Na drugi pripovedni liniji se avtor posveča svetovljanskemu zeliščarju Fridriku, ki ureja pokop ženske, imenovane Abba. Nato retrogradno izvemo, da se je boemski zeliščar vrnil na Islandijo uredit zapuščino staršev, a ga je v tej izolirani deželi zadržala deklica z Downovim sindromom, Abba. Rešil jo je pred okrutno življenjsko usodo in nazadnjaškim okoljem, ki nima sočutja in razumevanja do drugačnih.

Na začetku se zdi binarna struktura romana neomajna, vendar se liniji vse bolj prepletata. Izvemo recimo, da sta Fridrik in Abba farana častitega Baldurja, ki je mongoloidni deklici prepovedal obiskovati mašo. Ob koncu pa se razkrije najbolj presunljiva podrobnost – neposredna sorodstvena povezava med pokojno Abbo in častitim.

Roman Modra lisica odlikuje subtilno ubesedovanje, tako detajlov kot širšega ozračja, v katerem se odvija dogajanje, na plan pa pride tudi avtorjeva pesniška izkušnja, ki se kaže v izjemno liričnem jeziku. Ta je najizrazitejši, ko v naracijo zaseka nadrealnost, sicer stalnica Sjónovega opusa. Navzočnost nadnaravnega avtor komentira kot odmev svoje prevzetosti nad nadrealizmom in islandskimi sagami. Nadnaravno zato ni izvedeno v ostri maniri fantastike, ampak je bolj podobno pristopu magičnih realistov, ki so v realnost vpletali mitološke ali arhaične verovanjske motive. V Modri lisici je to čarovniški duh, ki povzroči, da ustreljena modra lisica oživi in spregovori, častiti pa se odene v njen kožuh in pridobi živalske atribute.

Sjón je v Modri lisici, ki mu je prinesla ugledno literarno nagrado nordijskega sveta, na poetičen način pronicljivo ubesedil neizmerno krutost človeka in njegovo bestialno naravo. Vse to pa spretno naslikal na fresko nekega zgodovinsko oddaljenega trenutka. Podobno je ravnal tudi v romanu Fant, ki ga ni bilo. Ta se dogaja leta 1918, ko se je v Evropi končala prva svetovna vojna, Islandija pa je postala suverena kraljevina v uniji z Dansko. Sjón je tem družbeno-političnim okoliščinam odmeril določeno pozornost, vendar je v ospredje postavil – podobno kot v Modri lisici – posameznika z obrobja, ki je do teh sprememb indiferenten. Sirota Máni Steinn je homoseksualni najstnik iz Reykjavika, ki zaradi spolne usmerjenosti in revščine živi odmaknjeno od vrstnikov in družbe. Nekaj denarja zasluži s prostituiranjem; beg pred neprijetno resničnostjo pa mu nudita delujoča reykjaviška kinematografa, kjer si obsedeno ogleduje projekcije nemih filmov.

Sjón je v zgodbo o Mániju vpletel še dve dejstvi iz leta 1918, in sicer izbruh vulkana Katle in epidemijo španske gripe, ki je Reykjavik povsem spremenila. Prebivalci so lahko samo nemočno opazovali, kako je nevidna bolezen opustošila ulice, trgovine in Mániju ljuba kinematografa. Prav španska gripa pa je glavnemu junaku omogočila vzpostavitev stika z družbo, saj je, potem ko je premagal bolezen, začel prostovoljsko pomagati obolelim.

Tako kot v Modri lisici je tudi v romanu Fant, ki ga ni bilo vključeno nadnaravno, a je popolnoma drugače kontekstualizirano. Nadrealne slike, ki spominjajo na prizore iz fantazijskih grozljivk, pridejo na površje med fantovo boleznijo. V tem primeru je nadnaravno torej projekcija posameznikove psihe v deliriju in se oddaljuje od ozračja v Modri lisici, ki spominja na starodavne islandske sage.

Fant, ki ga ni bilo je v celoti gledano veliko bolj neposreden in tuzemski roma kot Modra lisica. Ponuja nam berljiv in spretno izpisan realistični pogled na samosvojega posameznika v obdobju, ko je preganjan vsak korak stran od konvencij. Razvidno je tudi, da se je Sjón študiozno lotil romana, saj njegovo pisanje tako o filmih in kinematografiji kot recimo o simptomih španske gripe ustreza resničnim zgodovinskim podatkom. Vendar Modra lisica prav zaradi premišljene redkobesednosti in skrivnostne magije, ki ovija minimalistično zgrajeno zgodbo, prinaša več bralskega užitka.
Maja Žvokelj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).