Že ko Fiona Apple ob zloveščih posnetkih bučečih valov odpoje prve verze naslovne skladbe, The Container, se nakaže ton serije, kjer se žgečkljiva tematika ves čas prepleta z glavno poanto Prevare: da ima vsaka zveza dva zorna kota, da interakcije s partnerji slika vsak posameznik povsem drugače, kot jih slika druga oseba, da realnosti nista samo dve, ampak jih je verjetno več, in da nihče zares ni to, za kar ga imamo. Pa čeprav z njim deliš posteljo.

Ta pogled je korenito raziskala že knjižna (in filmska) uspešnica Ni je več, a pri tem partnerski odnosi v Prevari niso predstavljeni tako drastično (ali mizogeno), ampak precej bolj realistično. Skratka, v Noahu Sollowayu (Dominic West iz serije The Wire) in Alison Lockhart (Ruth Wilson iz serije Luther), kot je ime prešuštnikoma, pa tudi v njunih prevaranih zakoncih, Helen (Maura Tierney iz serije Urgenca) in Colu (Joshua Jackson iz serij Simpatije in Na robu znanosti), se bodo ljudje lažje našli.

Če seveda izpustite tisti del, da gre vseeno za razmeroma elitistično serijo, postavljeno v poletni peskovnik bogatih Newyorčanov, Montauk, polovica protagonistov pa je tako nesramno bogatih, da je včasih razmerje - vsaj z Noahove strani - predstavljeno kot popestritev dolgočasnega vsakdana zdolgočasenega profesorja, ki se je po 20 letih zakona in družinske idile preprosto naveličal rutine.

Ona in on
V prvih prizorih tako vidimo Noahovo popolno družino - on je postaven pisatelj in profesor kreativnega pisanja, ona čedna dedinja, imata štiri otroke (čeravno kar precej težavne) in drago hišo v mestu, poletja pa preživljata pri njenih zelo premožnih starših na newyorški obali. Poletno idilo zlasti Noahu malce ruši aroganten Helenin oče, uspešen pisatelj, po čigar knjigah v Hollywoodu snemajo uspešnico za uspešnico (kar rad izpostavlja pred svojim zetom), njegov denar pa - tako kmalu izvemo - namenja tudi za udobno življenje Sollowayevih, kar že leta počasi načenja Noahovo možatost.

Allison, žena zavednega domačina in vročekrvnega rančarja Cola Lockharta, po drugi strani nikdar ni izkusila mondene plati Montauka, razen kadar v izposojeni oprijeti oblekici streže bogatim in slavnim na zabavah kot najeta točajka. Kmalu izvemo, da ima precej dober razlog za svoj večno otožen pogled in samodestruktivno rezanje v zavetju pečin na plaži, saj ji je pred dvema letoma utonil sin. V stanju popolnega fatalizma, iz katerega je njen sicer ljubeč, a vzkipljiv mož, ki sinovo smrt preboleva drugače kot ona, nikakor ne more izvleči, se zateče v objem tujca.

Komu zaupati? Nikomur.
Do tu je zgodba bolj ali manj jasna, zaplete se v nadaljevanju, ki ga avtorja serije, Hagai Levi in Sarah Treem, navdihnjena z Bergmanovimi Prizori iz zakonskega življenja in Kurosawovim Rašomonom, ki sta človeško psiho pred kamerami razdeljevala že v seriji In Treatment (Na terapiji), razdelita na dva dela - Noahov in Allisonin zorni kot. Pri tem sta skrbno pozorna na najmanjše podrobnosti - na prvi dan srečanja Allison je bila v njenem spominu oblečena v neugledno majico in hlače, v njegovem pa v seksapilno poletno oblekico.

V njegovi glavi je njen mož skorajda posiljevalec, v njeni samo nekdo, od katerega se oddaljuje do te mere, da jima niti spolnost, v kateri ona zdaj išče še element surovosti, ne pomaga več. Ti različni zorni koti so zanimivi, ker precej nazorno kažejo, kako diametralno različne poglede imamo ljudje na resničnost in kako nihče ni popolnoma zaupanja vreden, ko gre za subjektivne spomine in interpretacije.

Treemova pravi, da je bila vedno očarana nad to dihotomijo med moškim in žensko ter nad različnimi narativami, ki jih za svoje življenje uporabljata različna spola, in kako lahko pogosto povzročijo veliko nesporazumov in bolečine. Kateri zorni kot njenih protagonistov je točnejši in manj popačen, pa pravega odgovora ni. Moški gledalci naj bi bolj zaupali Noahu, ženske Allison, enim se zdi on nezanesljiv pripovedovalec, ker njegov pogled na Allison in afero bolj spominja na moške pornofantazije, drugim ona zaradi svoje čustvene labilnosti.

Vse skupaj zaplete še umor, ki se sicer večji del prve sezone zgolj implicitno pojavlja prek detektivskih zaslišanj Noaha in Allison nekje v nedoločeni prihodnosti. Prevara ima tako podobno strukturo, ki se je izkazala za uspešno že v prvi sezoni HBO-jevega Pravega detektiva, a nikdar zares ne zaide v žanr kriminalke, ker ima, navsezadnje, povsem dovolj drame že z, no, prevaro in njenimi posledicami na vse vpletene.

Še globlje ta vidik raziskuje druga sezona, ki je predstavila še zorne kote obeh partnerjev prešuštnikov, pri tem pa precej več manevrskega prostora namenila odličnima Tierneyjevi (zlati globus za najboljšo stransko vlogo) in nikdar boljšemu Jacksonu, ki se je s Prevaro dokončno otresel svoje vloge iz mladinske serije Simpatije.

Tretjo sezono bodo pri Showtimu začeli vrteti 20. novembra.

*Članek je bil v izvirniku objavljen 24. 11. 2014, ob ameriški premieri Prevare.
Kaja Sajovic