78 let je Polaku, čolne uradno izdeluje že 53 let, malo hiperbolično, prosto po mojstru pa 70, in ni ga pretirano označiti za blejsko legendo. Pikolovstvo, natančnost in pozornost do zadnje podrobnosti je tisto, zaradi česar kak mlad angleški frajer, ki si na Polakovem privezu izposodi enega od njegovih čolnov, zavije z očmi, je pa tudi tisto, zaradi česar Polakovi čolni še danes plujejo od Skandinavije do Črne gore.

Mojstrsko obrtništvo, kakršnega v današnji "plastik fantastik" dobi tekočih trakov in iskanja bližnjic, ni več.

In Polak se tega zaveda. "Če obstajajo nasledniki? Obstajajo, pa ne znajo. Pomočnika če imam? Nobenega, mi vsak samo živce kravžlja," zavije z očmi na vprašanje, če mu v njegovi obrtni delavnici kdo pomaga pri sestavljanju, zbijanju, oblanju in lakiranju njegovih čolnov - "Polakovih čolnov", se v tretji osebi naslavlja mož, ki sicer ur, preživetih v delavnici, in čolnov, ki iz nje prihajajo, ne šteje več.

Dedkov oblič, očetovo znanje, sinova roka
Oblič je podedoval od starega očeta, obrti se je leta 1956 izučil pri očetu, Janku Polaku, ki je kot prvi na Bledu v svoji delavnici Polak izdelal lesen čoln, kakršnih je danes na jezeru okoli 70. "Srednjeevropska klasika čolnov", razloži Polak tip čolničev, ki izvirajo iz Avstrije z začetka 20. stoletja, danes pa jih najdemo na Blejskem in Bohinjskem jezeru, pa tudi po mnogih drugih jezerih srednje Evrope.

Polakovi čolni zvesto sledijo klasiki - navsezadnje je mojster svoje znanje izpopolnjeval v Avstriji -, pri čemer Blejec za ogrodje uporabi trdnejši hrast, za kritje pa macesen. Način gradnje sam označuje kot - vikinški ("Deska plus deska plus bakreni žeblji, vmes pa smola."), pri tem pa mimogrede še navrže svojo teorijo, zakaj Vikingi niso osvojili Južne Amerike - ker jim je sonce stopilo smolo, medtem ko pri plovbi po hladnejših severnejših morjih to ni bil problem. "Ampak to je samo moja teorija."

Za en tak čoln porabi približno 200 ur, njegov zadnji izdelek - še sveže polakiran čolnič na vesla, ki že skoraj kičasto dopolnjuje idilično blejsko razglednico - pa je po jezeru zaplul prejšnji mesec.

Blejska anarhija
Polak motri svojo floto skozi okno moderne čolnarne na zahodni strani jezera, tik ob kampu Bled, kjer mu je občina milostno podelila določene pravice, ki se spodobijo za, no, legendi. Iz Polakovega ne prav naklonjenega plazu besed čez mestne oblasti je razbrati, da so odnosi na trenutke napeti in da nimajo vsi posluha za tradicijo, ki jo v kakofoniji blejskih turističnih (ne)usmeritev zastopa prav Polak.

"Take anarhije, kot je na Bledu, ni nikjer - zgodovino ven mečejo; mene!" se razburja čolnar, ki so mu baje omejili število čolnov na pet na privez (hitro štetje razkrije, da jih je vseeno malce več), medtem ko mirne duše gledajo en zaliv stran cenene, "na hitrico sestavljene" ponaredke Polakovih čolnov s plastičnim dnom in labodjo glavo namesto premca.

"Ampak veste, če grem jaz ven z jezera, bom preživel ..." stavka ne nadaljuje, je pa jasno, kaj se mu podi po glavi. "Bledu lastnoročno naredim polovico proračuna - kar računajte: pol milijona turistov, 6 evrov plačajo za otok, 10 evrov za moj čoln," suvereno razlaga Polak, ki se ima tudi za edinega pravega pletnarja na Bledu.

Pa čeprav bodo uradne brošure pisale, da vsi pletnarji prihajajo iz vasi Mlino, ki ji je že v 18. stoletju Marija Terezija kot kompenzacijo za slabšo obdelovalno zemljo podelila ekskluzivne pravice, ki so prehajale iz roda v rod vse do danes. "Pfff, vas, ki se ima za pletnarsko, pa so vsega skupaj izdelali eno pletno na jezeru," pihne čez stisnjene zobe Polak, čeprav potrditve njegovih besed v vasi Mlino pač - pričakovano - nismo našli.

Čolni za predsednike in kralje
Pa kaj bi bil lažno skromen, ko pa se lahko pohvali s tako impresivnim renomejem svojih plovil, ki danes plujejo vse od Švedske pa do Plitvičkih jezer, od Bleda do Dormitorja v Črni gori in Žabljaka. Lahko se pohvali, da so se z njegovimi čolni vozili tako svetovni veljaki kot kronane glave. Lahko se tudi pohvali, da je lastnik švedskega tobačnega giganta za en njegov čolnič plačal tisočaka.

In ker se je v delavnicah ob Vrbskem jezeru naučil izdelovati tudi luksuzne in motorne čolne, lahko danes z malce narejene samoumevnosti pove, da je posebej za Kardelja izdelal gliser iz mahagonija, za Josipa Broza - Tita pa za njegov rojstni dan lesena vesla.

Domači Bled
A kljub najrazličnejšim plovilom, ki jih je izdelal, njegova prva ljubezen ostaja Blejsko jezero, na katerem danes z ženo Marijo izposojata "Polakove čolne". Večinoma turistom, ki so začeli bolj možično prihajati v ta podalpski biser leta 1907 s prihodom železnice. Kmalu so na bregu jezera vzniknile številne vile, vsaka s svojo zasebno čolnarno in čolnarski posel je postal neločljivo povezan z Bledom.

Danes žal številne te vile propadajo, v čolnarsko-pletnarskem poslu vlada "kaos" (kot vam bo rad tudi podrobneje, z vsemi zgodbami o stricih iz ozadja razložil Polak), lesene čolne pa so v zadnjem letu številčno začeli izpodrivati tako zelo modni "supi".

"Ta plastika uničuje Bled. Na tako majhnem prostoru ne paše nič drugega kot Polakovi čolni," prezirljivo gleda čolnar iz svoje zastekljene pisarne na suparje, ki veslajo proti otoku, pri tem pa se oklepa svojega ljubega kipca mornarja, s katerim se je na vsak način želel slikati. "Poglejte, mar nima tako živih oči?"