Dobitnica letošnjega Borštnikovega prstana se je v pogovoru z Ano Perne in pred igralskimi kolegi ter drugimi sodelavci, ki so se odzvali in s svojo prisotnostjo počastili nagrado, ki jo je pred nekaj dnevi prejela v Mariboru, sprehodila skozi svojo igralsko pot in se dotaknila dogodkov in situacij, ki so bistveno vplivali na njeno igralsko kariero.

Najprej se je spomnila sprejemnih izpitov na igralski Akademiji: "Bilo nas je kakšnih dvajset, sprejeli pa so nas pet. O tem, da ne bi bila sprejeta, sploh nisem razmišljala. Pravzaprav nihče ni o tem takrat kaj prida razmišljal. Bili so drugi časi. Spomnim se kolegice Milene Zupančič, s katero sva skupaj opravljali izpite. Sama še nisem vedela, ali sem sprejeta ali ne, Milena pa je zase že vedela in me je z Bohinjske Bele poklicala in rekla 'Naredu sm!'. No, tudi sama sem jih opravila in tam na Akademiji med izjemnimi profesorji preživela nadaljnjih pet let."

Dve desetletji v znamenju Celja
Po končani Akademiji, diplomirala je z vlogo Amande v Williamsovem Steklenem zverinjaku (za to vlogo petdesetletne ženske, ki jo je igrala kot dvaindvajsetletna študentka, je prejela tudi študentsko Prešernovo nagrado), jo je skupaj z njenimi mladimi kolegi v celjsko gledališče zvabil Bojan Štih. "Za to priložnost sem mu izjemno hvaležna, kajti Bojan Štih je bil tisti, ki je vselej podpiral mlade igralce. Za igralca, še posebej mladega, pa je najpomembneje to, da igra. In igra ter samo igra. In ni pomembno kje. Sama sem pristala v Celju. Tisti, ki so imeli zveze, so šli v Dramo, mi, ki pa teh zvez nismo imeli, pa smo se razkropili po drugih gledališčih. Takrat to sploh ni bilo pomembno. In v Celju sem preživela izjemno lepe trenutke v svojem življenju. Bili smo ekipa, med seboj povezani ... Igrala sem komedije, karakterne vloge, otroške predstave ... In sodelovala z vsemi najeminentnejšimi režiserji ter igralci tistega časa," je razkrila igralka. V Celju je ostala dvajset let.

"Dvajset nepozabnih let," je dodala, in ob rob otroškim predstavam povedala, da "v Sloveniji na žalost nimamo enega samega gledališča, ki bi ustvarjal samo otroške predstave. Mladinsko gledališče to že dolgo ni več, lutkovno gledališče ustvarja z lutkami, Goml oziroma Gledališče za otroke in mladino, ki je še pred nekaj leti deloval v prostorih Španskih borcev v ljubljanskih Mostah, pa so ukinili."

V Celju, kamor se je vozila iz Ljubljane, je na leto odigrala tudi po 250 predstav. "In tudi to ni pomagalo, da bi nas opazili filmarji." Kot sama pravi: "V filmih pa nisem veliko igrala. Režiserji so rajši najemali igralce iz Ljubljane, ki so jim bili pri roki, Celje pa je bilo za njih provinca. Pa ne samo za njih, tudi za tiste, ki so podeljevali raznorazne nagrade. Vključno z nagradami na Borštnikovem srečanju. Samo kot primer naj povem, da v biografijah mnogih igralcev niso navedene nagrade, ki so jih za svoje delo prejeli recimo v Celju, pa v Novi Gorici, navedene pa so tiste, ki so jih prejeli v Ljubljani. Žal." Je pa že takrat veliko sodelovala z Radiem Slovenija. "Do radia pa res čutim eno tako ljubezen. In tudi radio se mi zdi zapostavljen, čeprav gre za izjemen medij."

Nazaj v rodno Ljubljano
No, iz Celja jo je pot vodila v rodno Ljubljano, v Mestno gledališče ljubljansko, kamor jo je povabil režiser Zvone Šedlbauer. "Spominjam se, da me je poklical Zvone in dejal, da s Cavazzo sedita in razmišljata o zasedbi za predstavo Smrt trgovskega potnika. Bila sem kar tiho, nič nisem rekla, ko me je Zvone vprašal, ali sem še na zvezi. Res nisem vedela, ali naj grem iz Celja ali ne, ko mi je takratni in še zdajšnji partner igralec Bogomir Veras dejal, da sem vendarle Ljubljančanka in da naj grem." In tako je pristala v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer so jo vsaj moški kolegi zelo lepo sprejeli. "Edina ženska, ki me je pozdravila in mi zaželela dobrodošlico, je bila Jožica Avbelj. Pritekla je po hodniku in me objela. Ne vem, kaj je z nami ženskami, da smo take ..."

Spominja pa se seveda tudi svoje prve predstave v novem ansamblu. "Boris Cavazza je bil car. Ženske so omedlevale, ko so ga gledale. Me igralke smo bile tam bolj zato, ker smo tam pač morale biti, Boris pa je blestel. Pravi mačo. Spomnim se, da sem imela, ko me je prijel za roko, tam modrico." V Mestnem gledališču ljubljanskem je nato igrala še več kot deset let. "Za vsakega igralca je dobro, da menja sredino. Pa čeprav samo kot gost. Vedno pridejo s tem neke nove energije, neki novi ljudje ..."

Dobro uro dolg pogovor je sklenila z besedami, da pravzaprav nikoli ni bilo in ni vloge, ki bi si jo še posebej želela igrati. "Take želje igralca samo omejujejo. In lahko tudi frustrirajo."