S pesmijo Vse rože sveta, za katerega je besedilo napisal Milan Lindič, glasbo pa Urban Koder, je med 17 nastopajočimi na tekmovanju, ki je potekalo 8. aprila, osvojil 8. mesto. Tistega leta se je zmage veselila Sandy Shaw s pesmijo Puppet On A String, ki je še danes ena izmed najbolj znanih evrovizijskih melodij.

Jugoslavija je bila edina socialistična republika, ki je sodelovala na Evroviziji, svojega predstavnika pa je izbirala na nacionalnem izboru, na katerem so sodelovali predstavniki šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin. Tisto leto, ko je zmagal Lado, je bil ravno v Ljubljani, za nastop pa se je odločil na povabilo Urbana Kodra. "Ko sta imela pesem narejeno, mi je Urban rekel: Imamo eno pesem zate, Lado, če bi jo ti pel." Beseda je dala besedo in tako je Leskovar na izboru, ki je potekal v studiu 26, prepričal jugoslovanske gledalce.

Na vprašanje, ali je bil presenečen, ko je bil izbran za predstavnika Jugoslavije, Leskovar brez pomisleka odgovori, da ne. "Ne, zato ker je bila dobra pesem. Lepa, dobra pesem. Mnogi ne vedo, da je dejansko taka usodna pesem," pravi in doda, kako je pesem razumel v duhu študentske revolucije leto pozneje.

Čeprav je od nastopa na Dunaju minilo že 48 let, so spomini na takratno sodelovanje na Evroviziji še vedno živi, pravi Leskovar, ki je bil za Berto Ambrož leta 1967 (pela je pesem Brez besed in zasedla 7. mesto) šele drugi slovenski predstavnik Jugoslavije. Ko so po dolgi vožnji vendarle prispeli na Dunaj, jih tam ni čakal nikakršen luksuz. "Denarja ni bilo veliko. Smo sicer stanovali v hotelu v središču mesta, vendar pa je imel le skupne kopalnice, v naših sobah je ni bilo," se spominja namestitve.

Če je danes Evrovizija predvsem velik spektakel in paša za oči, pa je bilo takrat precej drugače. "Takrat so nastopali res pevci, danes pa za tri četrt ljudi, ki se pojavijo na evrovizijskem odru, nikoli več ne slišimo."

Pevci so nastopali ob spremljavi orkestra, kar je bil za vse nastopajoče velik izziv, Lada pa je ob prihodu na prvo vajo na odru pričakalo veliko presenečenje. "Ko sem prišel na vajo, vidim, da bobne igra Lado Kovač, klavir Bora Roković, trobento Duško Gojković, vsi moji prijatelji. In jih vprašam: kaj pa vi tu? In mi povejo, da so si jih Avstrijci izposodili. Namreč takrat so oni igrali v orkestru Kurta Edlbauerja, takrat najbolj znanem džezovskem orkestru."

Danes je vizualna podoba nastopajočih ena od glavnih tem. Kako pa je bilo takrat? Za obleko smo sami poskrbeli, iz svojega žepa, se spominja Leskovar in v isti sapi dodaja, da je bil to res drugačen čas, veliko večji poudarek pa je bil na kakovosti pesmi in vokala. "Tako kot danes je bila tudi takrat Evrovizija zelo dobro gledana, predvsem pa je to tekmovanje veljalo za zelo prestižno," se spominja.

Zaboj slivovke poskrbel za nepozaben neuradni sprejem

So pa tudi že takrat delegacije posameznih držav prirejale sprejeme, ki so bile izvrstna priložnost za druženje glasbenikov. "Mi zanj nismo imeli denarja, kar sem vedel, že preden smo šli na Dunaj, zato sem pretihotapil škatlo slivovke. Po eni vaji sem potem naredil sprejem, ki so si ga vsi dobro zapomnili," pove, kako se da včasih z veliko dobre volje in iznajdljivosti zelo učinkovito nadomestiti velik finančni vložek. "Takrat smo bili na Dunaju približno teden, vsak večer pa smo odhajali v predmestje Grinzing, kjer smo se sproščeno družili z glasbeniki iz drugih držav."

Pred samim nastopom, garderobo si je delil z zdaj že s pokojnim Claudiom Villo, takrat največjo zvezdo italijanske canzone, skorajda ni imel treme. "Saj se vidi na posnetku," se zasmeji.

Po nastopu še en nastop
Tradicionalno je bil po koncu Evrovizije, ki je takrat potekala v palači Hofburg, sprejem za vse nastopajoče, na katerem je nastopil orkester. "Ko so začeli igrati pesem Strangers in the Night, sem šel do dirigenta in ga vprašal, ali lahko zapojem. In tako sem pred vsemi kolegi edini zapel in požel veliko navdušenje. To je res en lep spomin," se še spominja pevec in dodaja, da so mu v spominu ostale tudi številne izjemno urejene gostje, ki pa so se na sprejemu takoj brezsramno zapodile za hrano na mizah. "Sam sem si želel raje kaj spiti in sem šel do šanka, kjer je delal en Bosanec, ki mi je potem v roke stisnil steklenico viskija in tako poskrbel za dobro voljo cel večer."

Po približno tednu dni so se vrnili v domovino, kjer pa, kot so pravi Lado, so bili odzivi različni: "Saj veste, pri Slovencih brez fovšije ne gre, sam pa imam še danes na Dunaj samo lepe spomine." Z Evrovizijo je ostal povezan tudi pozneje, predvsem kot novinar in urednik ter vodja slovenskih delegacij, z zanimanjem pa jo spremlja tudi letos, ko poteka na "njegovem" Dunaju.

Spodaj si lahko pogledate evrovizijski nastop Lada Leskovarja leta 1967.