Letos so na dogodku Goni Pony podrli dva rekorda - v številu udeležencev in v zmagovalnem času. Prvo leto je kolena v hrib grizlo 284 ljudi, lani 573, letos pa že več kot 900.

Udeleženci, ki so bili v svojih domiselnih opravah videti, kot da so prišli naravnost iz 70. in 80. let, so se v soboto zbrali v Kranjski Gori. Ob 14.00 jih je čakal ogrevalni krog po mestu, ob 15.00 pa leteči štart pri hotelu Lek proti Vršiču.

A pot do cilja je bila vse prej kot lahka. Pri vzponu na 1611 metrov visoki prelaz je bilo treba premagati 13,5-kilometrsko pot s 24 serpentinami in 801 meter višinske razlike ter se spopasti s skoraj 11-odstotnim naklonom.

Za zmagovalnega ponyja odštel 30 evrov
In kdo sta zmagovalca letošnje preizkušnje Goni Pony? Na vrh Vršiča sta se tokrat najhitreje pripeljala Primož Jurak in njegov pony, ki sta bila lani druga. Letos pa sta na vrh prigonila v 44 minutah in 30 sekundah ter tako dosegla nov rekord tega tekmovanja.

Primož je gorski kolesar, svojega zmagovalnega ponyja pa je kupil teden dni pred lansko preizkušnjo v spletni prodajalni rabljenih stvari, kjer je zanj odštel 30 evrov. Mu je pa po lanski dirki med vožnjo po mestu zlomil vilice, zato je kupil še enega za 40 evrov, da je lahko popravil svojega, saj se vilic ni dalo dobiti posebej.

In kako se gorskemu kolesarju zdi voziti ponyja? "Ko sem ga kupil, sem ugotovil, da sem bil predolgo brez njega," je nežno dejal športnik, ki se mu zdi to legendarno prevozno sredstvo idealno prevozno sredstvo za po mestu, z njim pa lahko na ravnini brez težav voziš tudi 30 km/h, je pojasnil.

Razbita kolena in pregrete zavore
Čas za pogovor si je vzel že takoj po prihodu v cilj, le na dušek je zvrnil dva kozarca vode, nato pa na vprašanja odgovarjal še kar s ponyja. Pojasnil nam je, da je bil nad tem dogodkom navdušen že lani, zato se je letos vrnil, enako pa namerava storiti tudi prihodnje leto.

Pa bi tudi sam izbral Vršič za to preizkušnjo? "Tistemu, ki se je tega domislil, lahko samo čestitam. Mislim, da je Vršič res najboljša varianta. Lani je bila sicer prvoaprilska šala o vzponu na Mangart, ampak ta bi bila pa že malo kruta," se je posmejal.

Navzgor je šlo torej brez težav, kaj pa navzdol, ga povprašamo na vrhu Vršiča. "Navzdol pa po pameti, počasi. Za ponyja je hrib, za spust pa so gorska kolesa," je posvaril.

Pozneje se je izkazalo, da je imel prav, saj je pot navzdol terjala tudi nekaj grdih padcev, ki pa so se na srečo končali predvsem le z razbitimi koleni in odrgninami. Skupinski spust navzdol je svež gorski zrak napolnil s škripanjem zavor in smradom, ko so se te "cvrle", in kolesarji so morali ustavljati ob poti, da so jih polivali z vodo in jih tako hladili.

Najlažje gre cikcak
V ženski konkurenci je na pedala navzgor najmočneje pritisnila nekdanja profesionalna kolesarka Laura Šimenc, ki je potrebovala 52 minut in 10 sekund. "Ta pony je od moje sosede in dobre prijateljice Neže Mravlje, ki mi ga je posodila in naročila, naj lepo skrbim zanj," nam je na vrhu Vršiča takoj po prihodu v cilj nasmejano pripovedovala nič kaj utrujena šampionka.

Malo staro kolo brez prestav si je izposodila pred tremi tedni in z njim dvakrat povadila. "Zapeljala sem se v prvi strmi klanček doma v Joštu pri Kranju in do Ruske kapelice tukaj pod Vršičem, da bi videla, kako se obnese," je pojasnila.

In kako je voziti ponyja v primerjavi s specialko? "Zelo drugače, saj moraš ves čas voziti v tako težki prestavi. V klanec greš laže, če voziš cikcak, ampak tako je, kot če bi na specialki ves čas vozil v najtežji prestavi," je priznala kolesarka. "Sestopila sem samo enkrat, čeprav mi niti ne bi bilo treba. Malo sem hodila na tistem najbolj strmem delu med 16. in 17. serpentino, ker se mi je zdelo, da bi se lahko malo spočila in šla potem hitreje, kot pa če bi cikcakala. Sicer pa se da vse zvoziti, tudi tam, kjer ni tako strmo," je opisala pot na Vršič.

Od jugoslovanskih košarkarjev do lovske družine
Med udeleženci so poglede pritegovale predvsem skupinske "maske". Številni so namreč navodilo organizatorjev, naj se odločijo za oprave v retro slogu, vzeli zelo resno ter se vrnili v 70. in 80. leta.

Med najbolj številnimi je bila ljubljansko-velenjska naveza 15 prijateljev, ki so si posebej za to priložnost dali izdelati drese jugoslovanske košarkarske reprezentance iz leta 1981. Skupino je sestavljalo 12 fantov in tri dekleta, šlo je za dijake in študente, sošolce in prijatelje, stare med 19 in 25 let.

"Sem prideš zato, da preizkusiš samega sebe, da vidiš, koliko si močan, da narediš nekaj zase, zraven pa se imaš še fino," nam je pojasnil eden od njih, Velenjčan Tilen Glinšek. In koliko je sam potreboval za vzpon? "Uro in pet minut. Začel sem nekoliko prehitro, pet let sem treniral kolesarjenje, nato pa nehal, in danes sem malo podcenjeval ta klanec. Začel sem prehitro in na koncu me je utrudilo," se je pridušal. A vendar je bil zadovoljen: "Ostali bomo tudi zvečer, smo z dvema kombijema, s sabo imamo čevapčiče in pivo. Najpomembnejše je druženje s prijatelji," je pojasnil.

Na Vršič so prikolesarili tudi Ribničani v opravi lovske družine. "Osem nas je, šest lovcev in dve srni," se je posmejal Nejc Lovšin. "Da bomo prišli sem, smo se odločili že dolgo časa nazaj, ampak za te lovske oprave pa tik pred zdajci. Na hitro smo zbrali vsa ta oblačila na kup in vidim, da smo kar zažgali," je dodal 27-letnik, ki je za vzpon potreboval uro in 15 minut, s čimer je bil zadovoljen, saj je za pet minut izboljšal svoj lanski rezultat.

Prišli tudi sosedje
Pedal pa niso vrteli samo domači kolesarji, prišle so tudi družbe iz Italije, Avstrije, Hrvaške.

"Za dogodek smo izvedeli prek spleta, zbralo se nas je šest prijateljev, prišli pa smo zaradi zabave," nam je pojasnil 32-letni Rečan Goran Rađenović. "Ponyje smo si izposodili že na Hrvaškem, zdi pa se mi, da so pri vas v Sloveniji veliko pogostejši in bolj priljubljeni," je dodal.

Da pa ne bi preveč dolgovezili, vas v nadaljevanju vabimo k ogledu pisane fotogalerije z dogodka Goni Pony 2017, ki bo še bolje ponazorila vzdušje, ki ga je več kot 900 kolesarjev pričaralo v Kranjski Gori in na Vršiču.