Kamniško zasedbo, ki je po tem, ko je postala precejšen - pa tudi polarizirajoč - spletni fenomen ožje širše javnosti in pred kratkim izdala svoj prvi album Amphibios, tvorijo: Dario Nožič Serini (Dacho) in Matej Tunja (Tunja), ki sta avtorja in interpreta besedil, ter Luka Lah (Levanael), ki skupaj z Dariem skrbi za glasbeno produkcijo.

"Brezsramni in pritlehni pop" beremo v najavi albuma … Kaj brezsramnega in kaj pritlehnega si je mogoče obetati?
L: Brezsramna je vsa naša prezenca. Pravzaprav tudi kar sami malo promoviramo to, da smo kakor neki boy band, da imamo neki moment kot na primer kaki Backstreet Boys ali pa Game Over. Pritlehnost pa se skriva predvsem v naših besedilih.
D: Gre tudi za paradoksalnost, saj ves čas posegamo po nekih stvareh, ki so izredno banalne, vendar jih povezujemo z višjimi ravnmi razmišljanja, ki se nam poraja.

Je napovedno besedilo nastalo, ko je bil album že dokončan, ali gre tudi za nekakšno vodilo, ki vas je usmerjalo pri ustvarjanju? Tudi v smislu, koliko je načrtnosti glede te vaše dvojnosti oziroma ali gre pač za značilnost, ki izhaja iz vas samih?
D: To besedilo ni naše delo, spisal ga je Borja Močnik z založbe, kar se nam zdi bistveno bolje, saj je tako naše delo v njem povzeto prek občutenja nekoga drugega.
L: Borja pa je besedilo spisal, ko je bil album že v celoti posnet. Dobro se nam je zdelo tudi, da se je v tistem času tudi malo distanciral od našega ustvarjanja, tudi družili se nismo takrat prav veliko, s čimer je laže zavzel neko zunanjo perspektivo. Sicer pa je naše ustvarjanje seveda odraz nas samih. Stvari so sicer premišljene, vendar ne tako, da bi na primer vsak izmed nas predstavljal nekaj drugega zunaj sebe, si ustvaril svoj alter ego.

S še dvema sodelavcema ste ne tako dolgo nazaj zagnali tudi svojo založbo Sezam. Čemu potem odločitev, da izdate album pod okriljem založbe rx:tx?
L: Sezam je založba, namenjena povsem elektronski glasbi, usmerjamo se predvsem v vode housa in techna. Namen je tudi izdajati glasbo, ki bi se vrtela po klubih. Usmeritev založbe rx:tx pa temelji bolj na beatih, na hip hop osnovah, zaradi česar nam je bila tudi bliže. Tukaj pa je še dejstvo, da smo želeli nekoga, ki ima že več izkušenj z izdajanjem nosilcev zvoka in z vsem, kar gre zraven. Pri prvem albumu se zagotovo nismo želeli spuščati v vse podrobnosti, za katere smo vedeli, da nam niso najbolj znane.
D: Tudi zaupamo jim in smo vedeli, da bodo dobro opravili svoje delo, tako kot je na primer Borja napisal to besedilo in se nam ni bilo treba posvečati tem zadevam. Pri našem ustvarjanju pa so nam pustili tudi povsem proste roke in nas niso usmerjali ali celo omejevali.
L: In tudi ni šlo zgolj za žanrsko pogojeno odločitev. Pri založbi rx:tx je namreč pomembno tudi prav to, da so izdaje vselej lepo celostno zapakirane. So tudi edina založba pri nas, za katero smo si lahko predstavljali, da bo album lansirala tako, kot smo si želeli.

Kdo je h komu pristopil in kako je nato potekalo nadaljnje sodelovanje s to založbo?
L: Pred časom smo jim že pošiljali neke demoposnetke, ki so nastali, ko smo še bili dejavni v okviru kolektiva Illusion Art. Borji sem takrat poslal dve skladbi z namenom, da dobimo neko povratno informacijo od njega in ker nas je zanimalo, ali bi bili pripravljeni izdati našo glasbo. Vendar sprva ni bi kaj prida navdušen, nato so nas poslušali še drugi z založbe in pozneje je Uroš (Veber, op. a.) stopil v stik z nami, ampak takrat smo že ustvarjali kot Matter. Dogovorili smo se za sodelovanje, album pa je bil takrat že praktično narejen.

Po lanski objavi skladbe Meduze ste postali precejšen spletni fenomen. Zanima me, koliko je vendarle pomembno, da si že predhodno obdan s soljudmi, ki kot prvi sploh začnejo klikati tvoje objave, da sploh zaženejo mehanizem, ki lahko posledično privede do učinka snežne kepe?
D: Čeprav najbrž res na začetku deluje, da večina tega dogajanja poteka prek spleta, vseeno potem zaznaš, da pa je vendar temelj še vedno recimo temu starošolski. Te informacije se še vedno večinoma prenašajo od ust do ust in hitro zakrožijo, predvsem če si predhodno že del neke "scene".
L: Seveda so prijatelji tisti, ki prvi slišijo, kaj si ustvaril. In če jim je všeč, slišijo potem
to še njihovi prijatelji in potem morda kdo izmed teh prijateljev dela na kakem radiu in glasbo nato predvaja tudi v eter …

Ko smo že pri radiu; kolikšna je za zasedbo, kot ste vi, pomembnost obstoja institucij, kot je na primer Radio Študent, kjer so bile vaše Meduze tudi RŠ hit? Hkrati pa kolikšna je po drugi strani - še posebej, ker niste iz prestolnice - pomembnost neobstoja določene scene, ki bi ponujala že povsem vzpostavljeno podporno strukturo lokalnim ustvarjalcem?
L: Glede obstoja in neobstoja nekih vzpostavljenih struktur lahko rečem, da smo se na primer odločili izvesti koncert ob izidu albuma v KUD-u France Prešeren, ker ni klasično koncertno prizorišče, kot sta recimo Menza pri koritu ali Kino Šiška. Kar pomeni, da smo morali zato za vse, torej zvok, luč, scenografijo in podobno, poskrbeli sami. Seveda je bil pa prvi pogoj ta, da nam je prostor všeč in da ni prevelik.
T: Da je Radio Študent začel predvajati našo glasbo, je bila precejšnja sreča za nas, saj ima ta radio precej širok krog raznolikega poslušalstva. Kar pomeni tudi, da so nekaterim tvoje zadeve všeč, drugim pa pač ne.
D: Mogoče ti ravno tisti trenutek, ko se začnejo sprožati neke polemike okoli tega, kar počneš, postane jasno, da najbrž počneš nekaj zanimivega. Pravzaprav pa nam je bilo že vnaprej jasno, da bo naša glasba nekaterim všeč, nekaterim pa nikakor ne.

Če držijo spletni zapisi, vas je lanski nastop na festivalu Tresk tako rekoč razdevičil kot Matter. Sicer ste že prej objavili dve skladbi, vendar sta ti dve luč sveta takrat ugledali še pod imenom All Things ...
T: Dario in Luka sta takrat kot didžejevsko-produkcijski duo izdala ti dve skladbi. Nato je naneslo, da smo naredili beate in sva z Dariem v studiu še nekaj odrepala zraven in smo posneti to skladbo. Pozneje je Dario posnel še Banano in smo ti skladbi objavili na SoundCloudu kar pod imenom All Things. Ko pa smo prejeli klic s povabilom za nastop na festivalu Tresk, smo se hoteli ogniti temu, da bi žanrsko različne zadeve delali pod istim imenom, kakor smo to počeli v primeru Illusion Arta. In tako je nastal Matter.

Žanrsko opredeljevanje nemalokdaj privede do ločenosti scen, ljudi, ki preživljajo čas drug z drugim. Kje ste zasidrani, če bi lahko omejili: klubska elektronika in hip hop?
D: Nikoli nam ni bilo blizu, da bi se neposredno opredeljevali z vidika te ali one subkulture. Že ves čas hodimo na primer na techno partyje, vrtimo tudi bass house, nekateri naši prijatelji so poslušali hip hop, tudi drum'n'bass in tako dalje …
L: Zanimivo je, da mnogi mislijo, da imamo zgolj mlado poslušalstvo. Saj večinoma gre za mlade, ampak smo opazili, da naš album naročajo tudi ljudje, ki imajo več kot štirideset ali petdeset let in so že - recimo temu - izoblikovane osebnosti.

Vaša besedila so precej sočna. So si vaši starši poslušali album in se poglabljali vanje?
T: Seveda so ga poslušali (smeh). Saj najbrž je to nekaj povsem normalnega, najbrž vsak starš naredi to, če njegov potomec nekaj ustvarja. Menim tudi, da če potomcu zatrdiš, da tega ne počneš, zadeve potem pač poslušaš na skrivaj. So pa naša besedila tudi tako napisana, da nikakor ne gre za kako dobesedno sporočilnost, hkrati pa med pisanjem nikoli ne razmišljam, kdo bo potem poslušal te pesmi. Staršem se je dejansko zdelo zanimivo, da njihov sin ustvarja nekaj takega.
L: Gre tudi za to, da ta besedila pripovedujejo neke zgodbe. Saj tudi na primer nihče nima Scorseseja za mafijca zato, ker snema mafijske filme ...
D: V besedilih pač uporabljava tudi ludistični slog, vendar so ta hkrati projekcija realnosti. Kakor da bi vzel fragmente nekih dejanskih dogodkov ali pa tudi filmskih scen, ni pomembno, od kod izhajajo. Mi je pa oče sporočil, da ima album in da gre po mamo v službo, da ga skupaj poslušata, nakar je bil njegov odziv: "Pa sine, ti samo psuješ!" Vendar mu je bil album po ponovnih poslušanjih všeč in se mu je zdel zanimiv. Velik nesmisel bi bil, če bi se ta nabor začel cenzurirati zaradi obremenjevanja s tem, kaj si bo kdo mislil, prav tako bi se izgubila ta pristna projekcija realnosti. Tako da se na eni strani sicer res trudimo ustvarjati neki sleng, ki je malo bolj estetske narave, vendar če bi se namerno izogibali nečemu takemu, kot so kletvice, bi izgubili ravno to sočnost besedil. Tako kot je Svetlana Makarovič rekla: "Daj, reci pička." V nasprotnem primeru res izgubiš neko bistveno lastnost.

Na neki način ste - čeprav sicer kot Kamničani izvirate s severa države - zvočno blizu ameriškemu južnjaškemu rapu, pa tudi kultura mix tapov vas veže na to tradicijo …
D: Življenje v Kamniku - ne po tuji krivdi - je res prineslo to, da smo vse, kar je kdo od nas ustvaril, najprej delili med sabo. Na ta način se oblikujejo neke mogoče rahlo čudne izolirane scene. Tudi nekatere naše stvaritve izpred osmih ali desetih let, ko žanri, kot je na primer trap, še niso bili tako uveljavljeni, so očitno ustvarjene v tej smeri. Kot da bi kljub izoliranosti v določenem obdobju pri mladih kolektivna zavest delovala v določeni smeri.
L: To zna izvirati iz tega, da se naveličaš enega in istega zvoka. Torej ko ustvarjaš, najbrž avtomatsko iščeš nasprotje tega, kar trenutno obstaja. In več ljudi, kot išče to, lahko potem pride do podobnih rezultatov.

Naj pričakujemo premik od mrkega flowa k … happy hard coru, torej?
D: Nikakor ne! Še vedno ostaja melanholija tisto središčno razpoloženje, iz katerega izhajamo; mogoče celo tudi občutek žalosti, ki ti da vedeti, da si živ. Smo pa kdaj res imeli idejo, da bi kako skladbo ustvarili v določenem slogu, ampak se na koncu večinoma vselej izkaže, da pač pretežno izhajamo iz melanholije ...
T: Melanholija je pač tista, ki ti da vedeti, da ti je dobro, saj ti na drugi strani tudi razjasni, kaj ti je slabo. Če meniš, da ti je ves čas dobro, ne moreš vedeti, kdaj ti je zares dobro. In obratno! Neprestana želja po občutku sreče lahko najbrž učinkuje omejujoče. Prek melanholije lahko šele iščeš veselje.
D: Tudi sam Kamnik je tak, da te napelje k temu, da v njegovi temačnosti iščeš neke drobne bucike svetlobe …

Katere so povsem praktično gledano te bucike v Kamniku?
T: Praktično gledano so to v Kamniku zagotovo vaški posebneži. Zgodi se, da posedaš nekje in pride mimo kak tak lik ter ti s svojo preprosto izjavo marsikaj osmisli na novo. Morda ti celo poda življenjsko resnico oziroma resnico, ki je večja od življenja posameznika, ne da bi se zavedal, da je to storil. Hkrati pa nikoli ne veš, kako težko je v resnici njegovo življenje, in tako je ta vaški posebnež istočasno tudi točka melanholije, skorajda neki univerzalni paradoks.
D: "Če ne drugega, hvala za zgodbe," je nekako naša izjava po konverzaciji s katerim izmed posebnežev. Majhni kraji, kakor je Kamnik, premorejo ta poseben duh, če ga le znaš poiskati. Morda v mladosti iščeš sceno, ki ti bo blizu glede na tvoje zanimanje glede glasbe, knjig ali filmov, z leti pa se lahko zgodi, da se ti take scene zdijo vse bolj kvaziintelektualne in povsem prazne. Potem tudi razumeš, zakaj se ustvarjalec formata, kot je recimo Rade Šerbedžija, raje druži z lokalnimi ribiči kot pa umetniško srenjo. Lokalna scena majhnih krajev je lahko tudi že kar rahlo fellinijevska, saj če imaš neke res posebne značaje, je vsak od njih že kar ena cela zgodba zase.
L: Pravzaprav pa je ravno povezava teh dveh različnih svetov najbolj pestra izbira …

Tako smo prišli do mnogih referenc na druge umetniške stvaritve, ki prežemajo vaša besedila. Uporabljanje referenc je sicer seveda že od nekdaj prisotno v umetnosti, hkrati pa je tovrstno ustvarjanje prav tako tudi že od zmeraj bilo deležno precejšnjih očitkov - kdaj tudi v smeri, da odjemalcu ponuja možnost zavetja v smislu: "Nič ne štekam, ampak ziher je kul!" …
D: Ti očitki so zagotovo prisotni. Na primer, sicer omenjamo Kurosawo, ampak rekoč "Oblečen v kimono imitiram Kurosawo" - on sam seveda ni nosil kimona, vedno je bil v elegantni moški obleki s kravato. Tudi ko rečemo "Sophia Loren", gre za neko sliko, poslušalec pa si ustvari svoj film. Reference pač prihajajo same od sebe, saj živimo v takem svetu. Ta način ustvarjanja seveda obstaja že od nekdaj. Predvsem gre za slike oziroma za njihovo zlaganje, saj te - če jih postavimo v določenem zaporedju - sestavijo film. Tako te slike poslušalcu v glavi odvrtijo neki film, ne da bi ga gledal, kar je posebno izkustvo, ki ga prinaša tovrstna glasba.

Vašo skladbo Anakonda, ki ste jo ustvarili v sodelovanju z Napravi Mi Dete, je mogoče slišati v Si.mobilovem oglasnem spotu za paket Orto Tripster. Kako je pristala tam?
L: Pred časom smo stopili v stik s Si.mobilom glede možnosti sponzoriranja videa prav za to skladbo. Odgovorili so, da sicer ne podeljujejo sponzorskih sredstev, a da obstaja možnost odkupa glasbe od lokalnih izvajalcev za oglaševalske kampanje. Tako smo jim poslali nekaj svojih skladb in so se odločili za Anakondo, najbrž tudi, ker je odgovarjala njihovi kampanji, v kateri je džungla osrednji motiv.

Menite, da je nekoč zgolj obstajala vizija distopičnega sveta, zdaj pa je ta dejansko že tukaj? Sploh videospot za vašo skladbo Safari, ki je bil posnet na območju nekdanje Kemične industrije Kamnik, daje ta vtis …
T: Zagotovo nas to določa, ta občutja vsekakor prevevajo naše ustvarjanje. Slike, ki jih uporabljamo, delujejo kot kanal za podajanje dojemanja življenja v določenem svetu, kar seveda ni osmišljeno kot povsem neposredno ali namerno. Gre pač spet za kolektivno zavest nekega časa, ki jo različni ustvarjalci skozi različna zgodovinska obdobja kanalizirajo po svoje. Glasba je bila od zmeraj na tak ali drugačen način odraz časa, v katerem je nastala.