"Pankrti so ena največjih glasbenih bomb, ki so padle na šentflorjasko rocksceno," je bil odziv recenzenta Andreja Šifrerja, ko so na glasbeno prizorišče stopili Pankrti. Tudi tisti, ki nis(m)o bili 18. oktobra 1977 na njihovem prvem koncertu, s(m)o ta čas podoživljali z njimi prek zgodb, posnetkov in glasbe.

Verjetno si na podlagi zgolj zgodb težko predstavljamo, kaj so Pankrti sprožili, ko so pred 40 leti kričali v nagovorih in skladbah: "Banda, nocoj tu zbrana!", "Ne me fu***, ne mi srat!", "Ni prihodnosti za vas, če boste nosili džins kavbojke!", "Kaj, hudiča, se dogaja!", "A gremo v upor? Proti komu?! Pazi, pazi, glave grejo!", "Ni več upanja!" Zato so pomembni dogodki, kot je bil sinoči v Stožicah, kjer so Pankrti v postavi Bogo Pretnar, Slavc Conarič, Marc Kavaš, Boris Kramberger in Peter Lovšin priredili lekcijo iz zgodovine. Zgodovine Pankrtov, zgodovine panka v Sloveniji in na Balkanu, odsev duha časa - prej in zdaj.

"Najlepša zgodba Pankrtov me veže prav na prvi nastop, ker tam ni nobeden vedel, kdo pije in kdo plača, zakaj smo in zakaj nismo. Tam smo se res imeli fajn. To je bil najboljši žur, ki sem ga doživel," se je spominjal kitarist Pretnar in nadaljeval: "Ni naporno, bilo je fino. Ves čas smo igrali, redno nastopali. Potem smo se dali pokopati za deset let. 2007 smo se ponovno rodili. In zdaj spet malo igramo. Upam, da bomo vsi dočakali še 50 in mogoče še kaj več."

Če je prvi koncert Pankrtov ujelo sto, dvesto ali tristo glav, so 30 let pozneje Pankrti zbrali čez osem tisoč starih in mladih samo v Hali Tivoli. Deset let za tem je z njimi 40. obletnico praznovala razprodana arena Stožice (kjer so čisto zgornjo tribuno prekrili s platnom). Na to je opozoril napis na videoprojekciji tik pred prihodom osrednjih akterjev večera.

Pankrti niso nikoli mirovali, tudi ko so vmes "prekinili delovno razmerje", v dvajsetih letih, med 1987 in 2007, so se nekajkrat zbrali ob posebnih priložnostih, po koncertu ob okroglem jubileju pa je bilo drugače. So udejstvovanje misli, da čeprav ni vojne, še ne pomeni, da je mir.

Preden so prišli v Stožice, so odigrali med drugim koncert v enem izmed večjih berlinskih klubov. "Ko prideš tako na turneji, ki je 40 let pozneje, v Berlin - igraš v klubu, kjer igrajo svetovne skupine, in te trikrat pokličejo nazaj. Ljudje pridejo z vsega sveta - eni te poznajo bolj, drugi manj - ampak vzpostavi se pozitivno vzdušje," se je spominjal Peter Lovšin. Pankrti so imeli po zaslugi Marka Breclja tudi manjšo klubsko turnejo po Sloveniji 2014 in prav tista jim je dala še dodatno motivacijo: "Scena še diha. Na določenih področjih niti kisika ni več," je bil nazoren Lovšin.

Ne smemo pozabiti, da so bili na Balkanu detonator pankovsko-novovalovskega plazu, iz katerega se je na prelomu sedemdesetih v osemdeseta leta usula najzanimivejša rokerska scena vzhodno od Velike Britanije, kot je nekoč zapisal Igor Vidmar in nadaljeval: "Verjetno je res, če ne bi bilo Pankrtov, bi bil pa nekdo drug, vendar preteklosti ne moremo potvarjati. Zgodovino piše zmagovalec."

Kot je že razmišljal pred nekaj manj kot desetimi leti Vidmar, so prav besedila Pankrtov, ki so nastala v nekem drugem političnem stanju, še danes živa kot opomin, da je treba imeti dovolj poguma in jajc za krik po svobodi, osebni osvoboditvi. In če so se Pankrti na začetku še uporniško drli: "Če hočeš živet', se moraš upret', če nočeš umret', se moraš upret'!", so prehiteli procese demokratizacije Slovenije in spremenili svoj odnos do popolnega sistema: "V njem boš živel, če hočeš, v njem boš umrl, če nočeš." S tem refrenom iz pesmi Sistem svobode so zakoličili nadčasovno vrednost svojih pesmi, sporočilnosti in razmišljanja, je še razmišljal Vidmar.

Po pesmarici, dveh volumnih Zbranih del, antološkem Zaboju, dokumentarcu o prvi plošči, kompilaciji obdelav, razstavi, albuma "the best of" in albuma Totalna revolucija, s katerim so napovedali koncert v Stožicah pred slabim letom dni, so se deset let po zadnjem velikem koncertu v Hali Tivoli Pankrti znova prerodili. Kot je sporočil organizator, so bile vstopnice za parter razprodane že teden dni nazaj, vstopnice za tribuno (zelena sedišča) pa nekaj minut pred začetkom koncerta. Tokrat ni bilo ob njih pankrta stare dobre šole Ivana Krala, bil pa je član institucije panka Glen Matlock. Kar je še pomembnejše, na oder so potegnili v vlogi predskupin raznolik nabor glasbenikov, od skupine EightBomb, Luto, Brez Vprašanj do Hellcats z njihovimi najbolj prepoznavnimi skladbami, kot so Divja pot, Prerojena, Naprej in Sanjam demone. Pankrti so tokrat za ogrevanje v njihovo praznovanje na odru zbrali prijatelje, družino, znance in mlado moč.

Lekcija panka za vse, ki so ga zamudili
Toda prava zgodba večera se je začela odvijati ob 21. uri, ko so se pogledi zbranih v areni usmerili proti projekciji na odru in začeli vzklikati: "Slovan!" V navijaškem duhu so na oder prikorakali v temi glavni akterji večera. "Lepo je praznovati z vami, čeprav mi ne praznujemo, ampak imamo koncert," so bile pomenljive besede Lovšina dobri dve uri po tem, ko je zbrane nagovoril ob skladbi Skupi. Časovni stroj so sicer pognali Pretnar, Conarič, Kavaš in Kramberger, pri katerih je veljalo, kot je dejal Pretnar v enem izmed prejšnjih pogovorov za MMC, da so se takoj, ko so stopili skupaj, pomladili za nekaj desetletij.

"Takoj, ko vklopim kitaro, se počutim vsaj 30 let mlajši. Če mi kitara res dobro zveni, se počutim še 10 let mlajši. Ko pa se dobimo skupaj z ekipo in to zazveni, pa je to stvar, ki je ne moreš pozabiti. Živi," je septembra razlagal ob vrnitvi v gimnazijo Moste, kjer so Pankrti priredili še zadnjo tiskovno konferenco, Pretnar.

Temu je piko na i dodajal še Lovšin, ki je s svojo nonšalantnostjo nadomeščal metanje po tleh in plazenja iz mlajših dni. Delček razigranosti je še vedno kazal, ko je že pri drugi skladbi večera Lepi in prazni šel nekajkrat do Kavaša in ga v "duhu panka" malce odrival. Njegove nagovore so tokrat sestavljali bolj ali manj verzi ali refreni skladb - z dodano vrednostjo. "Kira bo dans padla, je čist' vseen'. Važn' je, da zadovoljimo udarnika v men', v seb'," je bil en izmed nagovorov tik pred skladbo Udarnik sle.

Bolj kot da so filozofirali, so pustili, da svoje govori glasba. V prvem delu koncerta - še pred prihodom posebnega gosta, sta se za največji "vabi" za občinstvo izkazali skladbi Metka in Ostan rajš pr men, ki so jo zbrani prepevali s Pankrti. Svoj pečat je pustil tudi lik, ki je sprva zgolj sedel na stopnicah ob odru in spremljal, kako se je v prvih vrstah vzpostavil manjši 'mosh pit' in kako so letele pivske prhe pred odrom. To ni bil nihče drug kot del institucije, ki sliši na ime Sex Pistols. Ob spremljavi Pankrtov je Matlock obudil čase na neko drugo revolucijo, ko je z njimi odpel No Fun, Pretty Vacant, Anarhy in The U.K. in God Save the Queen oziroma kot je pripomnil Lovšin, preden je skladba izzvenela iz grl več tisoč glave množice: "Komad, ki smo ga leta 77 igrali kot Got Save the King, zdaj v originalni verziji."

Če je do tega trenutka koncert deloval kar malce muzejsko uraden, so se vse zavore spustile v drugi polovici večera, ko je Lovšin vzel v roke tudi orglice ob skladbi Totalna revolucija, Kavaš si je vzel svoje trenutke za solaže ob skladbah, kot je Lublana je bulana, Pankrti so poklicali še enega gosta - Bojana Bahča na saksofonu - in tako stopnjevali napetost do tistih skladb, ki so pustile v zgodovini največji pečat.

Že v Cankarjevem domu, kjer je Lovšin spomladi praznoval 40. obletnico samostojne kariere, se je Osmi dan izkazal za največji magnet za občinstvo. Nič kaj drugače ni bilo tokrat v Stožicah, ko so Pankrti svojo uspešnico "vžgali" na zelo počasen način - skladbo je napovedal zvok flavte. "Četrti dan je hotu nardit' v Stož'cah veselico," je priredil del besedila Lovšin in počasi vodil množico do trenutka, ko se je končala tišina in je "udaril" refren.

"Hvala, Pankrti" se je zadrl Lovšin po splošni noriji ob skladbi Osmi dan in s skupino prvič zapustil oder. Vrnili so se še dvakrat. Med drugim nazaj na slavje poklical Matlocka, ki je s Stožicam prepeval Bandierra Rosa. Zelena arena Stožice je postala rdeča in Pankrti so dostojno in s pokončnimi glavami zarisali še četrto črtico v svoj album okroglih obletnic. Oziroma kot je po dobrih dveh urah in pol zaključil Lovšin: "Enkrat se zbudim, modro nebo, sonce greje, vse je lepo. Lepi so hribi, lep je ta gaj, tko to mora biti zdaj."

Karavana gre naprej
Pankrti gredo zdaj na manjše odre. Tik pred koncertom so naznanili klubsko turnejo po Sloveniji in ni videti, da se njihov čas izteka. Še več - z vrnitvami na odre člani črpajo energijo, ki jih ohranja pri mladosti. Bobnar Colnarič Pankrte še naprej dojema kot način življenja. "40 let dolga zgodba ... Ja, tudi s svojo ženo že živim 40 let. Imam dve družini (smeh). Pankrtov ne sekiram toliko kot ženo včasih, ampak mi vseeno oprošča za zdaj ... Pankrti pa ... mi nimajo kaj za zameriti, ker sem tako dober." Drugi kitarist Kavaš je s skupino posnel dve plošči. "Seveda moram reči, da sem ponosen sam nase. Imeti tiste čase vinilko v roki, kjer si napisan na njej, je nekaj velikega. In dobro smo se imeli že takrat."

Kot je dodal baskitarist Kramberger pa zgodba še zdaleč ni končana: "Dokler smo mi z veseljem pri stvari, mislim, da je to najpomembnejše. Zdi se mi, da nismo še nič veliko naredili. Včasih imam občutek, da je še najlepše pred nami. Tudi najlepše zgodbe." In Pankrti bodo še rohneli.

Več utrinkov s koncerta in okoli njega si lahko pogledate spodaj.