Pred leti, ko so beloruski nogometaši na mariborskem stadionu Ljudski vrt odigrali tekmo, so bili nad njim tako navdušeni, "da smo nekega dne dobili malo nespodobno povabilo, v smislu, da bi oni postavili repliko", z rahlim nasmeškom na obrazu razlaga arhitekt Rok Oman, ko sedimo v pisarni arhitekturnega biroja Ofis arhitekti (Ofis) v skoraj najvišjem nadstropju stare meščanske zgradbe na Tavčarjevi ulici v Ljubljani, s pogledom na nekdanjo kavarno Evropa in ulični vrvež Slovenske ceste. "Odgovorili smo jim, da nas to ne zanima in da si tako dober klub, kot je Bate Borisov, zasluži edinstveni objekt," doda prepričljivo Špela Videčnik.

Sedmi najboljši stadion na svetu 2014
In so ga dobili. Nogometni stadion Arena Borisov je investicija, vredna 55,8 milijona dolarjev. Ima 13.000 sedežev in kar 3.000 kvadratnih metrov javnih površin, ki se razprostirajo v štirih nadstropjih zaobljene srebrne ovojnice objekta. Stadion je po standardu UEFE ocenjen s štirimi zvezdicami, kar je najvišja mogoča ocena. To pomeni, da izpolnjuje vse pogoje, tudi luksuzno ponudbo za VIP-goste in zahteve medijev. Glede na glasovanje uporabnikov spletne strani StadiumDB.com, v katerem je glasovalo kar 96.772 posameznikov, pa je Arena Borisov ocenjena kot sedmi najboljši nogometni stadion na svetu leta 2014.

"Zakaj ves ta ovoj, če pa potrebujemo le sedeže," je beloruski predsednik Aleksander Lukašenko ob odprtju objekta vprašal direktorja inženiringa, saj nikakor ni razumel koncepta srebrne ovojnice stadiona, razlaga Rok. "Šele ko mu je razložil, da ovoj med igriščem in zunanjostjo vsebuje različne programe, od pisarn, fitnesa, garderob, restavracij, VIP-prostora, je začel Lukašenko razmišljati … V vsaki fazi je bila torej možnost, da projekt propade."

Zametki mariborskega Ljudskega vrta
Stadion beloruskega nogometnega kluba Bate Borisov, ki je večkrat igral tudi v Ligi prvakov ("Pred dvema letoma pa je senzacionalno premagal Bayern s 3:1, kar je najbolj odmevna evropska zmaga tega kluba," pojasni MMC-jev novinarski kolega Aleš Golob), ima zametke mariborskega Ljudskega vrta. Ti segajo v leto 1998, ko sta Špela in Rok z arhitektoma Alešem Žnidaršičem in Katjo Žlajpah, zmagala na natečaju za obnovo dotrajanega štajerskega stadiona.

"Nogometaši, ki igrajo v Ljudskem vrtu, so nama povedali, da tam igrajo z užitkom, saj ima stadion zaradi oblike arene zelo dobro akustiko. Tudi če je malo gledalcev, je na stadionu občutek polnosti," razloži Špela, ki prizna, da v zadnjih letih arhitekturni biro kar 70 odstotkov poslov opravi v tujini, 30 v Sloveniji. "Stadion v Belorusiji ima v nasprotju s konceptom iz Maribora drugačno zunanjo ovojnico in lokacijo. V Mariboru je namreč stadion skoraj v samem središču mesta, v Borisovu pa sredi borovega gozda," nadaljuje Rok. Ravno zaradi specifike lokacije sta si arhitekta zamislila formo objekta z organskimi prvinami. Zunanja ovojnica odbija podobo gozda in neba, perforirane odprtine omogočajo pronicanje svetlobe, velikemu in težkemu objektu pa dajejo občutek lahkosti.

Promoviranje slovenskih Alp
Špela in Rok sta kot strokovnjaka za večstanovanjsko gradnjo pred šestimi leti dobila povabilo dekana harvardske podiplomske šole za dizajn (Harvard GDS), kjer vodita samostojni predmet Studio (Masters I. in Masters II). Arhitekta, ki sta podpisana pod neprofitna najemna stanovanja v Izoli, stanovanjsko naselje na Mesarski v prestolnici, pa stanovanjska bloka Tetris v Ljubljani in Čipko v Novi Gorici ter študentski dom v Parizu, pravita, da v ZDA ni razvita kultura večstanovanjskih gradenj, zato je, vsaj tiste kakovostne, študenti sploh ne znajo narediti. "Nama je bilo zanimivo, da imata blok ali enodružinska hiša na Floridi, Aljaski ali pa v Seattlu čisto enako zasnovo," pravita in ugotavljata, da je to posledica tega, da so v ZDA predvsem zasebni in ne javni investitorji.

Glede na to, da imata večkrat nagrajena arhitekta posebno navezanost na alpsko arhitekturo, "ki daje določeno identiteto Sloveniji in Slovencem", sta na univerzi izvedla projekt stanovanjske gradnje v ekstremnih razmerah. Prvi projekt je obsegal projekte na Aljaski (za katerega so na Aljaski že imeli razstavo in izdali knjigo), drugi pa gorske bivake v slovenskih Alpah. Študenti so izrisali 13 idejnih zasnov gorskih bivakov, od katerih bo eden realiziran letos.

Bivak Pod skuto in na Jezerih postavljena poleti
Bivak II na Jezerih že izdelujejo, zamenjal pa bo obstoječega, ki ga bodo kot muzejski eksponat prepeljali v Planinski muzej v Mojstrano. S pomočjo sredstev iz tujine, Velike Britanije in Nemčije, ter pomoči slovenskih planincev, alpinistov in pilotov bo bivak postavljen letos poleti, upravljalo pa ga bo Planinsko društvo Jesenice.
Drugi bivak pod Skuto v Kamniško-Savinjskih Alpah so v Ofis arhitektih projektirali sami že lani in bo letos poleti postavljen v sodelovanju s Planinskim društvom Ljubljana Matica ter podjetji Lumar, Reflex, Ravago in Alukoenig Stahl. "Ko smo začeli delati projekt s študenti, še nismo imeli zbrane lokacije. Vedeli nismo niti tega, ali bomo našli sponzorska sredstva, zato smo se organizirali popolnoma samoiniciativno," pove Špela. En del bivaka za osem ljudi bo namenjen za bivanje in druženje, drugi del za spanje.

Študenti biroju pomagajo pri sklepanju poslov
Dobrih odnosov s študenti pa Špela in Rok ne ohranjata le na pedagoški, temveč tudi na poslovni ravni. Kar nekaj jih pride v njun arhitekturni biro na Tavčarjevi ulici na poletno prakso, ki je dobra popotnica za nadaljevanje poklicne poti. Hkrati pa so ti študenti neke vrste ambasadorji biroja Ofis (1996), saj mu pomagajo pri sklepanju poslov v tujini. Ta simbiotičen proces dela je tako nevede postal zanimiv poslovni model. "S prvimi študenti smo začeli sodelovati leta 2002 ali 2003. Med drugim je kolega, ki je vodil naše podjetje v Parizu, študent, ki je delal pri nas in smo ga potem tudi zaposlili. V Moskvi imava kolega, ki skrbi za vse projekte v Rusiji in Gruziji. Veliko navez imava v ZDA," pove Špela.

Oddajo 200 prošenj na leto
V biroju Ofis je zaposlenih šest arhitektov, po potrebi 12, trenutno v njem delata dva študenta. Biro se vsako leto prijavi na kar 200 različnih natečajev doma in v tujini. "V Franciji imamo v ekipi podjetje iz Pariza, ki za nas oddaja te aplikacije," pove Rok, ki je, tako kot Špela, podiplomsko izobraževanje dokončal na svetovno priznani ustanovi Architectural Association v Londonu (2000). V tujini delajo okoli 12 projektov na leto, v Sloveniji v času krize kakšnih pet. Od tega poskušajo realizirati od dva do tri projekte, v kar so predvsem v zadnjih letih všteti tudi manjši projekti, kot so stanovanjske hiše, pravita.

"Dobiti gradbeno dovoljenje v Sloveniji v primerjavi s Parizom je kar umetnost," nadaljujeta arhitekta, ki opažata, da je druga zgodba v ZDA, kjer se vse dogaja hitreje. Ko so, recimo, gradili študentski dom Delphine Seyrig v Parizu (2008), je bilo stanje znova specifično. "Na gradbišču sicer imajo neki nadzorni biro, a dejansko je arhitekt odgovoren za vse," pravi Špela. Spet druga zgodba je bila v Belorusiji, ki je zaradi ščitenja domačega trga zelo zaprt za tujce. "Tam je bil vmesni člen neki lokalni biro, kar je bilo za nas moteče, saj nam včasih niso odgovarjali na elektronsko pošto, ali pa so hoteli narediti kaj na hitro, nam pa je bilo pomembno, da je vse narejeno do zadnjega detajla, do zadnjega sedeža tako, kot smo si zamislili," vztraja Špela.

Zapleti na Mesarski cesti
Kaj je šlo torej narobe pri gradnji stanovanjskega naselja na Mesarski cesti, ki ga je gradil Stanovanjski sklad RS? Stanovanjci so namreč zaradi slabe izvedbe in tudi nekaterih detajlov, kot je "zamakanje garaž in neobstoj javne razsvetljave", kot so zapisali na nekem forumu, vložili tožbo zoper Sklad RS. Arhitekta pravita, da se strinjata in absolutno podpirata, da so bili določeni detajli narejeni nenatančno, "a mi v to nismo vpleteni, saj ni bila napaka na projektu", pravita. "Po tej strani se dela krivica arhitektom. Po drugi strani pa smo tudi razočarani," pojasni Špela in navede, da so, recimo, "izrisali otroška igrišča, osvetlitev in zunanjo ureditev, ki niso bila izvedena v celoti, zunanja senčila pa sploh niso bila izvedena". Kljub temu ocenjujeta, da naselje na Mesarski, ki je bilo načrtovano za mlade družine, "ni bistveno slabše izvedeno kot druga, le da je bilo medijsko bolj izpostavljeno, saj je šlo za sklad". "Mlade družine z otroki, ki so si ta stanovanja res zaslužile, so po mojih podatkih zadovoljne in rade živijo v naših stanovanjih," pravi Špela in doda, da je "zasnova naselja vzor številnim nižjecenovnim gradnjam v tujini, tuji strokovnjaki naselje pogosto obiskujejo in je bilo tudi v tujini pogosto publicirano".

Večja vloga slovenskih veleposlaništev
Arhitekta, ki sta med prestižnimi arhitekturnimi nagradami prejela tudi platinast (2012) in zlati svinčnik (2013), pa Plečnikovo nagrado za arhitekturo (2013) in več nominacij za evropsko nagrado Mies van der Rohe za sodobno arhitekturo, si pri delu v tujini prizadevata, da bi k projektom priključila tudi čim več slovenskih strokovnjakov in podjetij. A vedno ni lahko. Čeprav je evropski trg odprt, je izredno zaščitniški. Težava je tudi v tem, ugotavljata, da bi morala večjo vlogo v tujini odigrati država oziroma slovenska veleposlaništva. Špela pravi, da sta ravno na Harvardu občutila "pritiske švicarske, španske ambasade, ki so klicali, pisali in apelirali, da bi pripeljali ali na kakršen koli način vklopili njihove strokovnjake, saj se določene osebe trudijo, recimo ambasadorka v Tel Avivu, ali pa ko so ameriški študenti prišli v Slovenijo, so jim uredili vizume, ampak v smislu širjenja kulture, znanja in pomoči, to žal do nas ni prišlo".

Fotografije: Ofis in Tomaž Gregorič