izvajali kozmonavtiko?
Turšič: Sam bi to prej imenoval humanonavtika …

V delu Problem vožnje po vesolju - raketni motor je izpostavljeno tudi to, kako zelo pomembno je, da ne izdamo več denarja za pridobivanje energije, kot je sama vredna. TEŠ 6?
Turšič: Potočnik že takrat govori o solarnih elektrarnah - in to v vesolju! Pri njem je res ključno, da razume težave in tudi pozna rešitve zanje. In po vseh teh letih to potrjujejo aktualni strokovnjaki, znanstveniki in kozmonavti, ki ob prebiranju njegove knjige pravijo, da je danes tako v vesolju. Gre za njegov način podajanja rešitev, ki so danes na nekaterih področjih dejansko tako realizirane. Tukaj ne mislim umetne gravitacije, temveč nekatere osnovne prvine - okna, vrata, stopnice in podobni elementi ali pa način gibanja po breztežnostnem prostoru.

Če se torej navežemo na te osnovne arhitekturne prvine, na katere se osredotoča letošnji arhitekturni bienale - tla, strop, vrata itd. Jih je pri vašem projektu mogoče razumeti tudi metaforično, glede na to, da gre za vesoljsko arhitekturo? Torej tla so Zemlja, strop je vesolje, vrata pa tehnologija …
Turšič: Pravzaprav je bil to res povod, da smo se prijavili na razpis - torej moment prevpraševanja teh osnovnih prvin v arhitekturi. Vse, kar človek počne v vesolju, počne tudi na Zemlji - in s tem je prevpraševanje arhitekture v vesolju tudi prevpraševanje arhitekture na Zemlji. Pri Potočniku so v vesolju prav ti osnovni elementi: vrata, okna, stopnice in stene. So pa seveda hkrati enaki in drugačni. V vesolju vrata seveda niso zgolj prehod iz notranjosti v zunanjost, temveč pomenijo prehod iz radikalno drugačne notranjosti v radikalno drugačno zunanjost. Notranjost je bivanjska, zunanjost pa seveda ni. Tudi vloga oken je drugačna, saj v vesolju ne omogočajo nekega razgleda, služijo predvsem za dovod svetlobe. Tukaj tudi ni tal in stropa, imamo le šest sten, ker telo lebdi v prostoru. Posebnega pomena pri njem pa so stopnice, gre za njegovo ikonično prvino - zasnuje jih kot prehod iz umetne gravitacije v breztežnost. Zaradi tega prinašajo s seboj velikansko poetičnost, ki je lastna arhitekturi. Ne gre zgolj za gradnjo, tudi ne zgolj gradnjo hiše v vesolju, ki bo pač omogočala bivanje. Arhitektura je torej oboje - in konceptualizacija in poesis.

Smo s tem torej nekako blizu refleksiji znanstvenih konceptov na umetnostni način?
Turšič: Da, dejansko se posvečamo kulturalizaciji vesolja, s tem pa tudi kulturalizaciji znanosti. Tukaj nam je bistveno, da napravimo razliko med kulturalizacijo in popularizacijo znanosti, saj ta pomeni poenostavljanje.
Živadinov: Mi nismo popularizacija znanosti, mi nismo popularizacija znanosti. Klicaj! Naša misija je kulturalizacija vesolja in kulturalizacija znanosti.
Turšič: Kulturalizacija znanosti pomeni, da pri znanosti vzameš prvine, ki imajo neko vrednost, in to postaviš v prostor tako, da njihovo vrednost izpostaviš in poudariš. Na ta način lahko ljudje to vrednost tudi razumejo, ne da bi jo bilo treba pretvoriti v svojo lastno ilustracijo prek momenta poenostavitve. Znanost je seveda predčasna, večinoma pa nam je širše žal predstavljena - če se lahko tako izrazim - prek rumenega tiska, kar seveda pogosto povzroči napačno dojemanje.

Na neki način znanost in umetnost sploh nista pojma, ki bi bila tako zelo vsaksebi. Je ustvarjalnost tista, ki jima je najbolj skupna?
Živadinov: Bolj se poslužujemo pojma produkcionizma. Za naše pojme je samo Bog tisti, ki ustvarja. V KSEVT-u dejansko ne uporabljamo pojma ustvarjalnosti …
Turšič: Znanost in umetnost ločimo predvsem z vidika tega, da se znanost ukvarja s tem, kar je okoli nas, umetnost in humanistika pa se ukvarjata s tem, kar smo mi. Prav zato, ker se vesoljski programi v osnovi ukvarjajo zgolj s tem, kar nas obdaja, ne pa z vprašanjem, kaj se dogaja s človekom samim v vesolju, dodajamo temu še humanistiko in umetnost. Noben izmed vesoljskih programov se seveda ne sprašuje, do kod smo še ljudje oziroma kaj še je človeško in kaj ni ter kako razumeti človeško produkcijo v vesolju - se pravi nekaj, kar lahko človek počne zgolj v vesolju. Veliko tega pade pod kategorijo znanosti, vendar pa ima ta svoje omejitve, saj ne more uporabiti določenih procesov. Zelo rad izpostavim, da sicer človek počasi zapušča svojo zibelko Zemljo, vendar če bo šel v vesolje brez umetnosti, to ne bo več človek.

Za konec pa še nekaj besed o aktualni razstavi v KSEVT-u, saj - že skorajda simptomatično - predstavlja delo Slovenca, ki sodi v sam svetovni vrh na svojem področju, na naših tleh pa nam najbrž ni ravno znan …
Turšič: Do konca avgusta je na ogled razstava Voyager/Dr. Mavretič. Gre za znanstvenika, ki že več kot štirideset let razvija vesoljske tehnologije. Voyager je eden izmed ključnih projektov, pri katerih je sodeloval, razvil je namreč inštrument za merjenje solarne plazme, krajše PLS. Nujno moramo izpostaviti, da je vesoljsko plovilo Voyager prvi in do zdaj edini človeški proizvod, ki je zapustil naše osončje. Pomeni torej, da ko ne bo več ne človeka ne Zemlje niti Sonca, bo to še vedno obstajalo. Zato gre najbrž za največjo manifestacijo človekovega obstoja, ki presega njegov čas in prostor. To seveda odpira vprašanje, kaj je z umetnostjo v takih pogojih. In tukaj seveda pridemo do suprematizma oziroma do vzpostavljanja mišljenja skozi formo, oblikoslovja. Hkrati pa je neizogibno, da prevprašujemo računalniško umetnost, saj je na Voyagerju tudi prvi digitalni računalnik. Naj dodam, da Mavretič živi nekaj sto kilometrov stran od Edwarda Zajca, torej Slovenca, ki je pionir računalniške umetnosti ...