"Največja izziva, s katerima se spoprijemamo tu, sta povezava s celino in dobava surovin, ki so na celini samoumevne in zato tudi cenejše. Smešno, ampak prav tadva izziva sta tudi "krivca" za neprestano ustvarjalnost otočanov," razlaga 28-letna Ljubljančanka, ki je v Kanado ni gnala služba, ampak ljubezen.

Ko je Anja na študentski izmenjavi v Stockholmu pred petimi leti spoznala dve leti mlajšega Tavisha Russlla, si nikakor ni predstavljala, da se bo daleč od doma ustalila prav z marljivim in tihim Kanadčanom, ki je sostanovalce v študentskem domu hipoma osvojil, ko jim je za zajtrk pekel palačinke z javorjevim sirupom. A do konca polletne izmenjave sta bila že par, zvezo sta nato dve leti vodila na daljavo, po diplomi pa se je Anja odločila preseliti v Kanado.

Najprej k njemu domov v Saskatoon, sredi kanadskih prerij, nato pa sta naložila svoje malo imetje v odsluženo hondo njegovih staršev in se odpeljala čez pol države do skrajnega vzhoda, na otok Novo Fundlandijo. Destinacija se je zdela mnogim ... neobičajna, milo rečeno, nelogična tudi, je bilo slišati. Toda odročen, redko poseljen otok, izpostavljen silam narave in z močno ribiško tradicijo je ustrezal obema ljubiteljema narave, še posebej njej, ki je diplomo pisala prav na temo oživljanja starih ribiških vasi.

Na sever!
Po dveh letih življenja v glavnem mestu St. John'su, s 100.000 prebivalci največjem mestu pokrajine Nova Fundlandija in Labrador in bojda najstarejši angleški naselbini v Severni Ameriki, se je par severu z vsemi svojimi posebnostmi že popolnoma prilagodil. On dela v malem gradbenem podjetju, ona v pekarni, a se vse bolj ukvarja z najrazličnejšimi "projekti", kot temu rečejo v Severni Ameriki. Bolj ambiciozno se je lotila fotografije in njeni povečani utrinki z obal Nove Fundlandije zdaj visijo v kavarniški galeriji, s fantom pa v kleti varita svoje pivo, sadno vino, kefir in kombučo (pijačo s čajno osnovo, ki nastane s fermentacijo), za katero upata, da bo po "hipsterskem" Torontu zdaj osvojila še manj svetovljanske kraje.

Sama pa se v teh manj svetovljanskih krajih, kjer jima v poletnih mesecih zanese v zaliv ledene gore z Grenlandije, v jesenskih pa se po ulicah občasno sprehodi kak zablodeli los iz bližnjega gozda, prav dobro počutita.

Vi ste Slovenka, vaš fant Kanadčan, spoznala sta se na izmenjavi na Švedskem. Sta se takoj odločila, da bosta za svoj dom izbrala ravno "njegovo" Kanado?
Ja, mislim, da je bilo obema takoj jasno, da se nama bolj "izplača" preseliti v Kanado. On je bil sicer zelo previden in se je hotel trdno prepričati, ali je to res nekaj, kar si želim. Nikoli ni pritiskal name ali mislil, da se od mene pričakuje, da bom takoj izbrala Kanado za svoj novi dom. Zdi se mi, da je bil prijetno presenečen, ko sem se bila pripravljena preseliti brez večjih zadržkov.

Amerika, pa tudi Kanada, že od nekdaj veljata za "deželo priložnosti". Kakšne so vaše izkušnje s tem? Se tam cedita mleko in med? Lahko res vsak uspe?
Še vedno se vsake toliko zalotim pri premišljevanju o tem izrazu. Prav gotovo ni tako lahko, kot si marsikdo predstavlja. V mojem primeru, kot diplomirana antropologinja, je težko najti službo, povezano z mojo izobrazbo. Moj začetni načrt je bil ostati v pekarni nekaj mesecev, dokler ne najdem "prave" službe, kjer bom lahko unovčila svoje znanje kot antropologinja. Po dveh letih sem še vedno v isti pekarni, pa vendar imam vrata odprta tudi za druge priložnosti, kot sta fotografija in prodaja najine kombuče. Tu se še vseeno vidi razlika med državami. V Kanadi so morda le malo bolj odprti do malih podjetnikov in je lažje premišljevati o tem, kaj lahko sam ponudiš trgu. Na splošno imam tu občutek, da so ljudje veliko bolj pozitivni do inovativnosti ter so pripravljeni podpreti manjše in večje lokalne obrti.

Pri nas je največja težava, kar se tiče odpiranja lastnega malega podjetja/obrti, birokratske prepreke. Je v Kanadi z birokracijo kaj lažje?
Kot rečeno, po mojih izkušnjah je Kanada precej bolj pripravljena podpreti manjše lokalne posle. Še vedno se moraš ukvarjati z birokracijo in včasih ni lahko, ampak v Sloveniji se ti vrata zaprejo hitreje kot v Kanadi - oziroma se ti pogosto sploh ne odprejo. Midva se sicer prav pri najini kombuči že kar nekaj časa bojujeva s Food Security Inspection (uprava za varno hrano, op. a.), to pa zato, ker tu v Novi Fundlandiji nimajo vzpostavljenih parametrov za testiranje tovrstnih tipov pijače. Ampak nekako še vedno nimam občutka, da je nemogoče. Dialog je vzpostavljen in vladni uradniki, tako se vsaj zdi, so pripravljeni poslušati, prav vzpostavitev začetnega dialoga pa se mi zdi v Sloveniji največja težava.

Iz lastnih izkušenj vem, da se v Kanadi najbolj norčujejo iz Saskatoona oz. Saskatchewana, od koder prihaja vaš fant, in iz Nove Fundlandije, kjer sta se ustalila vidva. Kot nekdo, ki je izkusil tako te "zaostale", odročnejše dele države, kot tudi "uglednejše", bolj svetovljanske konce, kot sta Vancouver in Toronto, je posmeh upravičen? In obratno, je fama velikih mest upravičena?
Prav gotovo oboje! Veliko prednosti velikih mest pogrešam. Po drugi strani pa sem tako navajena imeti vse na dosegu rok, da se zavedam, da vsega prav gotovo ne bom imela tu na otoku "sredi" severnega Atlantika. Moje povsem osebno mnenje je, da bi se v večjih mestih predvsem počutila zelo klavstrofobično in bi bila le ena izmed številk. St. John’s me vedno znova preseneča z bogato ponudbo kulturnih dejavnosti. Čeprav nima velikih in glamuroznih filmskih festivalov, se tu dejansko veliko bolj udejstvujem v lokalnem kulturnem življenju, kot sem se doma v Sloveniji. Prav zato, ker je otok še vedno dokaj izoliran, so ljudje tu še toliko bolj iznajdljivi. Neverjetno je, koliko nadarjenih ljudi je tu. Prav ta kolektivna ustvarjalnost in iznajdljivost je tudi meni veliko pomagala in razblinila moje predsodke, da je (pre)težko začeti lasten posel. In, seveda, ker je skupnost toliko manjša kot na primer tista v Torontu, je tudi toliko več tržnih niš, ki še niso zapolnjene. Tukajšnji trg še vedno ni niti blizu prenasičenosti, zato je izbire ogromno. Z malo poguma in tržno žilico je tu uspelo že kar nekaj mladim ljudem, ki jih poznam. Največja izziva, s katerima se spoprijemamo tu, sta povezava s celino in dobava surovin, ki so na celini samoumevne in posledično tudi cenejše. Smešno, ampak prav ta izziva sta tudi "krivca" za neprestano ustvarjalnost otočanov.

Zdaj v St. John'su, največjem mestu Nove Fundlandije, po dveh letih kupujeta hišo. Vi delate v kavarni, v Sloveniji si mladi vajine starosti s takim statusom težko privoščijo nakup stanovanja, kaj šele hiše. Kako je s tem v Kanadi?
Morda je to malo tudi povezano s tem, da so univerze plačljive in da mladi hitro izkusijo, kako ravnati z denarjem. Čeprav so mladi v Kanadi po končanem študiju obteženi s študentskimi dolgovi, so tudi zaradi tega toliko bolj zagrizeni za iskanje služb. Miselnost tu je taka, da če imaš dovolj denarja za najemnino, potem lahko namesto tega raje odplačuješ hipoteko za hišo, pa bo vsaj nekoč tvoja.

Letos ste dobili stalno prebivališče. Se kot Vzhodnoevropejka počutite enakopravni? Ali se vam zdi, da kljub vsemu v Severni Ameriki nikdar ne moreš res postati "eden izmed njih"?
Prav gotovo sem si močno oddahnila, ko sem dobila stalno prebivališče. Iz različnih birokratskih razlogov je življenje v tujini veliko lažje s tem dokumentom. Težko rečem, da se počutim zdaj bolj enakopravna, a občutek je zagotovo boljši. Prebivalstvo Kanade je tako multinacionalno, da se kot Slovenka v bistvu ne počutim tako zelo eksotično. Nekaj, kar se mi zdi, da je v Kanadi veliko bolj prisotno kot pa v ZDA, pregovornem "talilnem loncu", sta strpnost in odprtost do različnih kultur. To se takoj opazi v večjih mestih, za katerimi Nova Fundlandija sicer vseeno zaostaja. Ljudje imajo pogosto težave z mojim imenom, a se zaradi tega nikoli nisem počutila izobčeno. Je pa res, da so izkušnje različne. Prijateljica iz Hrvaške, Vesna, je denimo v St. John'su dokončala podiplomski študij in takoj zatem začela iskati službo. Njej se je takrat zdelo, da je skoraj nikoli niso povabili na razgovor prav zaradi (nekanadskega) imena. A to je njena izkušnja.

Kakšno službo pa lahko dobiš v Kanadi kot tujka in kakšne ne moreš?
Težje je dobiti vladne službe. Sama sem si, recimo, želela delati v enem od narodnih parkov in/ali spomenikov, a kot Nekanadčanka praktično nisem imela možnosti - poleti so ta mesta polnili študenti, redno pa zaposlujejo samo Kanadčane. Za vse druge službe pa je težje reči, odvisno od posameznika in situacije.

Kaj najbolj pogrešate iz Slovenije?
Najbolj pogrešam slovensko sadje, sadje s svojega vrta. Tu je težje dobiti kakovostno ter dnevno sveže sadje in zelenjavo. Zato se mi zdi zelo pomembno, da imaš tu svoj vrtiček, kjer lahko v poletnih mesecih dejansko gojiš dokaj bogato izbiro zelenjave. Edino, kar me močno moti v Novi Fundlandiji, je dolžina zime. Za to se zdi, da se vleče v neskončnost - iz Slovenije sem navajena, da pomlad pride marca, tu pa si lahko vesel, če maja nimaš več snežnih zametov.

Kaj mislite, bi se vaš partner kot Kanadčan lahko tako prilagodil življenju v Sloveniji, kot ste se vi življenju v Kanadi?
Prepričana sem, da bi Tavish imel večje težave s prilagajanjem na življenje v Sloveniji kot jaz v Kanadi. Najprej je tu velika ovira jezik. Slovenščina pač ni univerzalni jezik, poleg tega pa se jo je še težko naučiti. Kot inženir bi imel prav gotovo tudi večje težave z iskanjem službe kot v naglo rastočem St. John'su, kjer je v zadnjih letih ogromno povpraševanja po vseh v gradbinskem poslu. Priznam, ne vem prav dobro, kakšne so v Sloveniji možnosti za tovrstne zaposlitve, vem pa, da v Kanadi gradbeništvo cveti, zaposlitev v tem poslu je veliko in plača ni slaba. Po drugi strani pa sem prepričana, da bi bilo tudi zame kot antropologinjo možnosti v Sloveniji malo, in tako bi lahko oba imela velike težave na tem področju. Kar pa se tiče kulture, vem, da Tavish vsakič, ko pride na obisk v Slovenijo, nadvse uživa. Obožuje lokalno hrano in pijačo, pa seveda tudi podnebje in naravne lepote. Da povzamem - na začetku bi bilo zelo težko, pozneje pa mislim, da bi se lahko tudi on precej dobro prilagodil, saj je odprt do različnih kultur.

Nekakšno stereotipno mnenje, podoba o Kanadi je kot liberalnejša, morda malo manj "kul" različica ZDA, kjer čez cesto skačejo losi, povsod pa se cedi javorjev sirup. Kako daleč je ta podoba oddaljena od resničnosti?
Žal ta podoba ni tako zelo resnična. No, takšna je bila podoba pred približno desetimi leti. Upam, da z naslednjimi volitvami dobimo novega predsednika vlade, ki bo malo bolj liberalen kot trenutni (Stephen Harper). Ampak po drugi strani pa moram priznati, da ima ta država marsikaj zelo razčiščeno. Zdravstvo je, denimo, odlično - sama imam z zavarovanjem brezplačni dostop do zobozdravnika, okulista, ki krije celo dizajnerska očala, kiropraktika, maserja, vseh možnih zdravilcev vzhodne medicine ...

Za Severno Ameriko velja, da so zelo priljudni in prijazni, a da z njimi težko stkeš prava, iskrena prijateljstva. Kakšne so vaše izkušnje?
V prvih mesecih sem res imela rahle težave s prilagajanjem na njihovo "neiskreno" prijaznost, a sem se vseeno kmalu navadila na to in zdaj skoraj raje vidim tak odnos do tujca kot pa slovenski, večno zajedljivi in ignorantski pristop. Kar pa se tiče mojega osebnega življenja, imam veliko srečo, saj imam tu v Novi Fundlandiji zdaj po dveh letih več pravih, tesnih prijateljev, kot jih imam doma v Sloveniji. Začetki so povsod težki, ampak Novofundlandčani so nasploh zelo odprti in prijazni ljudje. Moj tesni krog prijateljev pa je tudi bogata mešanica "Come from Away" (Kanadčani iz različnih provinc, nekaj tujcev in nekaj domačinov).

Novo Fundlandijo poznamo iz filma The Shipping News (Ladijske novice s Kevinom Spaceyjem, op. a.), kjer je dežela videti kot popolnoma zakotna, trda, ne najlagodnejša za življenje. Očitno vidva menita drugače?
No, prav gotovo ni lahko. Sploh, ko se zima zavleče pozno v maj in v tistih (dolgih, res dolgih) zimskih mesecih nikoli ne veš, kdaj boš brez elektrike po več dni zapored. Ampak takih krajev je po svetu veliko, ljudje so navajeni živeti v veliko hujših razmerah. V tem pogledu smo mi, Slovenci, res razvajeni. To, da še vedno lahko gojim lastno zelenjavo na vrtu, potrjuje dejstvo, da razmere res niso tako slabe. V poletnih mesecih dobivam pošiljko sveže zelenjave od tukajšnjih kmetov. V "zelenem zabojčku" dobivam zelo raznoliko zelenjavo - ta teden sem na primer dobila košarico plodov tomatilla. Vse se da, če se hoče! Celo v Novi Fundlandiji. Ko se tu sonce prikaže, so ljudje neverjetno nasmejani in vse se zdi krasno. Ampak še enkrat me vprašajte to vprašanje nekje konec februarja, haha.

Kaj pa cene? Odročni sever, za nameček še otok ... Si kakšne stvari težko privoščita? Lahko gresta ven na pijačo?
Kar se tiče cene alkohola, so precej podobne kot na celini, sadje in zelenjava sta zagotovo dražja kot na celini in pogosto nista tako kakovostna, ampak na splošno spet ni tako drago. Mislim, da si še vedno lahko privoščiva, kar si želiva. Občasno si za ob večerji kupiva steklenico vina, ki je s 15 dolarji tu pač dražja kot v Sloveniji, kjer imamo krasno vino po za kanadske razmere skoraj smešnih cenah, breskve so najmanj dvakrat dražje kot v Sloveniji, po drugi strani pa so nekatere stvari, kot je arašidovo maslo, javorjev sirup, maslo ... kar občutno cenejše od Slovenije. Tako, da je težko posploševati.

Se vidite živeti v Novi Fundlandiji do konca življenja? Kaj pa v Kanadi?
Ne vem, če se vidim tu živeti do konca življenja. Nikoli nisva načrtovala ostati tako dolgo, zdaj pa sva celo tu kupila hišo. Po vsej verjetnosti bova ostala v Novi Fundlandiji še kar nekaj časa, saj vidiva možnosti v marsikaterem pogledu. Če/ko se bova preselila, bo to prav gotovo znotraj Kanade. Čeprav naju Skandinavija še vedno močno mika ... Rada pa bi se upokojila v Sloveniji. S tem se oba strinjava.

V Sloveniji si v dveh urah in pol lahko v Benetkah, v uri na morju, v štirih urah na Dunaju ... imamo filmski festival, koncerte, široko izbiro trgovin ... v St. John'su pa si oddaljen od vsega, letalske karte so drage, po treh urah vožnjah pa prideš do podobne pokrajine. Vas to kaj moti? Se lahko prilagodiš, da kar naenkrat nimate več poletnega "morja", čeprav živite ob morju?
Nova Fundlandija mi od večine celinske Kanade začuda ponuja največ raznolikosti. Da, še vedno se moram peljati ves dan, da pridem na drugo stran otoka, še vedno pa imam prekrasno pokrajino praktično na svojem vrtu. V petih minutah sem na pečini s pogledom na Severni Atlantik, kite in ledene gore. Tega ne bi zamenjala kar tako. Mimo najine hiše pelje slovita obmorska pešpot East Coast Trail, ki ponuja okoli 300 kilometrov neokrnjene narave. To je nekaj, kar zelo cenim in me poveže s Slovenijo, kjer sem prav tako lahko dobila svoj vsakodnevni oddih v naravi. Seveda pa pogrešam poletno morje! Tu sem v morje skočila natanko dvakrat v dveh letih. Prvič je bilo v 5-milimetrskem neoprenu! Na srečo pa imamo veliko jezerc, ki se hitro ogrejejo, tako da poleti še vedno lahko plavam.

Zdaj živite v Kanadi že skoraj tri leta. Kaj ste v tem času najbolj spoznali? Kaj vas je pozitivno in kaj negativno presenetilo? In kje vidite največje razlike s Slovenijo?
Hm, težko vprašanje. Mislim, da sem se predvsem največ naučila o sebi. Odkrila sem, da se veliko stvari da narediti in doseči, če si pripravljen vložiti nekaj dela. Odkrila sem, da so ljudje na tej celini morda bolj pozitivni ali pa se jih da hitreje navdušiti. S pomočjo lokalne skupnosti sem postala tudi bolj samozavestna. Všeč mi je, da so ljudje tu tako ustvarjalni. Če se česa tu ne da dobiti, se bodo naučili, kako to narediti sami. Po drugi strani pa me na splošno v Kanadi še vedno moti, da je služba pogosto na prvem mestu. Ta narod je neverjetno delaven in si le ob koncih tedna privošči "pravi" oddih. Na srečo imam okoli sebe ljudi, ki cenijo kakovost osebnega življenja in poskušajo čim bolj uživati v prostem času.

IZ PRVE ROKE