Pisalo se je leto 1517 in renesančni mojster Michelangelo Buonarroti (1475-1564) je nič manj kot našel marmor svojih sanj. Menil je, da je ta z Altissima dragocenejši kot tisti iz bližnjega mesta Carrara, ki se ga je čez čas prijelo kar poimenovanje carrarski marmor. Iz tega marmorja, ki je mlečno bele barve in ima včasih rahlo modrikasto senco, je Michelangelo izklesal nekatere svoje najslavnejše kipe.

Papežev blagoslov za speljavo poti
Z blagoslovom papeža Leona X. v žepu je mojster lahko oblikoval pot, po kateri bi lahko ogromne bloke belega marmorja spravili z višav Altissima v Apuanskih Alpah in ga prepeljali v Firence, kjer bi z njim okrasili zunanjost bazilike svetega Lovrenca. Omenimo, da Altissimo v italijanščini pomeni tako "najvišji" kot tudi "Bog".

Kolikor ti do konca življenja poželi srce
V zameno za zagon kamnoloma so firenške oblasti Michelangelu podelile pravico, da vzame toliko marmorja z Altissima, kolikor mu do konca življenja poželi srce. Tako je v pismu enemu svojih sodobnikov o tamkajšnjem marmorju zapisal: "Tukaj ga je zadosti vse do sodnega dne." Vendar je žal zgodovina ubrala drugačna pota.

Ko ti Medičejec odreče podporo
Po nekaj letih dela za izkopavanje ceste na vzpetino je papež Leon X., rojen v slavno firenško rodbino Medičejcev kot Giovanni de' Medici, Michelangelu odvzel podeljeno pooblastilo in projekt je bil opuščen. Tako je še danes zunanjost bazilike svetega Lovrenca tako rekoč gola.

Od vprežnih živali do sodobne mehanizacije
Vendar dandanes delo v kamnolomih Altissima (njegov vrh doseže 1589 metrov nadmorske višine) s polno paro poteka na ravni, kot je najbrž niti genij, kakršen je bil Michelangelo, ne bi mogel predvideti. Sodobne tehnike rezanja in pridobivanja kamna so ustvarile skorajda nadrealistično pokrajino, podobno nekaterim kubističnim stvaritvam, vrtoglavo paleto stopnic in kompozicije, kakor da bi bile sestavljene iz sladkornih kock, segajočih v nebo.

"Primitivna tehnologija je obsegala človeške roke in vprežne živali – prvotno orodje so predstavljali vzvodi, dleta in kladiva," pove Franco Pierotti, tamkajšnji vodja postopkov pridobivanja kamna.

Nekoč gospodarsko nerazvito območje
Skozi tri stoletja po Michelangelovem času so kamnolomi Altissima šli čez cikluse opustitev in ponovnih odkritij. Leta 1821 se je lokalni posestnik Marco Borrini povezal s Francozom Jeanom Baptistom Alexandrejem Henrauxom, da bi skupaj zagnala novo podjetje – in to je vse od takrat še zmeraj dejavno na tem območju. Njun poslovni podvig je oživil to nekdaj gospodarsko nerazvito območje ter tako je čez čas tukaj našlo zaposlitev na stotine kamnolomcev, vlačilcev, rezalcev in voznikov, ki so bili sprva zadolženi za volovske vprege.

Marmor z Altissima krene po vsem svetu
V 19. stoletju so ruski carji marmor z Altissima uporabili za izgradnjo katedrale svetega Izaka v Sankt Peterburgu. Pred desetimi pa je na primer odprtje doživela Velika mošeja Šejka Zajeda v Abu Dabiju, prav tako narejena iz tega opevanega toskanskega marmorja. Danes je celotna gora v lasti družbe Henraux, ki zaposluje okoli 140 ljudi in pridobiva marmor v petih delujočih kamnolomih.

Čez zgodovino so iz tega belega kamna, v katerega se je torej precej nesrečno zaljubil sam Michelangelo, ustvarjali veliki umetniki, kot so Auguste Rodin, Henry Moore, Joan Miro ali Isamu Noguchi.