Na RTV Ljubljana se je zaposlil že leta 1949 kot napovedovalec in voditelj oddaj, od leta 1962 pa je bil dejaven kot televizijski dramaturg in urednik za igrani program. Velja za enega največjih mojstrov sodobne slovenske pripovedne proze, njegovo delo pa obsega novele, romane, mladinsko prozo ter radijske in televizijske drame.

Saša Vuga se je rodil 8. februarja 1930 v Mostu na Soči. Po maturi na gimnaziji v Šempetru pri Gorici leta 1949 se je vpisal na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1956 diplomiral iz slovenistike in primerjalne književnosti. Študijsko se je izpopolnjeval predvsem na področju sodobne kulture in televizijskega medija, in sicer v Italiji, na Poljskem in v Franciji. Bil je tudi redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU).

Pionirsko delo na področju televizijske igre pri nas
Za RTV Ljubljana je napisal več radijskih iger, med njimi so na primer Bernardek (1962), Steza do polnoči (1973), Gorjupa bajta (1973) in Silvestrovo črepinj (1981). Za televizijo je dramatiziral novele iz Boccacciovega Dekamerona (1969) in poglavje iz romana Doberdob Prežihovega Voranca. Po njegovih scenarijih sta bila leta 1980 posneta dva kratka filma, in sicer V sivi skali grad ter Sobota.

Njegovo prvo objavljeno delo je bila mladinska povest Škorenjček Matevžek, ki je prvotno izšla leta 1955 in nato doživela še dva ponatisa. Napisal je več romanov, med njimi so Veter nima cest (1958), zgodovinski roman Erazem Predjamski (1978), Opomin k čuječnosti (1997), roman Kobariško zrcalo je napisal leta 2007, romaneskni triptih Sveti Anton Prašičkar pa je izšel lani. Za književnika je bila značilna neorealistična, anekdotično stilizirana proza in dramatika s snovjo s Tolminskega.

Pripovedništvo in žlahtni intelektualizem
Med drugim je prejel nagrado vstaje slovenskega naroda leta 1973, tri leta kasneje nagrado Prešernovega sklada in leta 1998 Prešernovo nagrado. Leta 2010 mu je takratni predsednik republike Danilo Türk podelil zlati red za zasluge, ki ga je prejel za življenjsko delo ter prispevek k slovenski kulturi in bogatitvi slovenskega jezika.

V obrazložitvi odličja so takrat zapisalil, da kot častilec slovenskega jezikovnega izročila strastno ljubi domačo besedo in tako velikokrat uporablja pokrajinsko pogovorne ter rahlo arhaične besede ali pa celo iznajde svoj izraz. Iz pripovedništva sega v svet žlahtnega intelektualizma, v katerem premišlja o slogovnih in tematskih značilnostih lastnega ustvarjanja. Vuga je ukoreninjeni slovenski avtor in se ne pusti odtrgati od slovenstva, smo še brali v obrazložitvi.

Saša Vuga je veljal za izvirno in samosvojo pisateljsko osebnost ter sodi med najpomembnejše slovenske književne in kulturniške sodobnike ter utrjevalce slovenstva in njegove samobitnosti. Njegovo življenjsko delo je pomembno prispevalo k obogatitvi zakladnice slovenske kulture z najvrednejšimi estetskimi in jezikovnimi izraznimi prvinami.