"Pri vsaki stvari, ki je zgrajena na način, da vsebuje več ravni interpretacije, je pravi konstrukt šele konec. Krog se na koncu sklene, če gre čez različne interpretacije. Najbolj kompleksna misel je identična najbolj primitivni misli," je v pogovoru za MMC poudaril Dacho. S člani kolektiva smo se sešli dober teden pred vrnitvijo v prostor, kjer so prvič nastopili v živo - v Kino Šiška.

Od popolnih posebnežev alternativne scene so s svojimi nadrealističnimi besednimi fragmenti našli pot do poslušalcev, naveličanih puhoglavih besedil, ki se za vsako ceno rimajo v zadnjem poudarjenem zlogu. Besedila, ki nastajajo izpod peresa Dacha in Tunje, so zakladnica idej za spletne meme in citiranje. Niso popisovalci časa, so mojstri zajemanja utrinkov, ki jih podložijo z elektronskimi, skoraj "underground" podlagami. In od tega ne odstopajo niti pri drugem albumu.

Za zveste obiskovalce njihovih koncertov drugi album ne bo predstavljal popolnega presenečenja, saj so nekatere skladbe z njega že predstavljali v živo. V prestolnici med drugim na dogodku L€GIT $HIT v Študentskem kampusu in tudi pred Pritličjem, kjer so poleti do zadnjega kotička napolnili prostor pred mestno hišo. To je bil tudi njihov zadnji koncert v Ljubljani pred izdajo novega albuma. Tega so na spletu začeli naznanjati z videospotom za skladbo Sinovi Moje Madre, kjer je številne zbodlo predvsem novo orodje, ki so ga začeli uporabljati v svojih skladbah, Auto-Tune.

Več o učinkih Auto-Tune, besedilih, smislu in življenju, kot ga vidijo Matter, pa si lahko preberete v intervjuju spodaj.

Zakaj je vaš svet mrk?
Dacho: To ne pomeni, da je naš svet mrk. Naš svet je iskanje svetlobe v mraku.

Mrk ste pravzaprav napovedali že v skladbi Velik njega, kjer ga Tunja omeni v svojem raperskem vložku. Kako to, da je ta motiv postal naslov drugega albuma?
Levanael: Nismo načrtovali, da bi s skladbo Velik njega napovedali naslov naslednjega albuma. Podobno je z zadnjo skladbo na prejšnjem albumu Mrki Flow, ki tudi nakazuje, da bi lahko bil zametek za naslov albuma. Ampak ko smo poslušali nov album, smo dobili občutek, ki te pogosto spreleti, ko se dani – ko noč prehaja v dan.
Dacho: Ali obratno.
Levanael: Mrk je bila beseda, ki se nam je takoj utrnila. Gre za mrk identitete. Za mrk amphibiousa.
Dacho: Ključno vodilo je bilo, da mrknemo svojo lastno identiteto in identiteto drugih. S tem zedinimo eno bitje v en narod ali eno ljudstvo.

Potem Matter ni več dvoživka?
Dacho: Matter je zdaj združil dva pola in postal bipolarni medved (smeh).

Navadno velja drugi album za neke vrste prelomen, kjer se krešejo pričakovanja: na eni strani so pričakovanja tistih, ki ste jih prepričali že s prvim albumom, po drugi so pričakovanja tistih, ki želijo spremembe … Kolikšen pritisk ste doživeli ob pričakovanju poslušalcev novega albuma?
Levanael: Predvsem hočemo naprej. Zavedamo se, da nekaterim, ki jim je bil zelo všeč naš prvi album, drugi sploh ne bo. Nočemo se "zaciklati", ostati na isti točki. Hočemo eksperimentirati in preizkušati druge stvari. Je pa res, da je drugi album vedno nehvaležen, ker poslušalci velikokrat rečejo, da je bil prvi veliko boljši (smeh). To doživi veliko izvajalcev. Ampak ni nujno res.

Lahko vam povem, da je šla "mattermanija" že v te skrajnosti, da ljudje hodijo po Kamniku - prav po tistem hribu, ki vodi do pokopališča, in gledajo malo naokoli. Vidijo samostan in mislijo, da so razrešili rebus: "Lude sestre delajo peke, dobiš storž." Ker v enem trenutku lahko vidijo samostan na svoji desni. Je sploh smiselno iskati globlje pomene?
Tunja: V vsem je smiselno najti kakšen globlji pomen, ampak to je popolnoma odvisno od poslušalca. Obstajajo globlji pomeni, toda besedila temeljijo na naših internih domislicah, ki jih razumemo samo mi trije. Zdaj pa je vprašanje, ali je sploh smiselno iskati globlji pomen …
Dacho: To je tako, kot če bi hoteli opredeliti, ali ima življenje smisel. Vsekakor ga ima, če ga najdeš. Če si ga oblikuješ in ustvariš.
Levanael: Všeč nam je, da nekateri poslušalci vidijo v naših skladbah nekaj čisto drugega, kar sta mislila Tunja in Dacho.
Tunja: Včasih vidijo celo bolje kot midva.
Levanael: Ampak se mi zdi nesmiselno, da bi na silo iskali pomene. Gre za ekspresionizem.
Dacho: Pri vsaki stvari, ki je zgrajena na način, da vsebuje več ravni interpretacije, je pravi konstrukt šele konec. Krog se na koncu sklene, če gre čez različne interpretacije. Najbolj kompleksna misel je identična najbolj primitivni misli.

Vas je morda presenetil ta odziv poslušalcev, ko so začeli iskati svoje razlage?
Dacho: Nam je bilo 'hudo', ker smo ugotovili, da smo ustvarili živi organizem, da nismo ustvarili androida, ki deluje samo tako, kot je sprogramiran. V našem primeru je nastal živ organizem – postal je del ljudi in na koncu tudi kulture, ki se ustvari in še naprej nastaja.
Levanael: Veseli smo, da so naša besedila zelo uporabna za citiranje. In besede dobivajo popolnoma nove pomene zunaj Matter konteksta.
Dacho: Ustvarjamo nov sleng. In če ni jezik živ, ni jezik.

V Mladini sem brala recenzijo, da ste pripomogli k razvoju slenga pri nas. Za katero besedo si želite, da bi nekoč končala v slovarju – tako, kot je beseda "stan" od Eminema Oxfordskem angleškem slovarju?
Dacho: Imamo kamniško besedo za cigareto – flemera. In to je popolnoma naša beseda.
Tunja: Mi smo celo mislili, da ima beseda neki pomen, potem pa nas je Dariev oče opozoril, češ: "Kaj sploh to govorite?! To prvič slišim." Beseda ne obstaja niti v srbohrvaščini.
Dacho: Tudi sami ne vemo, od kod izvira. Ampak vedno v družbi vprašamo: "Imaš kakšen flemera, legenda?" Drugače pa je v naših besedilih precej neobičajnih besed – nekatere so popolnoma naše …
Levanael: … Nekatere pa so besede z napako, ki so veliko bolj zvočne kot izvirniki. Recimo "kotrjen", ki je popačenka za zabojnik.
Dacho: Ta beseda je nastala, ko je bil znanec iz naše soseske tako zdelan, da ni znal izgovoriti kontejner. Ni se spomnil besede. Nekdo je zažgal zabojnik v naši bližini in on je razlagal policistu: "Jst nimam zveze s kotrjenom." (Smeh) In ta beseda je nekaj genialnega. Ko jo ponavljaš, na koncu ne znaš več uporabljati besede kontejner (smeh).

Podobno kot besede, ki so posebne za vaša besedila, so tudi liki - Barbara Streisand, Mark Twain, Edith Piaf, Backey Jakić, Haile Selassie, Slick Rick, Castro, Marlon Brando, Martin Luter, Bruno Urh. Vsi ti liki iz resničnega življenja na tak ali drugačen način živijo v vaših besedilih. Ali je njihova izbira naključna?
Dacho: Ko nekaj pišeš ali ustvarjaš, imaš v svoji podzavesti ves svet, ki si ga konzumiral v zavednem stanju. Imena so samo asociacija, ki pridejo na neko asociacijo. Um jo samo doda, sam ne veš, zakaj.
Tunja: Ampak to ne pomeni, ko rečeš Martin Luter, da misliš na njegovo ideologijo. On te asociira na nekaj …
Dacho: … Hočeš opisati neko smrt in vemo, kako je umrl Luter, in se poslušalcu v mislih takoj zgradi slika.
Levanael: Lažje je tako povedati, za kakšno smrt gre, ko jo povežeš z neko osebo. Veliko lažje, kot da bi jo opisoval. S tem sporočiš več slik.
Dacho: Splošna razgledanost pripomore k temu, da vsi vemo, kaj metafora predstavlja. Velikokrat nam rečejo, da ustvarjamo referenco na referenco. Lahko ustvarjaš mit o nekem mestu, ki ga ves čas uporabljaš v svojem delu. Ni pa to nič novega, saj vsa kultura dela referenco na referenco. Vsi delajo reference na grški panteon. Od nekdaj. Če si razgledan, veš, kaj pomenijo metafore.
Levanael: Strne se v neko besedno zvezo, kot zaporniški eksperiment. Vsi vemo, kaj je, in je veliko lažje, da rečeš samo zaporniški eksperiment, kot da vse skupaj pojasnjuješ.
Dacho: Ali pa samo rečeš: "Blaka!"
Kaj vas navdušuje pri Bejrutu? Po "Evropa je Nato, dedi Bejrut", ki smo ga lahko zasledili na zadnjem albumu, najdemo na novem verz "črne luči, Bejrut za nami".
Dacho: Sama beseda je huda.
Tunja: Zelo je fonetična.
Dacho: Obenem pa mesto metaforično predstavlja glas samega s seboj. Bejrut je mesto, ki je neprestano v konfliktu samo s seboj, kot Sarajevo in mesta, v katerih živi širok spekter ljudi različnih narodnosti in religij. Sam nisem bil nikoli tam, ampak ljudje, ki so bili tam, govorijo, da je tam nekaj zelo romantičnega. Tudi če imaš občutek, da lahko vsako minuto umreš, te obdajajo lepi parki …
Tunja: Zato se izrazi ta strast – zaradi tega okolja.
Dacho: Že mesto samo po sebi predstavlja nekaj več za vse. Tako kot beseda Tokio. Ko samo izgovoriš besedo, že vidiš neonske luči, vidiš prihodnost in dobiš občutek, da so se njegovi prebivalci nekoč srečali z Nezemljani. Takoj dobiš neko sliko. Imena mest in lokalov so zelo močna. Ampak vse je treba uporabljati na takšen način, da izvlečeš iz njih pristno asociacijo.
Politično ostajate neopredeljeni?
Tunja: Ne da ostajamo, nikoli nismo bili.

Matter slikate zgodbe resničnih ljudi, kot je primer v skladbi Safari: "Tonček utopu u vinu." Ampak te zgodbe "resničnih ljudi" so izkoriščali v drugem kontekstu predstavniki narodno-zabavnih ansamblov: Toni je pa ribo ujel, Toni 'ma pa lepo kapo. Zakaj vaši liki nimajo veseljaških inklinacij?
Tunja: Zato, ker je v narodno-zabavnih besedilih prisotna predstava veselega, delavnega Slovenca, ki rad malo popije. Resničnost pa ni takšna. Vsaj ne, kot smo jo videli v Kamniku. Redko si videl veseljaškega Slovenca, ki pije samo iz veselja. Pije iz depresije.
Levanael: V tej depresiji je tudi veliko ironije, črnega humorja in svetlobe, čeprav je temačna misel.
Dacho: V Kamniku obstaja lokal med bloki, kjer se moraš spustiti po stopnicah in v njem nikoli ni svetlobe. Tja hodijo "čičat" liki, ki jih ne moreš opisati z eno besedo, in naročajo pijačo na "puf". Živijo v zanki. In ta njihov svet nas je vedno fasciniral. Sploh ne zavzemamo stališča, da se nam ta lik smili ali da se iz njega norčujemo. Sam po sebi je on za nas art. Je proizvod svojega okolja. Genialen.
Levanael: Zajameš duh časa.
Dacho: "Škljoc."

Kdaj se je zgodil preskok, da ste od poslušanja glasbe prišli do ustvarjanja?
Tunja: Midva sva začela že v osnovni šoli, ampak sva se vedno ukvarjala s tematikami, ki niso bile običajne. Na koncu so teme naših pogovorov postale rdeča nit naših besedil. Ne načrtno. Že v mladosti se nismo nikoli hoteli zadovoljiti s stereotipnimi besedili: "Smo pred bloki, dilamo packe …"
Dacho: Hoteli smo ustvariti glasbo, ki vsebuje živo stvar, ki živi v naši družbici, v našem minikozmusu, ki smo ga ustvarili. Vedno ko pišem, mislim na nas. Tunja piše, da nasmeje naju z Luko.
Levanael: Začelo se je z otroško igrivostjo in tudi hočemo, da ta ostane. Nočemo, da bi postali profesionalci.
Dacho: Vedno se spotaknemo ob to besedo – profesionalizem. Na živce nam gre.
Tunja: Ko ni več zabavno, kar počneš, je najbolje, da nehaš. Nekoč, ko mi bo muka ustvarjati glasbo, bom šel raje sadit rožice, če mi bo to predstavljalo zabavo.

Kateri albumi ali skladbe so najbolj vplivali na vas?
Dacho: Enter the Wu-Tang (36 Chambers).
Levanael: Illmatic (prvenec Nasa, op. a.). Hiphop klasike. Pozneje tudi MF DOOM-a, Madvillain.
Tunja: MF DOOM je zelo vplival na nas. Pokazal je, da je mogoč preskok v miselnosti, ko je v ospredju hiphoperska forma. Ni treba, da je v ospredju samo ulica, ampak da lahko iz rim narediš umetnost.
Dacho: Vedno lahko potegnemo vzporednico s slikarstvom. MF DOOM je uporabil linije in barve na popolnoma drugačen način kot drugi raperji. Lahko da znaš narisati nekaj lepega zelo hiperrealistično, toda na koncu ne narediš s tem nobenega učinka, ker nima emocije.
Levanael: Pa kot mulci smo poslušali tudi Niete, seveda (smeh).
Dacho: Pank. Potem pa rejv (smeh).

Če ostanemo pri Madvillain: eden izmed njunih najbolj ikoničnih videospotov je za skladbo All Caps. Kako to, da svet, ki ga prikazuje Matter v videospotih, še nima podobe stripa?
Dacho: Imamo idejo, da bi postal, ampak vseeno se zapleteš v že ustvarjeno stripovsko estetiko, ki je popartovska, že zelo zdefinirana. Če bi se lotili nečesa takšnega, bi bilo zelo dobro dobiti nekega svežega umetnika, ki tudi sam gleda na stripe na svež način.
Levanael: In da bi nastala kombinacija stripa in igranega filma.

V videospotih, ki ste jih izdali do zdaj, lahko v vsakem najdemo reference iz starih filmov. V Meduzah se pojavijo številne filmske reference, predvsem na filme Davida Fincherja. Anakonda je poklon Kubrickovi Clockwork Orange. Kdo je največji filmofil?
Tunja: Vsi smo gledali te filme in so se nam tako vtisnili v spomin. Dario še najbolj.
Levanael: Ko ti je všeč neka estetika, jo posnemaš že na čisto podzavestni ravni.
Dacho: Že spet nastaja referenca na referenco. Tako poveš, kaj nam je dobro. To je naše mnenje.
Levanael: Nikoli ne trdimo, da nismo vzeli kakšnega motiva iz starih filmov (smeh).

Dejstvo je, da so vaši koncerti razprodani, da ne omenim množice, ki se je zbrala poleti pred Pritličjem. Kakšen je vaš odnos do radijskih postaj?
Dacho: Nikoli se nismo s tem veliko ukvarjali. Všeč nam je bilo, da se naša glasba predvaja na radijskih postajah.
Kolikokrat ste jo zasledili na radijskih postajah?
Levanael: Največkrat na Valu 202 in Radiu Študent.
Tunja: Če povem po pravici, je še nisem zasledil na radijskih postajah. Ampak vem, da jo predvajajo.
Dacho: Enkrat sem jo slišal na Radiu Hit.
Levanael: Seveda si želimo, da bi nas predvajali tudi na kakšnih komercialnih radijskih postajah.
Dacho: Vemo, da imamo zelo specifično glasbo, ki jo je treba razumeti.
Tunja: Ne moraš je ravno zavrteti za skladbo Saše Lendero. Res bi šlo za drastični presek.
Dacho: Tako kot ne moremo gledati Clockworka Orange na Pop TV-ju v petek ob 20. uri, tudi ni naše glasbe v dnevni rotaciji komercialnih radijskih postaj.

Če damo v kontekst, da je glasba vedno odsev nekega časa. Kljub vaši edinstvenosti se zdi, da niste čisto sami. Če citiram: "Jst sem laž, ki išče resnico." Našla sem protiutež v skladbi Daleč stran (Raiven), izdani leta 2017: "V resnici iščem laž." Tako da v nadrealizmu le niste tako osamljeni. Zakaj je ta nadrealistični, absurdni svet v liriki - vsaj pri vas - postal tako relevanten?
Tunja: Ker so ljudje postali naveličani prežvečenih tematik.
Dacho: Še posebej otroci.
Tunja: Nismo hoteli izumljati nove glasbe, ampak smo preposlušali že toliko hiphopa, da so nam klasične tematike že šle na živce. Nismo jih mogli več prebavljati.
Levanael: Človek je sam po sebi subjektiven, ampak se trudimo, da se čim manj omejimo na en pol razmišljanja. Poskušamo pa jih regulirati iz različnih zornih kotov.

Kako potem nastajajo glasbene podlage na takšna besedila? Kakšen razmislek je potreben pri njihovem nastanku?
Dacho: Na koncu ni racionalnega pristopa. Edina racionalna stvar je, da se naučiš upravljati neka orodja, drugo pa poteka vse iracionalno. Klasičen odgovor bi bil, da bi zdaj razlagali, da sva z Luko razmišljala in prišla do takšnih ali drugačnih rešitev … Ampak v resnici ni tako (smeh). Gre samo za to, ali ujameš barvo besed.
Tunja: Besedilo se včasih napiše po "beatu", včasih to nastane že prej.
Dacho: Z Lukom sva se že pred časom začela ukvarjati s produkcijo, in lahko rečemo, da sva zgradila poseben slog, toda svoj pečat pri njej pušča tudi Tunja, čeprav se ni nikoli ukvarjal z njo. Ko najdemo "beat", ki je tako "fly", da bi ga lahko poslušal tri dni, potem vemo, da smo našli nekaj dobrega.
Levanael: Z Dariem sva ves čas delala glasbo skupaj – učila sva se drug od drugega. Nikoli mi ni muka odpreti nekega projekta, ki ga je delal Dario, ker se v njem počutim čisto domače. Znajdem se v njem. Če bi ga odprl od xyz osebe, tudi če bi bil moj prijatelj, ne bi vedel, kje se naj lotim zadev, in bi začel znova od začetka – čisto po svoje.

Kakšno vlogo je imel pri ustvarjanju drugega albuma Gregor Zemljič? Koliko je on definiral vaš zvok?
Dacho: Zelo pomembno, ker se zadeve v našem primeru ni lotil na neki klasičen način, ampak se je vključil v ustvarjalni proces. Poskuša najti novo perspektivo v tej glasbi, in to nam je zelo všeč. Gre za dolgotrajen proces, ne hiti brezglavo.
Levanael: Ima dobre nasvete in res verjame v našo glasbo. To je bilo ključnega pomena pri odločitvi, da ga sprejmemo v svoje ustvarjalno okolje.
Dacho: Težko narediš nekaj dobrega, če ne uživaš v tem. Iskali smo nekoga, ki mu je všeč naša glasba in želi, da pride na dan v pravi obliki.
Levanael: Tako se odločamo pri vseh sodelovanjih: nikogar nočemo siliti v sodelovanje, da se postavimo v vlogo naročnika. Če si delimo vizijo, se lahko najdemo in nekaj naredimo skupaj.
Dacho: Pri nas tudi ni vodje, ki ima končno besedo, ampak gre za "bouncing" izkušnjo. Na koncu skupaj sprejemamo odločitve.
Tunja: Tudi pri skladbah ne vsiljujeva, da se v vseh pojavijo besedila obeh. Če naredi Dario besedilo, ki funkcionira brez mojih vložkov, pustimo. Odveč bi bilo, če bi še sam dodal kakšen del. Včasih pa je obratno.
Levanael: Ko pride v igro ego, se lomijo kopija (smeh).
Tunja: Nimava težav pri priznavanju, kdaj je skladba dobra – pa če imava oba rime v njej ali ne. Nikoli ne piševa besedila samo zaradi enakopravne delitve vlog.

Zasledila sem skovanko, ki je postala kar svojevrstni fenomen, "autotunja".
Tunja: Da (smeh). Še sam si nisem mislil, da bom kdaj rapal na auto-tune. Če bi mi kdo to rekel pred petimi leti, mu ne bi verjel.
Dacho: Hudo orodje je. Podaljšek ustvarjanja.
Tunja: Prav znam peti (smeh). Zdaj že razmišljam o solističnem pevskem projektu – v džezu (smeh).
Dacho: Ampak nekaj pa je res: lahko uporabiš povsod auto-tune, toda če ni prvotna vokalna linija dobra, bo z njim še toliko slabše. Danes najdemo niz izvajalcev, ki uporabljajo auto-tune, toda zame osebno je Travis Scott dober, ker zna že s svojim vokalom narediti skladbo.
Levanael: Zakaj ne bi uporabil orodij, ki jih imamo na voljo? Če jih zavržemo, potem se lahko tudi začnemo nazaj dopisovati s pismi (smeh). Saj je romantično komu poslati pismo, ampak zakaj ne bi vzel telefon, če je to veliko hitrejši način komunikacije.
Tunja: Hitreje in ceneje je, kot da bi z Dariem najela učitelja petja in hodila na vaje (smeh).

Pri skladbah z novega albuma Dacho pogosteje s svojim vložkom samo "vleti" v skladbo, kot je primer Novi Primitivizem. Poslušalec ne dobi občutka, da gre za nov začetek oz. da gre za klasično dramaturgijo skladbe. Kaj je posledica tega?
Dacho: Precej je primitivno.
Levanael: Več je ekspresije kot pri prvem albumu. Manj stvari je načrtovanih.
Dacho: Sam vedno gledam na glasbo skozi prizmo slikarstva. Nizozemski slikar De Kooning je veliko delal v New Yorku in zanj so bile značilne "odfu***" ekspresionistične slike, ki jih je navadno ustvarjal dve leti. Plast na plast. Na koncu, ko je omejil svoje delo, so mu ostali zgolj fragmenti. Toliko je prišel v minimalizem, da so od sloga, ki je bil "all in your face"*, ostale zgolj linije. In dve komplementarni barvi. Mislim, da je tako tudi v glasbi. Daš veliko in iščeš linijo, ki jo zdefiniraš na koncu na zelo preprost način.

Pri skladbi Šuma pride do čistega halucionizma.
Dacho: Tako je.

"V določenih deli sebe sem kot nebotičnik," je izsek iz skladbe Nebotičnik. Simbol za kaj je nebotičnik?
Dacho: Nebotičnik je ena taka huda beseda. In pokončna (smeh).
Tunja: Ki se dotika neba (smeh).
Dacho: Falus, obelisk (smeh).

Na albumu se pojavi eno sodelovanje, in sicer s skupino persons from porlock pri skladbi Mana. Brala sem intervju, kjer povedo člani, da so imeli navodilo, da naredijo "žvižgajoči refren". Zakaj takšno navodilo?
Dacho: Samo enkrat smo se sestali in hoteli smo narediti melodijo, ki je takšen, kot popevka. Nekaj podobnega, kot ustvarja Ennio Morricone, ki dela glasbo za filme. Ta uporablja pogosto samo en preprost ženski vokal in začne z neko mumbljajočo melodijo – ker te najbolj pronicajo v podzavest.
Levanael: So neki prepoznavni element. Lahko gre za žvižganje, ploskanje, ampak nekaj, kar te takoj asociira in ostane v podzavesti.
Dacho: Drugače pa je včasih zelo težko narediti sodelovanje. Lahko je velika muka.
Tunja: Zato tudi ne delamo sodelovanj z raperji, ker sploh ne vem, kako bi to izpadlo.
Dacho: Ne moreš prirediti teh dveh svetov.

Potem vas bolj vleče v rejv?
Levanael: Nimamo začrtane poti (smeh).

Na albumu se pojavi tudi skladba z naslovom Surogat. Tako nosi tudi naslov prvega animiranega filma, ki je nastal zunaj Združenih držav Amerike, in prejel oskarja. Na kaj pa asociira vaš Surogat?
Dacho: Surogat je beseda za nadomestek.
Levanael: Seveda smo vsi gledali tudi Surogat, toda v naši skladbi je v ospredju sama sintetičnost in ironija.
Dacho: Na koncu se poigrava s percepcijo, da smo ukalupljeni v vse te surogatne svetove in v njih delamo podsvetove: "Sebe imam na majici." Gre za zrcalni učinek.

Katere teme so za vas tabu? Je kakšna, kateri se izmikate?
Tunja: Ne izmikamo se jim, ampak se jih še nismo dotaknili.
Levanael: Če že katerim, se izmikamo aktivističnim temam. Ne zato, ker so tabu.
Tunja: Ne namenoma.
Levanael: Nič novega nimamo povedati o tem.
Tunja: Kdo smo mi, da bi govorili?
Dacho: Tudi ko se opredeliš, hočeš indoktrinirati svoje stališče in potem izgubiš aspekt umetnosti. To je življenje.
Tunja: Primer: če imam rad živali, ne bom šel s plakatom na Kongresni trg. Šel bom do živali in jo pobožal. Ne bom nikomur o tem govoril.
Dacho: Tisto je vse hinavščina.
Levanael: Zgodbe, ki jih pišeta Dacho in Tunja, niso izmišljene. Zgodbe sta samo zapisala na neki iznajdljiv način.
Dacho: Tako se tudi izogneš se temu, da moraš zagovarjati svoje stališče. Podobno je pri filmu: tam ti je prepuščeno, da si sam zgradiš mnenje, kakšen je ta svet.
Tunja: Ne da ti nekdo govori, kaj je prav in kaj narobe.
Dacho: Očitajo nam, ker v besedilih omenjamo mamila. OK, saj ne greš spraševati režiserja Rekviema za sanje, če se drogira. Mogoče se, mogoče se ne (smeh).

Pri skladbi Konte Dario uporabite pripovedni slog rapanja, kar ni nekaj, po čemer ste postali znani s prvim albumom. Zakaj ste ga uporabili? Kakšen je njegov namen?
Dacho: Gre za absurdno zgodbo, ki jo lahko povežeš ali ne.
Levanael: Ta narativni moment super deluje v skladbi. Je diametralno nasprotje med zgodbo, ki jo pripoveduje Dario, in kako jo Tunja preseka.

Kdo gleda Ramseyja?
Levanael: Vsi.

V mislih imam besedilo iz skladbe Mana: "Panini, punani brez moke." Veste, da ostaja meme z Ramsayjem: "It's called a panini not a punani."**?
Dacho: (Smeh) Neverjetno. Ne. Panini plus punani je enako večnost. Penis in vagina v večnost.
Tunja: Gre za večni boj.

Kako se izogibate temu, da bi bili preveč izpostavljeni? Če pridete v mainstream - kaj bi to pomenilo za vas?
Levanael: Ne izogibamo se sploh. Popa se ne branimo. Stojimo za glasbo, ki jo delamo. In če je ta všeč večjemu številu ljudi, toliko bolje.

Z Lidlom ste že navezali stik, da bi uporabili vašo skladbo Jedla zvezde v enem izmed njihovih oglasov?
Levanael: Nismo jim še pisali. Čakamo, da nam oni (smeh).

Začeli so o vas govoriti kot o fenomenu, ker ste razdelili javnost glede mnenj. Eni vas obožujejo, drugi sovražijo. Lahko rečemo, da si oboževan šele, ko si osovražen?
Dacho: Ja.
Tunja: Kdo pa želi, da je samo všečen? Če bi bil samo oboževan, ne bi vedel, kakšna je razlika.
Dacho: Všečen je tisti fant, ki ga lahko dekle pripelje domov, da spozna njene starše, in oče takoj reče: "Fin momak, a bez muda."*** (Smeh)
Levanael: Brez barve.
Kdo so sledici Matter? Kdo je poslušalec Matter - kako bi opisali njegov profil?
Tunja: Ne moreš posplošiti. Od starejših do nove generacije otrok, ki so vpeti v meme svet. In navadno so to zelo pametni otroci, ki jim ne moreš prodati buč. Na to sem zelo ponosen, da otroci, ki so res brihtni, klikajo na naše videospote.
Levanael: Prej bi lahko opredelili, kdo niso naši sledilci. Ampak zdi se mi, da imamo večplastno poslušalstvo, ki našo glasbo dojemajo čisto drugače. Nekaterim je všeč iz estetskega vidika, drugi iščejo neke pomene, tretji iščejo citate …
Dacho: V tretjem rajhu bi nas prepovedali, ker nismo realisti (smeh).

Če se potrudiš, so vaša besedila zelo uporabna za memeje.
Levanael: Tudi to je "statement" in umetnost. Sama besedila dobijo čisto novo dimenzijo.
Dacho: Večinoma jih delajo mladi, ki gredo v določenih točkah v skrajni nihilizem in nenavadne kotičke univerzuma. Toda v določenih stvareh so bolj podučeni kot njihovi starši. In če nisi zmožen samoironije, si ga naj***. Dobro je, če se vedno ne jemlješ popolnoma resno.
Levanael: To je tudi odgovor, zakaj sovražimo profesionalizem: zakaj bi kdo trdil, da ve veliko več o nečem kot nekdo drug.
Dacho: Ujame se v past, ker ne sme več delati napak. Profesionalizem ne dopušča eksperimentov.
Levanael: Uničuje širino, specializiraš se na majhen del.

Filma, ki bi vas prikazal, še ni?
Dacho: Sami ga bomo morali posneti (smeh).

* all in your face = šokanten in nadležen, takšen, ki ga težko ignoriraš.
** It's called a panini not a punani. = Reče se mu panini in ne punani.
*** Fin momak, a bez muda. = Dober fant, a brez poguma.