Zbirka Ljubezen - sadež duše in telesa prinaša 90 pesmi, razdeljenih v več ciklov (Najina oaza, Dve žgoči sonci ...). Pesmi je izbral sam. "Moram reči, da je bilo tu prisotnega tudi malo samoljubja. Mislim celo, da pesniki brez samoljubja ne morejo živeti. Če oni ne spoštujejo lastnega dela, kako naj pričakujejo, da ga bodo drugi," je na predstavitvi zbirke dejal pesnik, ki bo 4. julija dopolnil častitljivih 90 let. V nasprotju s številnimi pesniki, ki ljubezen opisujejo predvsem skozi prizmo le enega posameznega občutka (zanos, občudovanje ...), pa Zlobčeva ljubezenska poezija zajema različne vidike ljubezni: od zanosa, žalosti, bolečine, očetovske ljubezni do dvoma.

Eden redkih, ki opeva svojo ženo
Kot je na predstavitvi dejala urednica knjige Nela Malečkar, je v poeziji nekaj redkega, da pesnik v pesmih opeva svojo ženo, kot to počne Zlobec. "Moje žene danes ni tu. Stalno me krega, ko javno govorim o njej, tako da tega raje ne bom komentiral," je humorno odgovoril. "Vsi smo toliko samoljubni, da skušamo iz ljubezenskega razmerja iztisniti maksimum. Vsakodnevno življenje je lahko banalno in lahko si pomagamo tudi s pozitivno fikcijo. Zato pravim: zame je ta zbirka pravzaprav moja duševna avtobiografija: iz čiste strasti preideš v boleč spomin."

Bistvo svoje ljubezenske filozofije je Zlobec strnil v pesem Srečna Sizifa. Pri partnerstvu ne gre za cilj, ampak za vsakodnevno skupno pot. "Ugotovil sem, da smo vsi malo Sizifa, predvsem v tisti klasični ponudbi, da je to neko prekletstvo, da moraš valiti skalo na hrib, ki pa je ne boš nikoli privalil in si tako zaznamovan z nesrečnim življenjem. Moraš početi nekaj, česar ne boš nikoli dokončal, dejansko je privilegij človeka, da ima nekaj, kar je usodnega, kar se ne bo nikoli končalo, ampak ga hkrati čustveno zaposluje. In je radost, da vališ skalo, ne da jo privališ na vrh in gledaš: kaj pa zdaj. To se mi zdi največja pozitivna lastnost ozaveščenih ljudi: da imajo stalno nekaj, kar je nedosegljivo."

Poezija kot krik: kaj pa posameznik?
Pesnik ocenjuje, da je vloga poezije v današnjem svetu zelo pomembna. Svet je po njegovem mnenju že zelo zabredel v materialistično kalkulacijo, zato je poezija, kot vsaka umetnost pravzaprav, še toliko bolj potrebna, ker se vrača k človeku kot posamezniku. "Mi živimo družbo precej abstraktno, ljubezen pa je individualna. Enkratnost človeka je, da bolj kot se svet tehnizira, bolj se človek izloča. Vsi mislijo, da so sami sebi zadostni, poezija pa je eden izmed krikov, ki pravi: ni tako, kje pa je tu človek?"

Pesmi spremljajo akvareli Metke Kraševec, ki so nastali med letoma 2002 in 2007. Kot je pojasnila, so bili namenjeni drugemu pesniku, a se je izkazalo, da niso bili kompatibilni z njegovo poezijo, zato so "našli dom pri tem pesniku (Zlobcu, op. a.)". Kot ji je polaskal Zlobec, je prispevala k delu več, kot se zdi na prvi pogled. "Kajti tisti, ki nima aktivnega odnosa do branja poezije, ampak ga vseeno zanima, kaj počne ta Zlobec, si lahko ogleda knjigo likovno in bo z Metko dobil občutek veličine ljubezni. Mislim, da sva se ujela, bolj kot če bi se dogovarjala."

Kraševčeva je akvarele delala vzporedno s svojimi velikimi slikami. "Vedno sem imela zraven risbo, akvarel. To je bil tisti intimni zapis, to je bilo kot neke vrste meditacija, nastajale so ena za drugo, absolutno brez predhodne ideje. Enostavno sem risala ali slikala in stvar se je sama dogajala na papirju. Ta tok nekaj časa traja, potem se prekine. Verjetno je tako tudi pri poeziji."

Dokončen pečat knjigi je dal likovni urednik Pavle Učakar, ki je pojasnil, da poezijo doživlja kot meditacijo. "Poezijo razumem kot meditacijo, vendar je ta verbalni del na neki način tako močno strukturiran, da se pravzaprav meditativnost v poeziji izgubi, medtem ko je pri Metkinih akvarelih drugače: naslikani so tako, da njeno telo govori. Tako kot je Zlobčeva poezija polna vseh mogočih nians svetlobe in teme, je podobno tudi pri Metki," je pojasnil urednik in priznal, da je dobil več kot 100 risb, z večkratnim branjem pesmi pa se je potem sestavila celota. "Gre za to, da se te podobe postavljajo v format kot v neki prostor, v puščavo, kjer se sicer pojavlja tudi sivina besedila, a vendar je užitek postavljati figure v neki prostor. Na neki način se ves čas pogovarjam tako s Cirilom kot z Metko."

Pesnikova drža je bila vedno pokončna
Spremno besedo k Zlobčevi knjigi je - tokrat že petič - napisal Ivo Svetina in jo naslovil Očetje in sinovi. "Če govorimo o očetih in sinovih, lahko razumemo, da gre za konflikt, po drugi strani pa sem skušal opozoriti tudi na Jašo Zlobca (op. umrlega sina Cirila Zlobca), s katerim sva bila prijatelja. Očetje in sinovi pa tudi v tem smislu, da sinovi vedno iščemo nadomestne očete. V tem smislu lahko rečem, da sem v Cirilu Zlobcu našel svojega nadomestnega očeta, seveda zaradi poezije in njegove človeške drže. Vedno je bila pokončna, jasna, nikoli ni klonila pred vsem bremenom, ki mu ga je življenje naložilo."

Kot pravi Svetina, sta ljubezen in poezija čudež telesa in duše, še večji čudež pa je, kadar je ljubezen upesnjena. "Tu sem počasi začel odkrivati, da vse, kar se je v moderni poeziji zgodilo, recimo po romantiki, vsi mogoči poskusi, da bi se poezija renovirala, da bi se našle nove oblike in podobe, so zaman. Ljubezenska poezija danes je enaka, kot je bila v Visoki pesmi. Ne gre več za vprašanje forme, temveč je v ospredju res vsebina."