Tudi 71-letni Farrar ne ve natančno, koliko kosov orožja ima doma. Ko ga vprašamo po številki, odgovori, da "okoli 60". Statistika kaže, da imajo tisti Američani, ki so lastniki strelnega orožja, doma v povprečju devet kosov.

Ko torej govorimo o drugem amandmaju ameriške ustave, pravici do nošnje orožja in pravici do samoobrambe, ne govorimo zgolj o orožju kot zaščiti pred morebitnimi napadalci, ampak gre za orožarsko kulturo, če se lahko tako izrazimo. "Veliko je zbirateljskih kosov. Sam imam eno pištolo iz prve svetovne vojne. Da, lahko bi mi rekli zbiratelj," odgovarja Farrar, ki sicer orožje hrani v sefu.

"Prosil bi vas samo, da me v članku ne predstavite s pravim priimkom, ampak uporabite moj psevdonim, Farrar. Ker sicer se lahko pred mojo hišo pojavi vlomilec, ki bi mi hotel ukrasti orožje in ga bom moral ustreliti," prosi naš sogovornik.

Lance, s katerim klepetamo med vožnjo od Phoenixa do Grand Canyona (v pokoju dela kot priložnosti voznik turističnih kombijev), na vrtajoča vprašanja o nadzoru nad orožjem, množičnih strelskih pohodih in ameriški obsedenosti z orožjem odgovarja mirno in ustrežljivo, z obveznim vljudnostnim "yes, m'am" in "no, m'am".

Sem ter tja se pred odgovorom za dalj časa zamisli, a ni videti, da bi ga evropska skeptičnost do miselnosti divjega zahoda kakor koli omajala. S svojimi širokimi kavbojkami, športnimi copati, modro karirasto srajco, bejzbolsko čepico z napisom "Veteran" ter rentačenjem proti liberalcem, vladi, nezakonitim priseljencem in okoljevarstvenikom (Lance jih slabšalno imenuje "tree huggers & rock rubbers", objemalci dreves in drajsalci kamenja) je stereotipni republikanski privrženec.

Od lova na veverice ...
Farrar je bil rojen leta 1944 v Teksasu, zanj pa je skrbela babica, potem ko ga je njegova biološka mama sprva hotela splaviti. Dedek je bil gozdar, a ko mu je zdravje opešalo, mu je zdravnik predpisal ugodnejše podnebje. Družina se je tako preselila v Arizono, Lance pa celotno izkušnjo opiše z analogijami iz Steinbeckovih Sadov jeze in časov t. i. prašne sklede (Dust Bowl).

Prvi novi dom Farrarjevih je bila lesena koča sredi Arizone, ki so jo zgradili pionirji v času zlate mrzlice in poti na obljubljeni Zahod. Koča je bila brez tekoče vode in elektrike, ded je delal za gozdarsko podjetje, Lancea je babica šolala doma. "V bistvu sem odrastel v divjini. Že kot majhen sem lovil veverice. Moraš jo ustreliti naravnost v glavo. Potem jo skuhaš v ekonomloncu. Čisto v redu okus ima, divjačinski," pripoveduje Farrar. "Danes ne lovim več kaj dosti. Sem pa prej lovil vse - srnjad, purane, pekarije, prepelice ..."

"Večina ameriških fantov se nauči streljati že kot najstniki. Moj dedi mi je kupil pištolo, ko sem bil star 10 let. Moji otroci so streljali pri 8, 9 letih. Ko so bili stari 9 let, so dobili prvo zračno pištolo," samoumevni krog življenja razlaga Farrar. Na moj pomislek, da se zdi to vseeno malce zgodaj, pa: "Ja, kdaj pa so vam starši dali v roke prve vilice?"

"Sinko, vojska ima mesto zate"
Ko je Farrar starejši dobil službo pri večji gozdarski družbi, se je družina preselila v malce sodobnejšo kočo v ruralni skupnosti Happy Jack v središču Arizone, v okrožju Coconino, kjer se vsako poletje spopadajo s hudimi gozdnimi požari. Lance je bil v gasilski enoti t. i. helitackov, pri kateri gasilci skačejo s helikopterjev in gasijo gozdne požare. "Nikoli nisem skakal z več kot šest metrov, ker sem bojazljivec," pripomni.

Nekega dne se je v njihovem kraju pojavil vojaški rekruter, Lance pa ga je vprašal, ali ima vojska helikopterje, ki bi jih lahko pilotiral. "Sinko, vojska ima mesto zate," mu je pritrdilno odvrnil rekruter. "Lahko boš streljal [O, fino, rad streljam], potem pa te bomo poslali v prelepo deželo na drugem koncu sveta, kjer boš imel bele plaže in male rjave deklice, ki te bodo oboževale!" Ni pa ob tem Lanceu nihče povedal za "male rjave dečke, ki bodo streljali name".

"Prelepa dežela" z "malimi rjavimi deklicami" je bil Vietnam, po vrnitvi domov pa je Farrar najprej delal kot pilot, šel potem v nacionalno gardo, leta 1998 pa vojsko zapustil. Ne pa tudi orožja.

"Vsi veterani imajo orožje vedno blizu, ker so vajeni, da na njih streljajo," pojasnjuje Lance, ki v spalnici na svoji strani postelje hrani pištolo in puško, še en revolver pa na ženini strani postelje. "Tako da, če bi kdo vstopil v najino spalnico sredi noči, bi bil v velikih težavah," opozarja Farrar, ki ob tem navede svoji zlati pravili: "Prvič, vedno imej vse kose orožja nabite. In drugič, vsaka tarča, kamor uperiš, je namenjena za uničenje."

Kako pa komentira primere, ko so se otroci dokopali do orožja in med igro ustrelili sebe ali koga od bližnjih? Bi krivil starše, ki orožja ne zaklepajo v sef? Farrar dolgo razmišlja, nazadnje pa ta delež odpiše kot postransko škodo. "Na koncu se pač moramo odločiti, kje bo izgub manj."

Drugi amandma kot neodtujljiva pravica
Za Farrarja in ostale zagovornike nošnje orožja dilem kaj dosti ni. Drugi amandma je za njih sveta, neodtujljiva pravica, ena od temeljnih svoboščin, vse, odkar so jo ustanovni očetje ZDA zapisali v Ustavo, da bi zajezili moč vlade in dali moč ljudstvu. Kot ameriški paradoks jedrnato opiše profesor Jeremy Mayer z univerze Georgea Masona v Virginii: "ZDA so najbolj domoljubna država, a najbolj goreče nasprotujejo vladi. Skratka, ljubim svojo deželo, a sovražim svojo vlado!"

"Naši ustanovni očetje so napisali Ustavo, tipi v New Yorku pa mislijo, da nam lahko vzamejo naše pravice, naše pištole in vsi skupaj živimo v utopiji. Razlog, zakaj so ustanovitelji dodali ustavi 2. amandma, je, če bo vlada kdaj poskušala vzeti svoboščine v lastne roke," je Farrarjeva logika, ki pravico do orožja povsem enači s preostalimi za demokracijo bistvenimi svoboščinami. "Vlade so zlo! Kako se boš branil pred zlobno, tiransko vlado? Kaj če se vlada odloči, da nam vzame naše pravice?" sprašuje retorično Lance, medtem ko nam deli brošure NRA-ja.

Obama nemočen proti lobijem
Ko je predsednik Barack Obama decembra, leto dni pred iztekom mandata in tik po krvavem strelskem pohodu v San Bernardinu, napovedal vojno strelnemu orožju in zagrozil, da bo za to uporabil tudi izvršni odlok, če bo treba, je prodaja strelnega orožja poskočila v nebo. Decembra je bilo po podatkih FBI-ja prodanega več orožja kot v skoraj katerem koli mesecu v zadnjih 20 letih, pri tem pa so preverili več kot 23 milijonov kupcev. Pred tem je bilo največ orožja prodanega decembra 2012, ko je Obama pozval k strožjemu nadzoru po pokolu na osnovni šoli Sandy Hook.

Povedano drugače: Vsakič, ko Obama spregovori o nadzoru nad orožjem, to zagovornike drugega amandmaja požene v trgovine z orožjem. Točno koliko strelnega orožja je v ZDA, ni znano, po ocenah kongresa naj bi ga bilo leta 1996 okoli 259 milijonov, leta 2000 259 milijonov, leta 2009, ko je Obama, veliki zagovornik nadzora nad orožjem, nastopil svoj prvi mandat, pa se je številka zavihtela na 310 milijonov, s čimer je število strelnega orožja v obtoku prvič preseglo število prebivalstva v ZDA.

Farrar sicer priznava, da bi se morda lahko sistem preverjanja kupcev orožja optimiziral, a hkrati ne vidi nič problematičnega v tem, da lahko v ZDA praktično vsak vstopi v Walmart in kupi polavtomatsko orožje. Njegova logika je uradna mantra NRA-ja in vseh gorečih zagovornikov orožja: Če bi vsi "dobri fantje" imeli orožje, bi lahko preprečili "slabim fantom" "zle stvari".

"Težava je, da lahko vzameš orožje poštenim državljanom, ki spoštujejo zakone, kriminalci pa ne bodo spoštovali zakona, in ker je država zlomljena, bodo orožje dobili na črnem trgu. In če ne bodo imeli pištole, bodo pač morili z nožem ali kamnom. Pištola v rokah dobrega fanta bo ustavila slabega fanta s pištolo."

Smrtonosno orožje kupljeno popolnoma zakonito
In kaj, če enemu izmed teh "dobrih", poštenih fantov poči? Bodisi zaradi psihične stiske, finančnih težav, ljubezenskih tegob ...? "To se lahko zgodi. A če bo ob njem dober fant s pištolo, ga lahko ustavi," meni Farrar, ki bi tudi odstranil table "območje brez pištol" ("gun-free zone"), saj dajejo "norcem znamenje, da lahko preprosto vstopijo in začnejo streljati ljudi".

Teza, da bodo slabi fantje že našli način, da se dokopljejo do orožja in da torej vsakršen nadzor nad orožjem zgolj otežuje življenje poštenim državljanom, je eden najpogostejših argumentov ameriških podpornikov orožja.

A FBI-jevi podatki kažejo, da je bila velika večina orožja, uporabljena v zadnjih 15 množičnih strelskih pohodih po ZDA, kupljena popolnoma zakonito, kupci pa so prestali osnovno preverjanje - čeprav je imelo najmanj osem strelcev že kazensko kartoteko oz. zabeležene duševne težave, kar pa jim vseeno ni preprečilo, da ne bi pridobili orožja.

Dediščina divjega zahoda
Če navezanost Američanov na orožje še lahko opravičujemo z dediščino divjega zahoda, lovsko tradicijo in neomajno predanostjo Ustavi, pa številni tavajo v temi, zakaj so množični strelski pohodi tako izrazito ameriška težava. Po podatkih raziskave Newyorške univerze v Oswegu in Teksaške univerze, ki je zajela 14 držav, so v ZDA med letoma 2000 in 2014 našteli 133 množičnih strelskih pokolov - drugouvrščena Nemčija jih je imela "le" 6, sledita Kitajska in Rusija s po štirimi.

Nedvomno korelacije med pokoli in deležem strelskega orožja na prebivalca obstajajo. In ZDA imajo s 112,6 kosa orožja na 100 prebivalcev daleč najvišji delež. Drugouvrščena Srbija jih ima občutno manj (69,7), na tretjem mestu pa je Jemen (54,8).

Zakaj torej ostale države z nezanemarljivim deležem strelnega orožja na prebivalca praktično ne poznajo množičnih strelskih pohodov po šolah? Adam Lankford, profesor varstvoslovja na Univerzi v Alabami, je to v svoji raziskavi lani povezal z ameriškim malikovanjem slave ter prevelikim razkorakom med opevanim ameriškim snom in zmožnostjo ljudi te sanje dejansko doseči.

Farrar je manj filozofski. "Morda te države res nimajo množičnih strelskih pokolov, imajo pa množične morilce. Stalin in Hitler - prvo, kar sta storila, je, da sta ljudem vzela orožje - če bi Judje imeli strelno orožje, bi se lahko branili," podaja večkrat slišani argument. "V Avstraliji je šel kriminal takoj navzgor, ko so jim vzeli orožje."

Resnica je ravno nasprotna - ko je Avstralija leta 1996, po pokolu v Port Arthurju na Tasmaniji, v katerem je bilo ubitih 35 ljudi, uvedla delno prepoved strelnega orožja in otežila dostop do njega, je število umorov s strelnim orožjem padlo za 59 odstotkov, občutno je upadlo tudi število oboroženih ropov, nasprotno s strahovi zagovornikov orožja pa se število vlomov ni povečalo. V desetletju pred pokolom v Port Arthurju je bilo v Avstraliji 11 množičnih strelskih pohodov, po Port Arthurju in spremembi zakonodaje pa niti enega.

"Streljanje je zabavno"
A čeprav je pri Američanih statistično gledano desetkrat večja verjetnost, da bodo umrli zaradi strelne rane kot pri prebivalcih drugih primerljivih razvitih držav s podobno visokim BDP-jem, Farrar na strelno orožje in streljanje gleda kot na del tradicije, del odraščanja, celo del "dobre vzgoje". "Streljanje je zabavno. Na strelske treninge hodimo iz istega razloga, kot hodimo na treninge bejzbola. To je uporabna veščina. Spominjam se, ko sem dobil svojo prvo puško - in tisto puško imam še vedno."

"Najmanj enkrat na leto peljemo skavte streljat, pa tudi dekleta iz moje cerkve. V cerkvi imamo mladinski program, da ne bi mularija šla po svoje s prijatelji, kradla in risala grafitov. Skušamo vzgojiti dobre, vzorne državljane. To jih skušamo naučiti, da družba ne bi zgrmela v anarhijo," razkriva skrivnosti vzgoje Farrar.

Gospodu smo kot dobremu kristjanu kot protiargument navedli peto božjo zapoved ("Ne ubijaj!"), a je odgovoril s citiranjem Stare zaveze ("oko za oko" itd.). "Verjamem v Boga in verjamem, da obstaja hudič. In hudič lahko ljudem vcepi določene misli. In menim, da v tiste, ki gredo streljat ljudi, vstopi zlo," pravi Lance.

"Vajeni smo svobode. In pištol."
Na tisti točki zapeljemo na odsek legendarne Route 66, v temi pa se čez cesto zasveti napis "Guns" ("Orožje"). "Naša kultura je, da smo navajeni na svobodo in mnogo od nas je navajenih na pištole," potrpežljivo razlaga naš voznik, eden izmed petih milijonov članov NRA-ja in eden izmed 36 odstotkov registriranih republikanskih volivcev Arizone, ki pa najslavnejšemu senatorju iz te jugozahodne zvezne države, vietnamskemu vojnemu veteranu in nekdanjemu vojnemu ujetniku Johnu McCainu zameri preveliko spravljivost in to, da "skuša podati roko demokratom".

V vsaj eni točki pa Farrarju vseeno nismo mogli oporekati - da je orožarska zakonodaja občutljiva tema in politična vroča žerjavica. "Nadzor nad orožjem je na volitvah tema, obsojena na propad. Demokrati je ne bodo načeli, ker vedo, da bodo s tem ob glasove," modruje in ima pri tem popolnoma prav. Demokratska rivala za predsedniški stolček, Hillary Clinton in Bernie Sanders, sta se teme le bežno dotaknila in bolj plešeta okoli nje.

Predvsem je to očitno pri Sandersu, katerega glasovanja v senatu kažejo precej bolj liberalno usmerjenost od Clintonove. A 74-letni Sanders v kongresu zastopa Vermont, ruralno severovzhodno zvezno državo, kjer ima 40 odstotkov prebivalstva v lasti strelno orožje. Preprosto nepragmatično bi bilo zanj preglasno zagovarjati oster nadzor nad orožjem. Kot pravi slogan NRA-ja: "Dam vam svojo pištolo, ko jo iztrgate iz mojih hladnih, mrtvih rok."

"Nekaj je resno narobe z ameriško družbo. Verjetno gre za dediščino družbe divjega zahoda - celotna naša država je bila osnovana na bitkah in orožju," mi razlaga v premožni soseski Phoenixa upokojena učiteljica, zagrizena demokratinja, ki pa ob tem prizna, da tudi sama v nočni omarici hrani - pištolo.