Zaveza še zdaleč ni popoln film, je pa na trenutke klobčič napete, prvinske klavstrofobije, kar Prometej ni znal biti. (Če prejšnjega filma niste videli, boste lahko sledili zgodbi, saj se scenarij ne ukvarja s podrobnostmi in številnimi neodgovorjenimi vprašanji izpred štirih let.)

Zaveza je ime kolonizacijskega vesoljskega plovila, ki s spečimi potniki in zarodki na krovu prečka vesolje proti planetu, ki naj bi postal novi dom zemeljskih priseljencev. (Prve pol ure ima dolgovezen, ne ravno izviren in popolnoma enak zaplet kot lanska kilava vesoljska romanca Potniki.) Posadko iz umetnega spanca predčasno zbudi nesreča: ladjo so poškodovali nekakšni vesoljski okrški. Med popravili ekipa po naključju pobere frekvenco, ki je tako globoko v vesolju ne bi smelo biti. V nasprotju s protokolom kapitan Oram (Billy Crudup) sklene preusmeriti plovilo in preveriti, s katerega planeta prihaja hreščeča melodija Sive poti.

V (pre)velike čevlje Ellen Ripley mora tokrat stopiti "Danielsova" (Katherine Waterston). Waterstonova v resnici ni sama kriva, da je lahko le bleda senca Sigourney Weaver: njen lik je bil napisan kot monoton in nezanimiv ter posledično tako tudi odigran. V resnici nihče iz (človeške) posadke, ki je razdeljena v pare, ne deluje kot zanimiva, tridimenzionalna osebnost. (Še najzabavnejši detajl v zvezi z njimi je James Franco v približno tako veliki vlogi, kot bi jo Franco moral imeti v vsakem filmu, v katerem se pojavi.)

Veliko zanimivejši od te četice, katere vojaki bodo po hitrem postopku začeli cepati kot muhe (scenarij jih resnično uporabi le za krmo vesoljskim pošastim), je seveda naš stari znanec, android David (Michael Fassbender). Na samem začetku Zaveze kratek futuristični prolog pojasni okoliščine njegovega "rojstva": David odigra kratko pasažo Wagnerjevega Prihoda bogov v Valhallo (Wagner je očitno idealna glasbena podlaga za filme o invazijah). Robotski obraz mu prešine senca napuha, ko ugotovi, da se bo njegov Stvaritelj - ekscentrični milijarder Weyland (Guy Pearce) nekoč postaral in umrl, sam pa je bolj ali manj nesmrten.

Pozneje sta v igri kar dva androida: poleg Davida še Walter (prav tako Michael Fassbender), novejši in poenostavljeni model, ki naj bi odpravil za odtenek preveč realistične "misli" in "čustva", ki se porajajo Davidu. V odnosu med androidi in ljudmi (ter pozneje med androidi in ksenomorfi) Scott poišče tematsko srž novih delov Osmega potnika: razmislek o Stvaritelju in njegovih stvaritvah ter ugotovitev, da ima vsako bitje nezatajljivo željo, da bi uničilo svojega Boga. Zaveza sicer naleti na manjšo težavo, ko je treba te filozofske, introvertirane trenutke (na primer prizor, v katerem David Walterja, ki ni dobil čipa za ustvarjalnost, skuša naučiti igrati na piščal) uravnotežiti s tem, po kar pridejo množice: klavstrofobičnimi hodiki, paranjem drobovja in brutalnimi smrtmi. Ko začnemo desetkati posadko, postane situacija zelo krvava, in to zelo hitro. Ljudem z nizko odpornostjo proti gravžu ogled čisto zares odsvetujemo.

Empatijo s protagonisti sicer malce oteži dejstvo, da je večina nadobudnih kolonistov izjemno butasta, ko gre za vprašanja varnosti in preživetja. Zakaj bi se nekdo po tujem planetu sprehajal brez zaščitne opreme? Da lažje vdihava nevidne patogene? Antiklimaktično je tudi gledati velikega režiserja, ki skuša na skoraj dobeseden način citirati antologijski prizor iz svojega lastnega filma: posebni učinki so zdaj seveda boljši, a vse skupaj samo dokaže, da nas pogled na vesoljsko ličinko, ki bruhne iz človeškega torza, ne bo nikoli več prestrašil tako kot takrat, ko je taka usoda doletela Johna Hurta. Res je, da se t. i. body horrorja Scottove menažerije iz pekla ne bi bilo treba sramovati niti samemu Davidu Cronenbergu, toda kdaj se samoreferenčnost velikega umetnika sprevrže v ceneno ponavljanje? Morda pa je kleč v tem, da je bil "primitivni" pristop k posebnim učinkom (z lutkami in rekviziti) preprosto bolj življenjski od spolirane popolnosti digitalno pričaranih pošasti ...

V srcu vesoljske operete se skriva tudi podzgodba o norem dr. Mengeleju, v kateri se mora Fassbender soočiti s Fassbenderjem. Ker je to eden izmed tistih elementov Zaveze, ki ne vzbuja občutka v mikrovalovki pregretih sestavin originalnega Osmega potnika, je zelo lahko uživati v absurdni premisi. Tudi zato, ker zna Fassbender na prvi pogled neopazno niansirati razliko med Davidovo galantno agresijo in Walterjevo naivno korektnostjo. Nikoli ni popolnoma jasno, ali ju bo subtilno homoerotični ples, v katerega se ujameta, združil v eno ali popolnoma razklal.

Zaveza ostaja zvesta osnovnim parametrom franšize, falični simboliki in grozi, ki ju v svoji nasilni invaziji združuje ksenomorf. Besedna zveza "Osmi potnik" s seboj pač prinaša določena pričakovanja, ki se jim visokoproračunski spektakel ne more izneveriti. Obenem pa je jasno, da je skušal Scott v znano embalažo zapakirati eksistencialistični razmislek o stvaritvi in neizogibnem uničenju vsega, kar je dobilo življenje. Na trenutke se zdi, da se scenarij skoraj obsesivno trudi, da bi franšizi vdahnil globlji pomen (kolikor je to pod premiso "Nezemljani so bogovi" sploh mogoče). Če naslednji preddeli (menda so v načrtu še trije!) ne bodo zmogli kake resnično nove premise, nas bo franšiza izmučila že veliko prej, preden prisopihamo nazaj v prihodnost do originalnega Osmega potnika.

Ocena: -4; piše Ana Jurc