V 45 ustvarjalnih letih je objavil devet izvirnih pesniških zbirk in dva izbora za odrasle ter štiri knjige za mladino. Za svoje delo je prejel številne nagrade, med drugim Kajuhovo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, kar dve Glazerjevi listini in lani še Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, ki se ji je letos pridružila še Prešernova nagrada.

"V mladostnem delu opusa je bil Brvarjev vitalizem 'robusten'. Ko pa se je užitek v osvojitvi zdajšnjega trenutka, ki kot totaliteta življenja v vsej nazornosti zaživi s pesniškim poimenovanjem, srečal z zavestjo o minljivosti, se je robustnost obrusila do krhkosti," je med drugim zapisano v utemeljitvi Prešernove nagrade, ki jo je prejel za življenjsko delo in bogat pesniški opus.

Najprej čestitke za prejeto Prešernovo nagrado. Kakšna je po vašem mnenju vloga nagrad na umetniškem področju?
Nagrada za umetniško delo je pri celotnem podjetju umetniške produkcije drugotnega značaja, spada na področje socialnega delovanja umetnosti. Seveda je veliko pomembnejša sama kreacija. Z nagradami pride tudi promocija in vse bolj se zdi, da to, kar je drugotnega značaja, stopa v prvi plan.

O tem, da sem letos prejel Prešernovo nagrado, lahko neskromno rečem, da je bil že čas (nasmešek). Vendar menim, da je z nagradami križ, saj bi jih morali dobivati mladi ustvarjalci. Za mlado osebo je lahko to velika spodbuda, vendar večinoma v mladih letih nihče še nima velikega opusa.

So današnji mlajši avtorji še pripravljeni trdo delati za svoj poklic ali je zaznati več oportunističnosti kot nekoč? In kakšna je posledično vloga poezije danes?
Literatura je področje dveh divergenc. Vemo, da lahko literatura deluje tudi kot terapevtsko sredstvo in nekateri pišejo zato, da bi na ta način lažje prišli do sebe, se umirili. Seveda obstajajo tudi t. i. skribomani, ki morajo neprestano pisati, kar je pač bolezensko stanje. Drugo divergenco pa predstavljajo avtorji, ki literaturo resnično pojmujejo kot sredstvo družbene samopromocije. Na neki način je vsak avtor delno tak, gre za vprašanje, do katere mere pojmuje literaturo kot tako sredstvo. Te tendence zaznavam tudi pri mlajših avtorjih. Zaradi vsesplošne tržnosti se je odnos do literature navzel teh načel in tako nastaja slaba literatura, kar se seveda takoj začuti.

Prav za mlade pesnike bi izpostavil, da pri njih zelo pogrešam refleksijo lastnega početja. Na primer v šestdesetih letih minulega stoletja, ko smo se oblikovali kot ustvarjalci, smo se veliko ukvarjali s tem in vse je imelo neke svoje razloge. Danes je preveč početja "tja v en dan". Tako si je žal veliko pesmi zelo podobnih med sabo, veliko je neke sivine in zabrisanosti. Vendar to ne velja le za slovensko sceno, v Evropi na splošno ni nič bistveno drugače.

Jeseni sem bil z Beletrino na literarni turneji v Franciji in še sami Francozi pravijo, da je poezija izginila z družbenega radarja. Krivda je delno tudi na sami poeziji, ki je pretirano zašla zgolj v jezik, produkcijo jezika, jezikovno alkimijo in tako je potrgala niti, ki so jo povezovale z bralcem. Zakaj bi nekdo bral nekaj, kar mu nič ne pove. Poezija se je izpraznila, ker se je izpraznila sama beseda in izgubila pomen. Vse pomembnejši je zvok in ne nazadnje tudi grafična oblika.

Na slovenski literarni sceni je kar velika ponudba delavnic pisanja. Kako koristno se vam zdi za avtorja, ki se še oblikuje, da se udeležuje takih izobraževanj?
Tudi kot pesnik se moraš šolati. Slovenci smo zelo nagnjeni k mistifikaciji poezije, najbrž zaradi Prešerna. Model pesnika pri Slovencih je še zmeraj zgrajen po Prešernovi podobi - zasanjan genialec, ki veliko pije. Ta podoba izhaja iz romantike, vendar je pesništvo v resnici izdelovanje, kot so trdili avantgardisti 20. stoletja. Tudi pri nas je Srečko Kosovel že v dvajsetih letih minulega stoletja zapisal, da so rime izgubile vrednost in da ga ne prepričajo več, zato je začel pisati pesmi v prozi.

Ravno zato, ker gre za izdelovanje, je dobro pridobiti čim več informacij, kako se to počne. Zato se mi zdi dobro, da obstajajo take delavnice, vendar seveda te ne naredijo avtorja. Ta mora v sebi nositi neki prvi impulz, ki mu je dan po naravi. Govorim o nagnjenju do obdelovanja besede in igranja z njo. Vse drugo predstavlja prevzetost s tem delom in veselje do dela na tem področju. Če pomislimo - v času pubertete veliko ljudi pesni, ko to življenjsko obdobje mine, pa pride do velikega osipa in ostanejo tisti, ki so zadosti predani. Koristno je, da obstajajo delavnice, če jih ni preveč in če ne gre vse skupaj preveč zgolj v smeri promocije založništva.

V vašem opusu je mogoče najti tudi nekaj izdaj za mladino …
Nisem pisatelj za otroke in mladino. Kar sem napisal otroških in mladinskih besedil, sem jih objavil tudi v zbirkah za odrasle. Menim, da je otroška literatura pri nas postala prevelik posel, ki ogromno ljudem omogoča zaslužek. Zame je dobra otroška ali mladinska literatura tista, v kateri se pisatelj spominja svojega doživljanja, te pa je žal malo. Ko se spominjamo svojega otroštva, se ga običajno tudi spominjamo z nekoliko preprostejšim besednjakom, čeprav se tega morda niti ne zavedamo. Recimo Vorančeve Solzice lahko z istim užitkom prebere tako otrok kot tudi odrasel.

Leta 2013 ste pripravili in napisali spremno besedo za antologijo slovenske pesmi v prozi, naslovljeno Brez verzov, brez rim. Kako to, da je verz skozi zgodovino kdaj bolj in kdaj manj prisoten?
Pri nas je bil Janko Kersnik prvi, ki je pisal pesmi v prozi, kar je zanimivo, saj je bil sicer realist. Na splošno je bil zanimiva figura - potomec nemškega obubožanega plemstva po eni strani, po drugi pa Slovenec in bil je premožen. Kersnik tako ni bil obremenjen z nacionalno idejo, kot na primer Fran Levstik, Josip Jurčič in delno tudi Josip Stritar. Živel je na svojem gradu na Brdu in bil je zelo dobro informiran, kaj se dogaja po svetu. Zato je lahko imel do literature bolj sproščen in igriv odnos. Vedel je, da so leta 1869 posthumno izšle Baudelairove Drobne pesmi v prozi.

Dejstvo, da smo Slovenci majhen narod, je zelo pomembno za naš odnos do jezika, ki je temelj naše narodnosti. Iz tega izhaja, da nikakor ni vseeno, kako se ravna z njim. Avantgardna obdobja so tista, ki si dovolijo igrati z jezikom, zato avantgardizem pri nas ni bil tako razvit. Vendar zdaj za nazaj ugotavljamo, da je bil še kako razvit, vendar potlačen, ker je bila narodotvorna funkcija absolutno prvenstvena.

In ko smo se Slovenci kot narod kdaj počutili bolj sproščeno in varno - na primer po prvi svetovni vojni - je prišlo tudi do modernejših načinov pesnjenja. V bolj negotovih obdobjih pa se je poezija vselej vrnila v verz, tako rekoč v prešernovsko strukturo in tako zaščitila Slovence kot narod.

Morda je zanimivo dejstvo, da je leta 1989 Tone Pavček pred zbrano množico na Kongresnem trgu bral Majniško deklaracijo. Pravzaprav politično izjavo je torej bral pesnik …
To se mi je zdel zanimiv paradoks. V šestdesetih letih minulega stoletja smo imeli močno neoavantgardo na naših tleh - na primer Tomaža Šalamuna, skupino OHO ali Skupino 442 in še mnogo drugih. Takrat smo se že obnašali, kot da smo osvobojeni narodotvorne funkcije, nato pa je nastopil razpad Jugoslavije. Na tej točki so bili pravzaprav književniki tisti, ki so bili najbolj poklicani, da se zavzamejo in izvedejo osamosvojitev. Takratni politiki so namreč omahovali in so bili še zmeraj vezani na Jugoslavijo.

Vendar sem dejstvo, da so se morali ponovno književniki zavzemati v narodotvornem smislu, dojel kot korak nazaj, saj je ponovno odpadla ta igriva svoboda, ki so jo prinesla šestdeseta. In ko se je nato vzpostavila država s svojimi institucijami, ne samo, da se je literatura umaknila, temveč je bila prav odrinjena na družbeni rob. To velja še toliko bolj za poezijo.

Je tudi za poezijo pomemben obstoj scene?
Zelo pomemben! Mlajši generaciji mariborskih pesnikov očitam prav to, da so preveč zaprti, da se preveč držijo vsak zase, tudi da so pretirano samozadovoljni. Treba se je družiti, se udeleževati dogodkov, mogoče se kdaj tudi odpraviti v tujino na kak festival. In kot je nekoč dejal Tomaž Šalamun, pesnik se "naredi" tako, da bere druge pesnike.

Glede pomembnosti obstoja scene bi na tem mestu poudaril nujnost za vzpostavitev še dveh gledališč - in sicer v Murski Soboti in v Celovcu, zanju pa bi morala skrbeti predvsem država. Ta dva kraja prav zevata v kulturnem smislu, ker tam nimamo svojih stalnih gledališč.

Pred leti ste uredili Mariborsko knjigo: pesmi, zgodbe in pričevanja, za katero ste napisali tudi spremno besedo, naslovljeno Mesto spodrezanih korenin. Zakaj ima Maribor težave z identiteto in kako se je to spreminjalo skozi čas?
Maribor je v 20. stoletju trikrat izgubil identiteto. Prvič, po prvi svetovni vojni je izgubil meščansko identiteto z Maistrovim prevzemom mesta. Nato je med obema vojnama postal izrazito delavsko mesto z izredno močno delavsko identiteto in z zelo razvito sindikalno dejavnostjo - tako na levi kot na desni. Maribor je drugo svetovno vojno pričakal kot zelo razvito mesto, v katerem se je obračalo veliko denarja. Počasi se je vzpostavljalo tudi novo meščanstvo, vendar je bil Maribor še vedno delavsko mesto.

Z drugo svetovno vojno pade tudi ta identiteta, saj je vzela ves izvirni vodilni mariborski partijski kader - na primer Slavo Klavora in Jožeta Hermanka. To pomeni, da je Maribor svobodo pričakal brez lastnih herojev, se pravi brez ljudi, ki bi to mesto razumeli in ga imeli radi. Zanimivo je, da je bilo porušenih 47 odstotkov zgradb, vendar so industrijska poslopja ostala cela. Tako so po vojni lahko spet hitro zagnali industrijo, vendar ni bilo zadosti ljudi, ki bi lahko delali. Oblasti so zato usmerile kmečko in vaško prebivalstvo, da se je preselilo v Maribor. To prebivalstvo je bilo tako rekoč izkoreninjeno - prišlo je v mesto, vendar ni bilo meščanstvo, hkrati pa torej ni bilo več vaško ali kmečko. S prvim valom potrošništva v šestdesetih letih minulega stoletja se je preobrazilo v t. i. lumpenproletariat. In s to identiteto je nato Maribor pričakal osamosvojitev Slovenije, ki pa je s sabo prinesla tudi padec industrije in posledično veliko brezposelnost v mestu.

Cela vrsta težav, ki jih ima Maribor danes, ne izvira toliko iz sociale, kot iz tega, da to mesto še samo ne ve, kaj je. Še noben župan do zdaj ni dognal, kaj je identiteta tega mesta. Menim, da bi se morali osredotočiti na štiri elemente, ki so kljub vsem slabim zgodovinskim trenutkom tukajšnja stalnica: drobno gospodarstvo, kultura, univerza in turizem s športom. To so elementi, ki so od osamosvojitve vseskozi prisotni, vendar jih še ni noben župan uradno osmislil kot temelje identitete Maribora.

Kakšno je razmerje na področju literature med Mariborom in prestolnico oziroma nasploh med periferijo in centrom?
Maribor je kot drugo največje mesto v nekem pogledu svobodnejši, saj mu ni treba biti toliko zavezan narodotvorni funkciji, kot mora to biti glavno mesto. Poleg tega je značaj mariborskega človeka pravzaprav baročen - precej igriv in bolj sproščen, morda celo malo banalnejši, včasih ga opišem tudi kot baročno letargičnega (nasmešek). Maribor je pravzaprav mesto spektakla - spektakelske dejavnosti so tukaj zagotovo najbolj razvite.

Zanimivo dogajanje se običajno začne na periferiji in ga nato prestolnica na neki način uvozi. Na primer zgodovinska avantgarda ne izhaja iz Ljubljane, ki se je kot prestolnica torej tudi na področju umetnosti posvečala narodotvorni in državotvorni funkciji. V dvajsetih letih minulega stoletja se je zgodovinska avantgarda vzpostavila z Antonom Podbevškom, Miranom Jarcem in Božidarjem Jakcem v Novem mestu, govorimo o t. i. novomeški pomladi.

Veliko vaših izdaj je slikovno opremil mednarodno uveljavljen akademski slikar in fotograf Zmago Jeraj. Kako sta se našla?
Z Zmagom sva se ujela, ko sem bil še študent in sem videl njegove razstavljene slike v izložbi ene mariborskih knjigarn. V tistem času je v svetu in tudi na naših tleh prevladoval abstraktni ekspresionizem, ki smo ga imeli že rahlo dovolj. Kar me je pri Zmagu takoj pritegnilo, je bila neka vrnitev v figuraliko, vendar ne v realistično, ampak v popartistično figuraliko. Ko sem zagledal sliko rdečega noža na beli mizi, sem si v knjigarni priskrbel njegov kontakt in tako sem ga nagovoril, da je s svojimi slikami leta 1969 opremil mojo prvo pesniško zbirko, naslovljeno Slikanica. Vse od takrat traja to najino prijateljstvo in sodelovanje. Velikokrat se snideva, veliko debatirava. V mladosti sem sam pravzaprav kolebal med literaturo in likovno umetnostjo ter moram povedati, da se v Zmagovem ateljeju počutim naravnost kraljevsko; vonj po terpentinu in barvah naredi name vselej zelo velik vtis.

Je slovenski jezik primeren za "slikanje"?
Vsekakor! Ravno v času tega prvotnega kolebanja med besedo in sliko je pred prevlado besede v meni lahko povzročalo veliko napetost dejstvo, da vidim stvari, vendar jih ne znam primerno ubesediti. Ta napetost je bila kdaj tako močna, da so mi delno zaradi jeze in delno zaradi osebne prizadetosti stopile solze v oči. Nato pa sem z branjem in veliko vloženim trudom prišel počasi do lastne besede, do lastne formulacije sveta. Menim, da je pomembno, da znaš kot avtor nekaj, kar vidiš, tako dobro ubesediti, da bo bralec prišel do istega čutno-čustvenega vtisa. Pravzaprav lahko rečem, da prav težko pišem in tudi zato nisem izdal tako veliko pesniških zbirk.

Gre za slike, ki jih doživim v trenutku neke hipne jasnovidnosti in takrat si jih moram nujno zapisati, saj sicer uidejo iz spomina. Nekoč sem s temi slikami delal vse mogoče - pisal sem popevke, pesmi reklame, reportaže … Tudi pesmi konstrukcije, tako da sem dve pomensko morda zelo oddaljeni pesmi spojil. Posamične pesmi so kot kemijski elementi z določenim nabojem in s spojem dveh pesmi nastane nova slika, ki ima nov pesniški pomen - ta pa je vselej nepredvidljiv!