Sredi kadra sta vitki dekleti: prva v karirastem krilu, druga v elegantnem črnem plašču in z lepo spletenima kitama.

Čeprav se zdi, da fotografija služi kot uvod v zgodbo, ki pozneje zaide v drugo smer, bežen obrat, ki ga naredi svetlolaso dekle v karirastem krilu proti človeku v uniformi, pripadniku esesovskih enot, kar nakazuje, da smo sredi druge svetovne vojne, pomeni tudi dramatičen zaplet dogodkov. Sonja postane ena izmed protagonistk v romanu, prav tako nemški policist Ludwig Mischkolnig, za katerega se izkaže, da govori slovensko in da pripada Nemcem, ki so držali južno nemško mejo. Precej očitno je torej, da je okupirano štajersko področje in posebej mesto Maribor, prizorišče dogajanja.

Ludwig ali po slovensko Ludek, mlademu dekletu, ki ga prosi, naj posreduje v zvezi z njenim ljubim, zaprtim v gestapovskih zaporih, izreče, “da domovina hoče, da je tukaj, v svojem mestu, tudi tu poteka boj za nemštvo in novo Evropo”. Ob Jančarjevem opisovanju počlovečenega gestapovca uvidimo težnjo, da bi o obeh straneh pisal onkraj režimskih stigem. Oponašati skuša tudi hrepenenjska občutja Sonje in njenega fanta Valentina ter s pomočjo verzov Simona Jenka, Karla Hyneka Mache, Goetheja in še koga poustvarja njuno ljubezensko razmerje. Nanosi patosa občasno delujejo preveč literarizirano, za Sonjo in Valentina se zdi, kot bi bila lika iz pisemskih romanov, pa vendar sentiment, podan z vrinjenimi verzi omenjenih pesnikov, kaže, da je imela poezija, vsaj v predvojnem času, status popularne kulture. Pozneje, ko Valentina zagledamo kot partizanskega bojevnika, se zdi, da nam Jančar kaže nacionalno-konstitutivno vlogo, ki jo je imela poezija ali pa kar literatura na splošno pri vzpostavljanju slovenskega naroda.

Vpletanje poezije, med drugim tudi nemških pesnikov, se lepo ujema tudi z likom Ludwiga, ki ga na začetku romana čutimo kot zapoznelega romantika. Ludwig sanja, da bosta mesto in dežela nekoč prelita z Bachovo lepoto, da bo Spodnja Štajerska postala to, kar je zanj zmeraj bila, torej nemška dežela. Pri tem zamolči, da se kot pripadnik varnostne službe ukvarja z zasliševanjem v gestapovskih zaporih. Jančar je lik nemškega policista postavil kot roben primer: ne le da govori slovensko in da zato njegova pozicija ni "čista", je tudi moški, ki se ne more posloviti od mladosti. Sonja, ki zna nemško, saj je v Gradcu študirala medicino, ga vzburi in tako v trenutku šibkosti naredi napako in Valentina Gorjana izpusti iz zapora. Sonja torej opravi prvo žrtev, pri čemer smo priča še enemu statičnemu prizoru, tokrat pod kostanjevimi drevoredi, kjer se ljubimca srečata. Valentin resda preživi, vendar ima občutek, da ni več ljubljen. Jančar je torej s tem, ko je ljubezen postavil v predvojni čas, skušal upovedati neupovedljivo: vojna je prinesla drugačne čase, predvsem pa je spremenila ljudi. Tisti, ki so preživeli, so postali manj naivni, postarani, utrujeni.

Ne glede na sentimentalnost mladi par v kontekstu vojne deluje prepričljiveje, kot so na primer delovali mladi v Jančarjevem prejšnjem romanu Maj, november. In še več, roman je postavljen na tragičnost ženskih likov, posebej Sonje. Ko njen Valentin brez slovesa odide, pomisli, da ga je rešila zato, da "bi zdaj za zmeraj odšel". Njena intuicija se izkaže za resnično; Sonjo v drugi polovici romana zagledamo kot osivelo gospo (potencialno obiskovalko literarnega večera s pisateljem romana Severni sij), ki ob Byronovi pesmi razume, da se je "ljubezen utrudila". Vemo, da je s svojo žrtvijo omogočila narodno herojstvo nekdanjega fanta, toda ko malo prej na pruski meji pripoveduje svojo zgodbo, je jasno, da je ne samo žrtvovana, ampak tudi kaznovana. Za svojo naivnost, še bolj pa za svojo lepoto in inteligenco. In da pri tem ni imel prstov vmes samo njen rabelj, ki je mlado dekle zaradi njegove lastne impotence kaznoval s tem, da jo je poslal na sever Nemčije, ampak da gre tudi za pisateljevo specifično obravnavo.

Če se je torej na začetku zdelo, da je roman zgrajen iz dveh plasti, iz intimne zgodbe dveh mladih ljudi (v kateri je Sonja še imela nekaj možnosti, da prosperira, doštudira in postane zdravnica), ter avtorjevega komentiranja vojne (gre za zaustavljene dele knjige, ki ustvarjajo atmosfero), se ta struktura pozneje prenese na žensko-moške vloge. Ne samo v Ludwigovem primeru, tudi v primeru Valentina, ki ga odslej spremljamo med uporniki v pohorskih gozdovih, ženska stoji nasproti domovini. Ko se Ludwig preda ženski, čuti, da je izdal domovino, in dlje ko se Valentin podaja v borčevske peripetije, bolj se oddaljuje od Sonje. Ta v njegovo življenje vstopi samo še enkrat, in sicer tik pred koncem vojne – ko med partizane pride vest, da so Sonjo poslali v koncentracijsko taborišče, ni več osumljen, da je gestapovski vrinjenec. "Tvoje dekle, ona te je rešila," izreče poveljnik Vasja. Valentin je resda pretresen ob vesti, da so Sonjo poslali v koncentracijsko taborišče, deloma občuti tudi krivdo, toda na koncu se sprijazni. Posameznik se namreč ne more upreti težkim valjem usode.

To misel nadvedni pripovedovalec v zvezi s Sonjo tudi zapiše: "Postala je žrtev veliko hujše prevare, veliko bolj strahopetnega izdajstva, kot si je lahko predstavljala." Kar je bilo na začetku nastavljeno, je pozneje (pre)potencirano: Sonja pristane v programu, imenovanem Ukrepi za pospeševanje moške ustvarjalne moči. Opravlja stereotipno (žensko) vlogo, kot jo opravlja Valentin, ki samega sebe prepričuje, da se ne sme spominjati in da je samo še morilec. Toda Valentin je v nasprotju s Sonjo, ki je ob koncu potisnjena v kot intimnosti, za svoje morilske dejavnosti nagrajen z visokim vojaškim činom. Ko Katica med vrati zagleda Sonjo, se v njene misli vplete pisatelj: "Ženska, ki bi morala biti mlada in lepa, pa je bila videti starikava, utrujena, /.../." Podobno se zgodi tudi s Katico, ki tujca, pobeglega iz lagerja v bližini Ptuja, sprejme iz usmiljenja; torej ne zaradi sebe in ker je osamljena, čeprav tudi to ni zanemarljivo, ampak zaradi svojega Pavleta. Ko že mislimo, da sredi temnega povojnega časa vzbrsteva nova ljubezen, se ta spet sfiži. Katica se v trenutku, ko spozna, koga je skrivala, umakne, saj usode ne more sprevračati.

Jančar je ta epopejski roman, v katerem podaja najširšo paleto perspektiv, postavil v travmatično točko slovenske zgodovine, in čeprav nam pokaže, kako se posameznik zaganja v kolesje zgodovine, je jasno, da pušča manevrski prostor. V romanu ne bomo našli moralističnih obsodb te ali one strani, pač pa Jančar skozi tanko šivankino uho skuša speljati misel, da se ljudje različno odzivajo na obstoječe režime. Obstajajo drobne geste, ki lahko obrnejo usodo. Katica, ki je spretno narejen lik, tudi v pisateljsko-obrtniškem smislu, kar je sicer mogoče reči tudi za roman v celoti, bi v danih razmerah morala prijaviti ubežnika, vendar mu vsaj za trenutek reši življenje. S tem sama, razen da vidimo njeno dobrotljivo nrav, ničesar ne pridobi, še najmanj to, da bi ob koncu prišlo do pomiritve med sovražnima stranema. Ljubezen je spet poražena in zdi se, da je tako zato, ker ženski liki v Jančarjevem romanu niso opolnomočeni. Tudi naslov – In ljubezen tudi, ki se na prvi pogled zdi rahlo neroden, tega ne more spremeniti.

Čeprav je rezultanta ženskih resnic tragična in da je Jančarjev roman In ljubezen tudi, podobno kot že njegov prejšnji roman Maj, november, ki govori o sodobni temi, nekakšen bildungsroman, je mogoče reči, da se dotika najbolj elementarnih točk človekove eksistence. "Kaj naj počne z vsem, kar se je zgodilo, kar so mu storili in kar je on drugim storil?" se sprašuje Valentin. Seveda bi bilo avtorju mogoče ponovno kontrirati s tem, da je razmislek o zlu, o vzroku in posledici, položil v usta junaka, medtem ko so ženske le kolateralna škoda tega zla, pa vendarle se roman ne bi mogel "odviti" brez obeh polov. "Ne vem, kaj je dobro in kaj zlo," v polsnu pomisli Valentin, potem pa si zaželi, da bi prišla tista, ki ga je rešila; njo bi lahko vprašal in verjetno je celo, da bi poznala odgovor. Toda ker Jančarjev roman ne ponuja odgovorov, zaradi česar ga tudi ne moremo imenovati (samo) zgodovinski, je mogoče reči le to, da je prihodnost, ne glede na to, kako negotovo se odpre ob koncu, na strani žensk. Če tega ni mogoče trditi tudi za ljubezen na splošno.

Gabriela Babnik, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).