Človeštvo je prek svojih mednarodnih organizacij določena težje dostopna območja opredelilo kot neke vrste nikogaršnjo zemljo. Severni pol, Antarktika, denimo, spadata med ozemlja, kjer bolj kot pravo ljudi vladajo zakoni divjine. Posamezne države so sicer zahtevale določena območja ali pa jih kar razglasile za svoja, a brez širšega priznanja. Spet druge so s simbolnimi dejanji, kot je zasaditev kovinske ruske zastave na dno morja, nakazale svoje interese. Razlog: surovine.

Podobno velja za vesolje. Je težko dostopno, saj bežanje Zemljini gravitaciji hitro skuri desetine milijonov evrov, obenem pa so po njem posejani nebesni objekti, potencialno polni dragocenih surovin. A če v vesolju vlada brezzračje, še ne pomeni, da je vakuum tudi pravne narave. Obstajajo sporazumi, ki določajo, da v vesolju načeloma nikomur nič ne pripada.
Najbližji in najaktualnejši primer je Luna. Sicer ji ne moremo reči nikogaršnja zemlja - to bi kazalo na miselni geocentrizem - jo pa vseeno v tem duhu opredeljuje pravo. Natančneje, Mesec je, tako kot vsi preostali vesoljski objekti, "last" vseh držav, skupna dediščina celotnega človeštva. Tako pravi temeljni dokument vesoljskega prava, eden redkih, ki so ga ratificirale in se ga načeloma držijo vse relevantne države.

Sputnikova pobuda
Pravo vesolja je postalo aktualno v trenutku, ko je okoli Zemlje zaokrožil prvi satelit, sovjetski Sputnik. Do tedaj je veljalo, da so države suverene nad svojim ozemljem do neomejenih razsežnosti. Ker pa so sateliti v orbiti nediskriminatorni do zarisanih črt na zemljevidih, se je stara predstava zrušila in Združeni narodi so se konec 50. let intenzivno lotili pravnega urejanja prostranstev visoko nad oblaki.

Izid je bila še vedno veljavna in najpomembnejša Pogodba o vesolju, ali daljše, Pogodba Združenih narodov o načelih, ki urejajo dejavnosti držav pri raziskovanju in rabi vesolja vključno z Luno in drugimi nebesnimi telesi iz leta 1957. Do lani sta se ji v polnosti pridružili 102 državi, medtem ko jih nadaljnjih 27 še čaka z ratifikacijo.
Duh pogodbe nalaga, da je vesolje tisto področje, kjer se rivalstvo med skupnostmi preneha, začne pa se sodelovanje v korist človeštva kot celote. "Raziskovanje in uporaba vesolja, vključujoč Mesec ter druga nebesna telesa, naj se izvaja v korist in v interesu vseh držav, ne glede na njihovo gospodarsko ali znanstveno razvitost; ter naj bo v domeni celotnega človeštva," je zapisano že v prvem členu. V praksi lahko torej kdor koli - država ali posameznik - po lastni želji in zmožnostih obišče ter raziskuje katero koli točko vesolja, dokler tega ne zlorablja za vojaške namene. Še več, naučeno in odkrito naj deli z drugimi. Raziskovalci oz. astronavti so "odposlanci človeštva", zato je vsaka država - če je treba - obvezana poskrbeti zanje.

Konec državne suverenosti
Drugi izjemno pomemben člen nalaga, da je vesolje z vsemi nebesnimi telesi izvzeto iz sistema teritorialne suverenosti držav in z njo povezane ozemeljske nedotakljivosti. Nihče si ne more prisvojiti ozemlja - ne z uporabo ne z zasedbo in niti kako drugače.

Ohranja se le lastnina opreme, ameriška vesoljska ladja torej ostane v ameriški lasti. Z njo tudi odgovornost: od ZDA bi drugi akterji lahko zahtevali odškodnino ali odgovore za kakršno koli škodo, ki bi jo povzročili potniki te ladje. Državno pravo torej dobiva podaljške v vesolje glede na človeške nosilce. Če bi na Luni skupaj sedlo deset astronavtov različnih državljanstev, bi na tisti drobni zaplati veljalo deset različnih jurisdikcij. Mednarodna vesoljska postaja je izjema. Če bi se tam zgodil zločin, bi veljali pravni akti iz dežele domnevnega storilca kaznivega dejanja.

Država je torej odgovorna za ravnanje svojega državljana v vesolju, pa naj ga tja pošlje sama ali pa je tam na lastno pest, zato tudi mora urejati odhode v vesolje in nadzorovati njegovo početje tam zunaj. Če bi Janez Novak imel raketo, sposobno ubežati Zemljini težnosti, bi najprej moral dobiti državno zeleno luč, nato pa se podvreči uradnemu nadzoru.

V tem duhu ameriška Zvezna agencija za letalstvo (FAA, Federal Aviation Administration) pojasnjuje zadnji dokument, ki ga je namenila podjetju Bigelow Aerospace in ki je burno završal po mednarodni skupnosti.

Zasebni brlogi v orbiti in še dlje
Bigelow Aerospace je še eno v seriji vesoljskih podjetij, ki so jih ustanovili bogati ameriški navdušenci nad raziskovanjem oddaljene črnine. Elon Musk s SpaceX razvija širok sistem tehnologij od raket do vesoljskih ladij. Jeff Bezos iz Amazona stoji tudi za podjetjem Blue Origin, ki razvija raketno letalo za polete do vesolja in nazaj, podobno kot Virgin Galactic znanega Richarda Bransona. John Carmack, eden glavnih obrazov industrije videoiger (nekdanji ID Software), ima Armadillo Aerospace. Za Bigelow Aerospace pa stoji hotelski mogotec Robert Bigelow, ki se je leta 1998 odločil, da bivališč v najem ne bo ponujal le na trdnih tleh.

Od Nase je prevzel opuščeni koncept napihljivih vesoljskih habitatov TransHab in ga na lastno pest dolga leta razvijal naprej. V nasprotju z običajnimi, trdnimi moduli, kot so, denimo, na Mednarodni vesoljski postaji, so napihljivi neprimerno lažji in zato praviloma prostornejši. Zunanja plast je narejena iz zaščitne tkanine Vectran, ki naj bi bil še nekajkrat močnejša od znanega Kevlarja. Ker je prožna, je precej bolj odporna proti mikrometeoroidom (le kak gram težkim meteoroidem) kot trda in precej manj prilagodljiva zunanja plast ISS-ja. Bigelow je dva primerka, Genesis I in II, že poslal v orbito okoli Zemlje, kjer uspešno krožita še danes; pogodba z Naso pa mu omogoča privitje modula na ISS na testiranje še letos.
Dolgoročni načrti Bigelowa so velikopotezni. Ko bosta aktualna habitatna modela v razvoju, BA 330 ter BA 2100, dovolj preizkušena, jih bo na rakete nalagal vse več, ustvaril Komercialno vesoljsko postajo Bigelow ter za dobiček ponujal zmogljivosti široki paleti odjemalcev: od turistov do znanstvenikov, ki bi radi delali preizkuse v breztežnosti.

Prelomen polet na Mesec
Še najbolj znana pa je zaveza, da bo do leta 2025 na Mesecu postavil lastno kolonijo iz najmanj treh bivalnih modulov. Stroški podviga so ocenjeni na 12 milijard dolarjev. Bigelow jih lahko - po lastnih trditvah - zagotovi do tri milijarde, preostalo namerava pridobiti od vlagateljev.

In tu pride točka, ki utegne prinesti dolgoročne posledice za mednarodno oziroma vesoljsko pravo. Bigelow je, kot je to v navadi za lansiranje raket v vesolje, na FAA naslovil prošnjo za odobritev tovora. Nazaj je dobil pismo, ki ga je ekskluzivno pridobila in razkrila tiskovna agencija Reuters.
Njegova vsebina kaže, da bo do zdaj popolnoma običajen postopek pridobivanja licence za polete z raketo FAA uporabljal kot vzvod za posredno dodeljevanje kosov ozemlja na Mesecu ameriškim podjetjem. S tem bo agencija spodbudila zasebni sektor k dejavnejšim vlaganjem v vesoljsko tehniko ter "zagotovila, da se komercialna dejavnost tam lahko izvaja po načelu nevmešavanja". Načelo nevmešavanja (v notranje zadeve drugih držav) je obenem vsakdanji besednjak tuzemske politologije.

Poenostavljeno, Bigelow lahko na lunarna tla postavi svoja napihljiva domovanja in pričakuje pravice do ozemlja - tako okoli njih kot še dlje, tam, kjer bo izvajal svoje "dejavnosti". Pa naj bo to raziskovanje ali rudarjenje, poroča Reuters.

Teorija in praksa
Natančna analiza sicer pokaže, da pravno in terminološko ni točno tako. FAA Bigelowu ni podelil lastninske pravice nad ozemljem na Luni niti ni izrazil kakršne koli podpore takšnemu konceptu, ki bi nasprotoval pogodbi o vesolju. A v praksi gre v to smer. Na dodeljenem območju ne bo smel pristati niti tamkajšnje dejavnosti motiti noben drug akter. Bigelow bo lahko dobil pravico, ki se sicer ne bo imenovala lastniška, bo pa ravno tako oprijemljiva in relevantna.

FAA pismo po poročanju Reutersa pojasnjuje takole: "Podjetju Bigelow Aerospace nismo dali licence za pristanek na Mesecu. Opravili smo pregled tovora in opreme, ki bi lahko bila del neke prihodnje prošnje za licenco. Hkrati pa je postopek zabeležil resno namero ameriškega podjetja, ki bo imela velik vpliv na ureditev področja na najvišji ravni."

"Zasebnemu sektorju priznavamo potrebo po zaščiti premoženja in osebja na Luni ali drugih nebesnih telesih," je zapisal avtor FAA-jevega pisma, George Nield. Agencija je vsebino pisma uskladila z ameriškimi ministrstvi za notranje zadeve, za obrambo, gospodarstvo, Naso in še z vsemi preostalimi agencijami, pristojnimi za področje vesolja. Torej ne gre za 'solo', izolirano akcijo, temveč za usmeritev države.

Avtorji pisma pa so se očitno zavedali, da bo za to treba vložiti še precej pravnega in diplomatskega truda. Ni nujno, da bo takšne "rezervacije" ozemlja z argumentom zaščite opreme in osebja priznala preostala mednarodna skupnost ali kdor koli, ki se bo na Luni potegoval za isto zaplato. Na kateri bo morda nahajališče redkih dobrin.

"Miselnost in pristop trenutno precej spominjata na stari Divji zahod," je izjavil prvi mož zasebnega podjetja Astrobotic John Thornton. Podjetje se ukvarja z razvojem lunarnega transportnega sistema in sodeluje pri 30 milijonov dolarjev vrednem Googlovem tekmovanju XPrize.
Last napaberkovanega
Odprto je še eno pomembno vprašanje. V čigavi lasti je na Luni (ali kje drugje v vesolju) nabrani material? Vzorci za znanstvene namene tudi po obstoječih pravnih aktih pripadajo nabiralcu. Kaj pa izkoriščanje v večjem obsegu? To bodo kmalu testirali številni akterji. Googlovca Larry Page in Eric Schmidt sta skupaj z režiserjem Jamesom Cameronom med glavnimi v podjetju Planetary Resources, ki razvija tehnologijo za rudarjenje asteroidov. Moon Express namerava enako početi na Luni. Pretendentov je še veliko in sami konflikta s pogodbo o vesolju ne vidijo. Še več: po njihovem mnenju vsebuje tudi pravico, da lahko z Lune prinesejo material in nanj vžgejo lastno ime; in to pravico bodo v naslednjem desetletju dodobra premerili.

Nesporazum o Mesecu
Poleg prej omenjenega temeljnega dokumenta, Sporazuma o vesolju, obstaja še en pomemben in pomenljiv akt vesoljskega prava, skrajšano poimenovan Sporazum o Mesecu. Bolj kot dokument sam je povedno pomanjkanje podpisov pod njim. Veljati je začel leta 1984, ko je bil dosežen kvorum potrebnih petih ratifikacij. A do lani dlje od 16 ni prišlo, med njimi pa ni praktično nobene vesoljske velesile, zato je dokument v praksi propadel. Razlogov za to je veliko, med glavne pa sodi določilo o izkoriščanju vesoljskih dobrin.
Kar koli kdor koli narudari ali kako drugače pridobi na katerem koli nebesnem telesu, ne more izkoriščati sam. Pridobljeno postane last posebnega mednarodnega telesa, nalaga dokument, in to telo poskrbi za enakomerno razporeditev med države sveta s posebnim poudarkom na države v razvoju. Če bi sporazum veljal za vse, bi se dobički morebitnih Bigelowovih rudarjev najbrž stekali v kakšno izmed OZN-ovih agencij, ta pa bi jih upravljala in jih razporejala. Da praktično vse relevantne države sporazum o Mesecu ignorirajo, kaže na to, da na lastnino in surovine iz vesolja še kako računajo.
Redki minerali, plini
Pa je na Zemljinem naravnem satelitu dejansko kaj vrednega vsega truda, ki je potreben za vesoljske knape? Več držav je že poslalo merilne satelite, ki so z oddaljenosti sondirale površje in podpovršje. Med drugim je kitajski "Žadasti zajec" Čang'e 3 z radarjem sondiral 140 metrov globoko v skorjo, Nasa je na indijski lunarni satelit namestila poseben iskalec rudnin, nekaj pa povedo tudi vzorci z odprav Apollo. Mimogrede, naslednja Nasina odprava v iskanju rudnih bogastev je predvidena za leto 2018.
Za zdaj je znano, da je na Luni zelo veliko helija-3, neradioaktivnega izotopa helija z dvema protonoma in enim nevtronom. He-3 je na Zemlji zelo malo, je pa zelo iskan za tehnologijo prihodnosti, jedrsko fuzijo, in zelo drag. Izdeluje ga in ven izpihuje Sonce s sončnim vetrom. Pred njim nas na Zemlji ščitita atmosfera in magnetno polje, medtem ko Luna tega ščita nima, zato se že milijarde let kopiči v njenem površju. Poleg tega so potrjeni lokalni žepki redkih mineralov, ki se med drugim uporabljajo v visoki tehnologiji, računalniških vezjih. Nekatere izmed njih so ob trkih prinesli asteroidi. Z Luninega površja jih je precej lažje postrgati kot jih loviti po asteroidnem pasu med Jupitrom in Marsom.

Vodno bogastvo
Med zelo pomembne surovine spada navadna voda, pa ne le zaradi pitja astronavtov. Leta 2009 so z "bombardiranjem" Lune ugotovili, da je njen prah relativno bogat s to dragoceno tekočino. Še veliko več je je na polih v obliki ledu. Voda s formulo H₂O se lahko loči na kisik in vodik. Oba sta zelo koristna tako za potencialne koloniste kot za morebitne odprave naprej; kisik za dihanje in gorenje, vodik kot raketno gorivo. Luna bi dolgoročno lahko postala "bencinska črpalka" za dolgoprogaške odprave v vesolje. Kdor bo nadziral polarno Luno, bo imel v rokah precej moči.
Poudariti pa je treba, da je za zdaj kakršno koli "rudarjenje" po Luni ekonomsko nesmiselno, saj bi bili stroški logistike hudo previsoki, sam podvig pa v celoti nevaren. Z napredkom tehnologije, ki je zelo hiter, pa je to le vprašanje časa ter srednjeročne prihodnosti, kaže analiza na Space.com.

Ustava za Mars
Isto velja za aktualnost vesoljskega prava, ki se iz leta v leto veča. Kateri zakon naj velja na Marsu, če en kolonist umori drugega? Nasa nogo na rdečem planetu napoveduje po letu 2030, Elon Musk kolonijo stotin ali celo tisočev kako desetletje zatem, medtem ko iniciativa Mars One stalno kolonizacijo obljublja že sredi 20. let. Katera ustava naj velja, kakšen je lahko politični in ekonomski sistem pri popolnoma drugačnih razmerah? In koliko je sploh črka zakona vredna, če ni ne policista ne sodnika, ki bi jo uveljavljal? Mednarodna skupina pravnikov in drugih družboslovnih znanstvenikov je začela pisati že ustavo za Mars.

Naivni kupci
Eno osnovnih pravnih načel se v latinščini glasi: ignorantia iuris nocet, torej, nepoznavanje prava škodi. Tako kar mrgoli organizacij, ki "prodajajo" posestva na planetih in satelitih Osončja, in ne manjka niti kupcev. Najbolj znan mešetar je Dennis Hope, prvi človek Galaktične vlade z lastno vesoljsko ustavo ter "veleposlanik" na Lunarni ambasadi, ki pravi, da je našel luknjo v sporazumu o vesolju. Ta se nanaša na države in jim prepoveduje razglasitev suverenosti nad določenim ozemljem, trdi Hope - nič pa ne pove o posameznikih, ki da so se znašli v pravni praznini. Tako se je pred desetletji odločil, da je Luna njegova, o tem poslal dopis Združenim narodom ter začel prodajati parcele. Do zdaj je svoje sive njive kupilo več kot šest milijonov ljudi, ki so Hopu prinesli več kot 12 milijonov dolarjev.

Sicer ne drži, da so posamezniki iz sporazuma izpuščeni. Kupci na novo posest tako ne morejo računati. Tudi tisti morebitni naivnež, ki bo za celoten Pluton odštel 250.000 dolarjev. Nekateri se poskušajo iz Hopa norčevati, poroča Business Insider. Nekdo mu je poslal obvestilo, da je lastnik Sonca, in mu izdal račun za sončno energijo. Hope ga je po temeljitem premisleku pozval, naj zvezdo izključi.

K resnejšim zadevam: zanimanje po rudarjenju v vesolju so tako ali drugače do zdaj javno izrazile Rusija, ZDA, Kitajska, Japonska, Indija, Nemčija in še druge države. Ko bo ta dejavnost postala ekonomsko smiselna, bo sporazum o vesolju na preizkušnji. Precedens, ki ga je postavila FAA, nakazuje, v katero smer bo preizkušnja udarila.