"To je tisto vprašanje za milijon dolarjev: Zakaj začne nekdo pisati oziroma se loti katere koli umetniške zvrsti?" je rdečo nit literarnega večera, ki ga je v letnem vrtu Jazz kluba Gajo pred dnevi vodil Mitja Čander, povzela Jela Krečič. "Pri meni je šlo za to, da sem že od mladih nog vedno pisala zgodbe, pesmi in osnutke scenarijev. Na neki točki je očitno prišlo do presežka teh zapiskov, ki so se morali strniti v zaključeno celoto." Nastal je humorni roman Ni druge, saga o protagonistovem iskanju sreče po propadli ljubezenski zvezi, ki ga je pred kratkim izdala založba Beletrina. "Malo sem se prestrašil, ko sem slišal, da Jela piše knjigo," je ob tem priznal Čander. "Ni namreč enostavno, ko nekdo, ki ga poznaš in ceniš, preskoči v drug žanr. Bojiš se, da bo slabši kot v žanru, po katerem ga poznaš. Toda kar kmalu sem ugotovil, da je bil strah odveč in da je Jeli uspel res zanimiv roman."

Popularna znanost na poljuden način
Magija za realiste je knjiga esejev Irene Štaudohar, ki govorijo o različnih človeških stanjih, čustvovanjih in o tem, česa vse so zmožni možgani in čutila. Njeno sporočilo je, da ima človek v svojem duhu in telesu vse predispozicije, da je dober človek. Eseji, ki so zasnovani kot zgodbe, temeljijo na najsodobnejših nevroloških odkritjih in evolucionarni in moralni psihologiji. "Materiala imam gotovo še za eno knjigo," pravi Štaudoharjeva, ki je vsakotedenske eseje pisala za Delo. "Dnevno časopisje nas navaja na redno pisanje, ki se nikoli ne neha." Prav gotovo pa vidi presežno vrednost v tem, da je članke lahko predelala in izdala v knjižni obliki. "Ko tekste enkrat zložiš v knjigo, začnejo knjige, ki si jih napisal, komunicirati druga z drugo, se med seboj dramaturško povezovati."

Eseji se tematsko navezujejo na poljudnoznanstvene knjige, ki so v tujini izjemno priljubljene, pri nas pa se med bralci šele "prijemajo". "Nobena znanstvena knjiga o spominu, ki sem jo prebrala, ni mogla mimo omembe Proustovih magdalenic ali knjige Govori, spomin Vladimirja Nabokova. Tudi pisatelji lahko torej s svojim jezikom znanstvenikom pomagajo odkrivati skrivnosti."

"Novinarji se spreminjamo v plantažne delavce"
"V zadnjem času na svoji koži še posebej občutim, kako pada vrednost pisane besede, da smo tisti, ki pišemo, za medije postali plantažni delavci, ki morajo proizvajati čim več vrstic," ugotavlja Vesna Milek, ki je prišla predstavit še čisto svežo knjigo Razpoložena za Pariz. "Seveda zato vse več novinarjev čuti potrebo, da bi izdali knjigo člankov ali esejev, za katere so se trudili več kot zgolj en dan. Vsaj za Ireno lahko osebno potrdim, koliko dela vloži v en sam članek na dveh časopisnih straneh: v dveh ali treh dneh prebere vsaj pet knjig. Dandanes je pač treba producirati in ni več časa, da bi se, tako kot denimo pri New Yorkerju, novinar tri mesece ukvarjal s Slavojem Žižkom, preden bi se lotil njegovega portreta. Novinarji čutijo, da tudi ljudje nimajo več časa brati poglobljenih, daljših tekstov - bi pa nekomu nekaj pomenili, če bi lahko med njimi polistali v knjigi in si zanje vzeli čas v času, ki nam ne dovoli več tega razkošja."

Sobotna priloga kot (pozabljeni) kult
"Potreba po knjigah je pri nas, novinarjih, vzklila iz obupa, ker se nam zdi, da nas nihče več ne bere. Mogoče to niti ni čisto realna ocena situacije, saj me še vedno včasih kdo pocuka za rokav in pohvali kak moj članek - a ko grem v soboto čez tržnico, nima nihče več odprte Sobotne priloge ali Dnevnikovega Objektiva. To je bil včasih kult."

Mitski Pariz
Sama je svojo novo knjigo posvetila Parizu. "Po številnih neuspelih poskusih sem prišla do Pariza in se nato tja vedno znova vračala. Pariz je mitološko mesto, kjer lahko vedno znova na svoji koži občutim teorijo kvantnih fizikov, po kateri preteklost, prihodnost in sedanjost soobstajajo v enem samem trenutku. Ko se v Parizu sprehodim po svoji najljubši ulici, sem hkrati v Parizu templjarjev, v Parizu kraljice Margot, pa v času treh mušketirjev in sončnega kralja in v času literarnih salonov in kurtizan, ki so med drugim sponzorirale tudi literarno življenje."

Ni druge (od bivše) - in ni generacijski roman
Krečičeva v svojem romanu popisuje prigode mladeniča, ki je prepričan, da se bo bivša punca vrnila k njemu, če bo le dobil - novo. A protagonist na poti spoznavanja nove ljubezni vedno znova dobiva občutek, da zanj ne bo prava nobena druga ženska. "Jasno je, da naslov aludira tudi na slengovsko frazo "ni druge", ki pride prav v kakšnem lokalu, ko teče beseda o tem, ali naj se spije še kako pivo in je jasno, da "ni druge", kot da se ga," pojasni pisateljica. "Obstaja še tretja razlaga, ki pa je samo za filozofske sladokusce: naslanjam se na znano Lacanovo tezo, da ni Drugega."

Ne more pa se ravno strinjati z oceno, da je spisala generacijski roman. "Ko sem se lotila pisanja, nisem skušala napisati romana, ki bi predstavljal celo generacijo. Če skušam na knjigo objektivno gledati danes, se mi zdi, da zadeva le zelo ozek prerez neke generacije - in še znotraj tega prereza sem se trudila karikirati in namenoma poudarjati določene lastnosti. Težko rečem, da gre za objektiven prikaz današnjih tridesetletnikov."

Seveda ji laskajo ugotovitve, da roman prek popisovanja zasebnih avanturic brez nepotrebnega patosa in neposrednega naštevanja perečih težav podaja širši portret družbe. "Vesela sem, če Slavoj in še kdo drug v tej knjigi vidi nekaj več. Moja osnovna želja je bila samo napisati zgodbo, ki ne bi sledila klasičnemu hollywoodskemu formatu 'boy meets girl', pač pa 'boy meets ... girls'."