Da ima tako rekoč vsaka zvezda v Galaksiji svoje planete, je že skoraj dejstvo. Astronomi jih sicer niso našli pri vsaki znani zvezdi - krive so očitne opazovalne omejitve - temveč je ugotovitev izpeljana s pomočjo statističnih orodij. In kar je pomembno: skozi čas se vse bolj potrjuje. Tam zunaj je celo bogastvo "osončij" in stotin milijard planetov.

Planetarno-zvezdni sistemi so izjemno raznoliki: zvezda na sredini je lahko drobna, razmeroma hladna in sveti kot razžarjen radiator; ali pa ogromna in podivjano vroča, pražeč vse okoli sebe - in cel spekter vmes. V sistemu je lahko celo več zvezd, ki se podijo po nenavadnih krožnicah in se mešajo s tamkajšnjimi planeti. Sistem, kakršen je Osončje - z eno zvezdo in dokaj stabilno deveterico planetov okoli - se zdi razmeroma redek pojav.

Iz soseščine večinoma poročamo o odkritjih sistemov, ki Osončju niso kaj prida podobni - pretežno gre za sestave okoli rdečih pritlikavk. Zato je v iskanju svetega grala astronomov, t. i. Zemlje 2.0, toliko vznemirljiveje najti nekaj, kar spominja na naše širše domovanje.

Deset svetlobnih let stran oranžna krogla
Eno izmed obetajočih nahajališč je zvezda Epsilon Eridani, ki je 10 svetlobnih let stran. To je v sotvarju Galaksije, ki se razteza čez 100.000 svetlobnih let, praktično na predpražniku Osončja. Zvezda je sicer nekoliko manjša od Sonca (je tipa K), a vseeno dokaj podobna: vsebuje 80 odstotkov njegove mase in 75 odstotkov premera. Je ena privlačnejših tarč za znanstvenike; tako zaradi bližine kot zaradi možnosti, da bi tam nastali Zemlji podobni planeti. Že leta 1987 so tam zaznali prve znake morebitnega eksoplaneta, kar je eno najzgodnejših tovrstnih odkritij. Je pa še do danes kontroverzno in ostaja v kandidatni sferi.
Zanimiva je tudi zato, ker je stara okoli 800 milijonov let, kar je približno četrtina starosti Sonca. Tako imamo pred sabo "živ" model razvoja nekega Osončja in v njem lahko opazujemo, kako nastajajo planeti. V domačem sistemu je čas za to potekel.

Teleskop na letalu
Zdaj pa imajo astronomi v ognju novo železo. Proučujejo ga z letečim observatorijem, letalom SOFIA, opremljenim z 2,5-metrskim teleskopom. Aeroplan poleti do višine 12 kilometrov, kjer se lahko otrese omejitev kopnih teleskopov. V stratosferi je namreč še vedno na voljo večina infrardeče svetlobe iz vesolja, ki je na tleh primanjkuje. Tako je SOFIA leta 2015 svoje senzorje usmerila proti ε Eridani in opravila podrobna opazovanja, na katerih temelji sveža študija ameriške državne univerze v Iowi. Izidi so objavljeni v znanstveni publikaciji The Astronomical Journal.
Z njimi so potrdili starejšo hipotezo, da ima sistem ε Eridani dva asteoridna pasova, tako kot Osončje, in tudi lokacijsko sta skoraj kopiji. Notranji asteroidni pas pri Eridaniju je od zvezde oddaljen približno toliko, kot je asteroidni pas od Zemlje. Kuiperjev pas tik za orbito Neptuna pa je - spet - od Sonca približo toliko oddaljen, kot je od Eridanija tamkajšnji kometni pas. "Takšna podobnost je neverjetna," so v sporočilu za javnost zapisali pri Nasi.

A ker je sistem Epsilon Eridani tako mlad, je še vedno relativno vroč. Tako pasova nista hladna ali celo zaledenela, kot je naš Kuiperjev, temveč sestavljena iz dokaj toplega drobirja, morda še številnih protoplanetov, ostankov protoplanetarnega diska. Sistem je morebiti še v obdobju velikega bombardiranja, skozi katerega je v prvi milijardi let šla tudi Zemlja.

Prav obstoj teh dveh pasov sam po sebi nakazuje, da se okoli njih skrivajo dodatni planeti. Brez njih bi namreč diska že razpadla. Obstoj enega eksoplaneta je že skoraj potrjen: to je Epsilon Eridani b, ki naj bi imel Jupitru podobno maso in bil od zvezde oddaljen podobno, kot je dejanski Jupiter od Sonca. Še ena izjemna podobnost. Našli pa so ga zato, ker se njegova zvezda opazno guga v prostoru pod vplivom težnosti dodatnega masivnega telesa. Drugih eksoplanetov še niso zaznali, torej so verjetno precej manjši in morebiti kamniti kot Zemlja, obstajati pa morajo, sicer pasov pač ne bi bilo.

Življenje? Kdo ve.
O tamkajšnjem planetarnem sestavu je znano tako malo, da se o mogočih scenarijih lahko bolj ali manj zgolj ugiba. A če je res strukturno tako podoben Osončju, potem je ravno na stopnjii, ko se na neki (hipotetični) kamniti krogli v območju Zlatolaske porajajo prve življenjske oblike. Na Zemlji naj bi nastale najpozneje do pol milijarde po začetku Zemlje, čeravno sveža raziskava kaže, da naj bi se praživljenje pojavilo celo 100 milijonov let po začetku našega časa.
Zvezda je bila ena prvih tarč sistema SETI v 60' letih prejšnjega stoletja. Radijskih valov, ki bi nakazovali navzočnost inteligentnih življenjskih oblik, niso zaznali.

Spet čakajo na Webba
SOPHIA je med poletom ujela okoli 80 odstotkov infrardeče svetlobe, a za kaj več bo - kot že velikokrat zapisano - treba počakati na prihodnjega vesoljskega mastodonta, teleskopa Jamesa Webba. Ta bo postavljen 1,5 milijona kilometrov stran od Zemlje in specializiran prav za te valovne dolžine, zato bo morda resnica o sosednjem sistemu takrat prišla na dan. Webb je že sestavljen, zdaj pa roma od testa do testa, da se prepreči kakršna koli neželena napaka. Ko bo namreč v vesolju, popravila ne bodo več mogoča. Zdaj bodo testirali, kako se vede pri temperaturah blizu absolutne ničle.