Prvi posnetki celotne Zemlje iz vesolja niso bili le podobe; šlo je za dogodek. Danes je take podobe moč najti domala povsod, zato se vse teže premaknemo v čas, ko pravzaprav nihče ni vedel, kako je Zemlja videti iz vesolja. Že od davnine je peščica vizionarjev sanjarila o tem, da bi iz nebes pokukali proti njej. Vladalo je prepričanje, da bi se človeštvo počutilo majhno in ponižno kot mravlje, ko bi naenkrat sprevideli svojo neznatnost. Nemški filozof sredine 20. stoletja, Martin Heidegger, je menil, da bi imel pogled na Zemljo poguben učinek na človeštvo, saj bi pomanjšal in popredmetil svet, katerega čudes ni moč zapopasti drugače kakor od znotraj. Podobnega mnenja je bila njegova učenka Hannah Arendt, nasprotnica totalitarnega režima, ki mu je Heidegger izkazal podporo: menila je, da bi potovanje po vesolju zmanjšalo pomen človeštva in ga razčlovečilo.

Tudi britanski astronom Fred Hoyle je verjel, da bi pogled na Zemljo z razdalje postavil njeno vsemogočnost pod vprašaj, vendar je menil, da ji bo to dobro delo: po vzoru kopernikanske si je zamišljal drugo revolucijo, ki bo povišala zavest o tem, kako obroben je naš položaj v vesolju. Voditelji ameriške vesoljske agencije Nasa, od katerih bi morda pričakovali nekaj več posluha za tržni potencial podobe, v kateri je človek prvič ugledal samega sebe, niso izkazali nikakršnega zanimanja za nekake počitniške fotografije Zemlje. Ko se je posadka Apolla 8, prva, ki je zapustila orbito Zemlje in se z velike razdalje ozrla nazaj proti njej, na božični dan leta 1968 v živo oglasila iz Lunine orbite, ni imela nobenih navodil o tem, kakšno naj bo njeno sporočilo. Ne da bi menili, da je to zares potrebno, so plovilo opremili s črno-belo televizijsko kamero, ki naj bi nazaj poslala zrnate slike. A ko so astronavti s kamero zajeli oddaljujočo se Zemljo, je ta zajela le migljajočo in megleno belo piko.

Astronavti z Apolla 8 so Zemljo zagledali, šele ko so že četrtič krožili po Lunini orbiti, in sicer ko so obrnili plovilo proti Zemlji. Prizor jih je popolnoma osupnil, snemalnik zvoka na krovu plovila je izdal njihove neartikulirane vzklike presenečenja, medtem ko so sami hiteli iskat fotoaparate in barvni film. V tistih časih je bilo fotografske posnetke skoraj nemogoče predvajati neposredno iz vesolja, zato je javnost, ki ni vedela za posnetek Zemljinega vzhoda, morala počakati nekaj dni, da so po vrnitvi posadke na Zemljo slike sneli, obdelali, natisnili in jih poslali novinarjem, ki so jih nato znova dali v tisk; v času klasične pa iz kasete Hasselblada vzeli film, ga razvili, napravili fotografije in jih poslali novinarjem. Tedniki, kot sta Time in Life, ki so bili tedaj osnovni vir barvnih sporočil, so nemudoma prepoznali učinek teh izjemnih fotografij in z njimi zapolnili veliko strani. Prevladujoče mnenje javnosti je bilo podobno izjavi Billa Andersa, člana posadke, ki je posnel to fotografijo, pozneje poimenovano Zemljin vzhod (Earthrise): "Skoraj v trenutku me je prevzela misel, da smo pripotovali tako daleč, vse do Lune, a vendar je najpomembnejša stvar, ki smo jo zagledali, naš domači planet, Zemlja."

Zakaj je Zemljin vzhod konec leta 1968 požel tako silovit odziv? Z današnje perspektive se bo morda zdelo nekoliko presenetljivo, a dotlej nismo premogli nobene kakovostne fotografije celotne Zemlje iz vesolja. Odprave Gemini iz sredine šestdesetih let 20. stoletja so se na Zemljo vrnile z osupljivimi posnetki zemeljskih pokrajin iz orbite, celotnega planeta pa človeško oko še ni imelo priložnosti videti. Kontrakulturni aktivist Stewart Brand je zagnal lastno miniaturno kampanjo, s katero je želel Naso prisiliti, da posname fotografijo, s čimer je namigoval na neke vrste zaroto, ki naj bi javnosti prikrivala resnico. Robotska sonda Lunar Orbiter se je dve leti prej sicer vrnila z odprave na Luno s posnetkom Zemljinega vzhoda, ki pa je bil razmeroma slabe ločljivosti in na črno-belem posnetku je marsikdo Zemljo zamenjal za Luno, Lunino površino pa za kakšno puščavo na Zemlji. Barvne fotografije Zemljinega vzhoda z Apolla 8 vsekakor niso dopuščale tovrstnih dvomov. Poleg tega je bilo splošno znano, da je na sprožilec fotoaparata pritisnil človek, tako da je lahko vsakdo razen tistih treh, ki so na človeštvo pogledali z razdalje, fotografijo občutil kot skupinski dogodek. Prav tako je bilo božično jutro, ki ga je zaznamovalo javljanje posadke Apolla 8 z Lune, še v svežem spominu javnosti – astronavti so takrat domiselno postavili sebe in stotine milijonov gledalcev v položaj boga, ki gleda dol na svojo stvaritev s samega začetka časa, s tem ko so prebrali zgodbo iz Geneze: " … in videl je, da je dobro." Zdaj je ta "božja perspektiva" postala dostopna vsem.

Zemljin vzhod ni učinkoval zgolj dramatično, ampak tudi presenetljivo. Zemlja ni bila videti tako, kot so pričakovali. Prvi Timesov atlas sveta, v katerem so bile očarljive naturalistične slike celin, navdahnjene s posnetki iz orbite, še ni izšel. Vsi zemljevidi sveta, ki so bili tedaj v uporabi, so se zatekali k stiliziranim reprezentacijam človekovega delovanja: državnim mejam, obrisom, mestom, pomožnim črtam ipd. Simulacije, ki so jih izdelovali po naročilu Nase, so Zemljo prikazovale kot geografski globus na skorajda brezoblačen dan, ki ga povečini prekrivajo zelene in rjave površine kopnega na severni polobli, z nekaj razpršenimi belimi oblaki. Gledalci so bili popolnoma nepripravljeni na impresionistično podobo Zemlje v modri in beli, na delo narave, kjer ni bilo videti skoraj nič kopnega, kaj šele sledi človekovega delovanja. Zemlja se ni zdela brezmejna in neuničljiva, kot so si v tistih časih optimizma in napredka radi domišljali, marveč majhna in krhka. To je dalo zagon okoljevarstvenemu gibanju, ki se je pripravljalo vse od izida knjige Nema pomlad (ang. Silent Spring) leta 1962. Nova organizacija Prijatelji Zemlje (ang. Friends of the Earth) je sedaj dobila podobo, ki je bolje od vsakršnega drugega argumenta kazala, da so viri na Zemlji omejeni in da obstajajo naravne meje za človekovo ekspanzijo.

Fotografija Zemljinega vzhoda je predstavljala tudi dolgoročen šok za ameriški vesoljski program. Spoznanje o tem je sicer prišlo z določenim zamikom, saj je odpravi Apolla 8 le sedem mesecev kasneje sledil prvi pristanek na Luni, vrhunec vesoljske dobe in ikonična podoba napredka človeštva. Vendar je pred Zemljinim vzhodom vesoljski program nastajal na astrofuturistični predpostavki, da je prihodnost človeštva v vesolju, tako kot je renesančna Evropa svojo prihodnost videla na drugi strani Atlantika. Fotografija Zemljinega vzhoda je porajala dvom o takšni trditvi. Pokazala je, da je bila Luna v primerjavi z Zemljo okostnjaško siva, da vse barve v vesolju izvirajo z Zemlje, edinega otoka življenja v oceanu mrtvaške črnine. Dala je vidno podlago ideji, da je naš domači planet vendarle najpomembnejša stvar v vesolju.

Štiri leta kasneje so se zadnji astronavti Apolla še poslednjikrat podali proti Luni z Apollom 17. Odtlej ni nihče več zapustil Zemljine orbite ali videl Zemlje kot celote, zavedanje o posledicah, ki jih ima človeška dejavnost na ravni celotnega planeta za okolje, pa je postalo skoraj splošno znanje. Fotografije iz vesolja so pripomogle k našemu razumevanju teh problemov, a vesolje ni dalo nobenih odgovorov in ni ponudilo nikakršnega zatočišča. Na poti nazaj je ekipa Apolla 17, občutno bolje pripravljena od svojih predhodnikov z Apolla 8, posnela še drugo ikonično fotografijo vesoljske dobe, Modro frnikolo (ang. Blue Marble), ki prav tako prikazuje vso zemeljsko oblo. Zemlja, ki jo vidimo na Modri frnikoli, je postala del zgodovine. Naslednja Modra frnikola – naj se zgodi čim prej! – bo drugačna, saj so se v vmesnem času oceanski tokovi, vzorci kroženja zraka v atmosferi in sestavi polarnega ledu nepovratno spremenili. Kot je v prispevku k poizvedbi ameriškega kongresa o prihodnosti potovanja po vesolju zapisal novinar Norman Cousins, najpomembnejši dosežek programa Apollo ni prvi pristanek človeka na Luni, pač pa prvi pogled človeka na Zemljo.