Rodrigo Duterte je to veliko azijsko državo, ki se razprostira na več kot 7.640 otokih in ima okoli 104 milijone prebivalcev, po lanskem juniju, ko je prevzel predsedniški položaj, res umestil na zemljevid svetovne politike zaradi svojih drastičnih nemilostnih ukrepov v boju proti drogam ter napovedi, da se Filipini politično ločujejo od dolgoletnih zaveznic ZDA. Tu in tam je na ulicah opaziti napise proti drogam, sicer pa nikjer ne duha ne sluha o kakšnem malikovanju predsednika, kar je sicer stalnica v državah v bližini.

Manila, ki leži na otoku Luzon (ta je skupaj z Mindanaom daleč največji otok), nas je pričakala v značilni sopari, ki sem se je po decembrskem mrazu doma razveselila kot otrok. Prvi opravek ob prihodu na letališče: adijo, športni copati, dober dan, japonke! Posebnih pričakovanj nisem imela, po obisku več drugih azijskih držav pa sem približno že vedela, kako bo.

Na 100 metrih si roke podajata beda in blišč
Prva vožnja proti središču mesta je že razkrila velik razkorak, ki vlada filipinski družbi: na eni strani visoke stolpnice, gigantska nakupovalna središča z vsemi zahodnimi znamkami, na drugi bosi, razcapani prebivalci, ki živijo v hišah iz kartona, ki so, če je sreča, pokrite s pločevinasto streho. Še dobro, da sva vodnika že vnaprej vprašali, koliko stane taksi do mesta, in da sva se ob vpitju štirikratne vsote, s katero so naju "pozdravljali" potencialni taksisti, le smejali. Po nekaj pregovarjanja naju je izbranec zaklenil v avto, pri čemer sva malo dvignili obrv, ko pa so se na križišču na okno nalimale žalostne oči in iztegnjene dlani, nama je bil hitro jasen pravi razlog za njegovo potezo. Dejstvo je, da več kot petina Filipincev živi z manj kot 2 dolarjema na dan. Prizori hude revščine zato žal niso redki, v velemestu, kot je Manila, pa so še bolj očitni ravno zaradi ostrih nasprotij na manj kot 100 metrih.

Prvi krog po mestu, ki so ga v drugi svetovni vojni, takrat so državo zavzeli Japonci, skorajda zradirali do tal, je postregel z redkimi prizori ostankov nekdaj izjemno bogatega kraja, ki so mu (kot sicer še več drugim) rekli tudi Benetke Daljnega vzhoda. 350 let kolonialistične nadvlade Špancev na prvi pogled danes sploh ni več videti, poleg območja starih utrdb Intramuros je tu in tam opaziti še kakšen španski napis za trgovine, ki pa se v poplavi angleških imen vsekakor izgubi. Španci so Filipince držali proč od izobraževanja in napredka, saj je bilo tako lažje vladati, kar je pustilo globoke in dolgotrajne posledice na stopnji razvoja. Njihova zapuščina je za tujce še najbolj očitna v jeziku, ki vsebuje veliko španskih besed in imenih, Josejev in Marij je mnogo.

Pa vendar se kljub nizkemu standardu večina prebivalcev ves čas smeji. In, kar je zanje značilno, prepeva: ko prideš v trgovino, si vsi nekaj požvižgavajo in mrmrajo različne melodije. Ker smo prišli tja nekaj dni pred božičem, je bil pogost železni repertoar od Wham do Mariah Carey, na splošno pa smo vse tri tedne opažali, da Filipinci gojijo izjemno simpatijo do angleških sentišev, ki preplavljajo vse radijske postaje.

Na cestah je divje
Svoje poglavje je, kot v večini azijskih prestolnic, promet. Največ je motorjev, predelanih v tricikle, ki so osnovno prevozno sredstvo, tako kot jeepneyji, predelani jeepi, v katerih je mimogrede prostora za 20 domačinov, ki se, drobceni kot so, tlačijo do zadnje sape. Tudi sistem odlaganja potnikov je izjemen: s kovanci potolčejo po stropu jeepneyja, kar je za voznika znak, da mora ustaviti. Potem sopotniki skozi okno podajo morebiten tovor, medtem ko se potnik junaško pretolče na "svež zrak". Vmes se najdejo tudi novejši avtomobili azijske proizvodnje, številni taksiji in celo kakšen kolesar, ki je, vsaj po mojem mnenju, precej samomorilsko naravnan. Če te ne ubije gneča, te pa zagotovo izpušni plini. Da so ceste res velik izziv, se je izkazalo tudi v prihodnjih tednih. "Nevarnost" prihaja predvsem iz dveh strani: na eni strani so tu slabe ceste, predvsem v bolj oddaljenih krajih, na drugi strani pa nemogoči vozniki, ki delovanja sklopke ne poznajo in z veseljem izmenično sunkovito stopajo na plin in zavoro. Občutek slabosti je zagotovljen 100-odstotno.

Že prvi dan počitnic smo nekateri klonili pred številnimi vabili na masažo, ki je, podobno kot na Tajskem, občutno cenejša kot doma. Za uro masaže je treba odšteti od 6 do 10 evrov, kar je bil seveda eden od ključnih razlogov, da so bile redno na programu, če je bilo to le mogoče. Izkušnje so bile različne, večinoma zelo dobre, pa vendar so masaže na Tajskem razred zase. V Manili je bilo sicer v našem okraju vsaj na prvi pogled tudi nekam veliko "sumljivih" masažnih salonov, v katere so ponekod vabila zelo pomanjkljivo oblečena dekleta. Ta sicer kraljujejo tudi pred plejado barov in nočnih klubov, kjer se jim mimogrede pridružijo še številni "ladyboyi". Za Tajsko so Filipini država, kjer je največ "ladyboyjev", družba pa je do njih zelo tolerantna. Prav tako kot tudi do številnih parov starejših Evropejcev in mladih Filipink, ki smo jih opažali na vseh koncih države.

Ko kitovce zamenjajo kresničke
Krajši notranji polet nas je pripeljal v Legazpi, tik pod vznožje vulkana Mayon, ki se je ravno po naši vrnitvi domov "zbudil." Z območja okoli vulkana so oblasti evakuirale že več kot 10.000 prebivalcev. Nas je pot vodila v 45 kilometrov oddaljen Donsol, kjer smo se veselili plavanja s kitovci. Drugače od nekaterih drugih krajev na Filipinih, kjer je prav tako mogoče plavati s temi velikimi lepotci, a predvsem zato, ker jih tam hranijo, je v Donsolu srečanje z njimi loterija. A ker je največ možnosti za snidenje z njimi med decembrom in majem, smo bili optimistični. Z ladjico smo po približno uri in pol plovbe, med katero se znova nismo mogli načuditi, kako hitro se spreminja vreme - od sedme do devete nam je bilo že zelo vroče, nato pa nas je nevihta dobro namočila - prišli na območje, kjer naj bi bili kitovci. Oči smo imeli kot "skenerji", ves čas smo oprezali, ali bomo kaj zagledali. Apetiti so se še povečali, ko so lokalni vodniki govorili s potapljači, ki so povedali, da pod nami plavajo štirje kitovci. Dajmo, pridite nas pogledat, smo stiskali pesti, a žal nam kaj več od tega, da nam je eden med njimi blagovolil pokazati plavut, ni uspelo. Tolažbo smo zvečer poiskali pri kresničkah. Prav ste prebrali. Šli smo gledat kresničke. Saj vem, sliši se skorajda malce trapasto. "Šla si na Filipine in gledala kresničke?!" Nočni izlet s čolnom je postregel z roji ogromnih kresničk, ki so poplesavale nad rečno gladino. Tudi ob Celine Dion in My Heart Will Go On.

Toplo morje smo zapustili na predvečer božiča in se vrnili v Manilo, kjer nas je čakal nočni avtobus do Banaueja in tamkajšnjega kraljestva riževih polj. Veselo smo razpravljali, kakšna bo naša filipinska božična večerja, za katero naj bi imeli dovolj časa po vrnitvi v prestolnico, a naše letalo je zamujalo in vse, kar nam je uspelo narediti do avtobusa, je bil nakup pice. Božična večerja za spomine, smo se smejali, ko smo se v lično okrašenem avtobusu odpeljali v noč.

Dih jemajoče riževe terase
Riževe terase v okolici Banaueja so pogosto označene za osmo čudo sveta. 2.000 let (lokalni vodnik je to številko podvojil) stare riževe terase se razprostirajo na več koncih v provinci Ifugao (kar pomeni ljudje s hriba), na nadmorski višini med 1.000 in 1.500 metrov, do njih pa se večinoma pride le peš. Tisočletja stara polja so sad trdega dela staroselcev, ki so na roke zgradili hektarje polj, kjer njihovi potomci še danes gojijo riž, od leta 1995 pa so tudi na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Gre za več območij z riževimi polji, in sicer v Batadu, Banaueju, Bangaanu, Mayoyaou, Hungduanu in Nagacadanu.

Četudi je nadmorska višina že kar visoka, so nas v Banaueju pričakale še vedno zelo prijazne temperature. In dež, ki nam je oteževal hojo po ozkih betonskih potkah, ki se vijejo med hektarji teras in so edina "avtocesta." Prebivalci, ki živijo v vaseh ob poljih, se ukvarjajo s pridelavo riža. Zdaj so na vrhuncu priprave na sajenje novih sadik. Večina teras je praznih in z njih domačini pobirajo še zadnje škodljive polže ter čistijo zidove, na nekaterih pa so se že bleščale zelene sadike, ki jih bodo v treh mesecih posadili na vse "njivice," nekje od junija dalje pa bo sledila večmesečna žetev. Drugače od nižinskih polj, kjer žanjejo dvakrat letno, imajo tu le en pridelek letno. Naš sprehod med polji je bil zmes buljenja v tla, kajti potke so ozke, ponekod pa je razmik med terasama tudi večmetrski, in postankov, ko smo se napajali s pogledom na veličastno zapuščino prednikov, ki so z golimi rokami v strmem bregu naredili polja. Nekajkrat se mi je kar malo zvrtelo, sploh če sem pomislila, kaj bi se zgodilo ob padcu. Domačini se seveda premikajo lahkotno kot gazele, tudi tam, kjer se betonske potke umaknejo kamnom in zemlji. Tam je meni in še enemu sopotniku uspelo pasti, a k sreči na pravo stran teras, tako da sva bila deležna zgolj blatne kopeli.

Ko Elvis zapoje Vse manj je dobrih gostiln
Na tovrstnih potepanjih mi je vedno najbolj všeč, ko gremo v rovte in spimo pri domačinih. Po nekaj urah hoje smo prispeli v naše dvodnevno domovanje. Tradicionalne lesene hiške, v katerih živijo domačini (dvakrat pa smo v njih prespali tudi mi), so brez oken, od tal dvignjene približno meter in pol, tako da se vanje povzpneš po lestvi, v njih pa se drenja tudi več kot 10 članov družine. Kot so nam pojasnili, imajo družine tam običajno med 8 in 11 otrok, slednji se, ko dopolnijo 16 let, preselijo v sosednjo hiško, stran od staršev, nato pa si ustvarijo svoje družine in zgradijo svoje hiške. V vaseh imajo tudi šole in obvezno košarkarsko igrišče, kar je pri moških članih naše odprave takoj zbudilo bojevitega duha. Ni bilo potrebno veliko, da sta se ekipi že znašli na zelo spolzkem igrišču, domačini pa so kljub dejstvu, da so bili občutno manjši in da jih je večina igrala v japonkah, pogumno kljubovali naši izbrani vrsti. Ni pomembno, kje na svetu se znajdeš, šport združuje. Kot tudi glasba, kar je zvečer jasno uprizoril naš lokalni vodnik Elvis, ko nas je pustil odprtih ust s petjem legendarne Vse manj je dobrih gostiln. Lahko si sredi ničesar, kjer je elektrika bolj občasno, kjer ni cest, a pametni telefoni in youtube izničijo vse razdalje. Ob tem naj dodam, da so ob vrnitvi na povezavo wifi "veselo" brneli naši telefoni, ki so nam sporočali, da naše bližnje - kljub našim vnaprejšnjim napovedim, da bomo nedosegljivi - skrbi, ali smo se vendarle "znašli" v primežu tajfuna, ki je pustošil po jugu države.

"Pojdi z menoj v toplice"
Ena od najbolj prijetnih izkušenj je bil obisk gorskih Šmarjeških Toplic. Gremo, imamo približno uro hoda med polji, potem pa se bomo kopali. Hja, pa še kaj, sem si mislila. Potok, ki je tekel po pobočju, je bil sicer zelo čist, a mrzel kot pes. V tole me živ Bog ne spravi, smo se muzali. Po uri hoje pa smo prispeli do majhnega jezerca (dva metra od potoka), v katerem so se drenjali domačini. Nič jim niso šklepetali zobje, še več, nad vodo se je na enem delu dvigala sopara, "dišalo" je po žveplu. Kako dober občutek, ko se po večdnevni povsod prisotni vlagi potopiš v 35 stopinj Celzija sredi ničesar. Z mulci smo se zapletli v pogovor, pri čemer sem bila malo presenečena, da že pri osmih letih tako dobro govorijo angleško. "Tukaj smo na počitnicah, sicer pa živimo v Manili," je pojasnila navihana deklica, ki je v toplice prišla z bratom in sorodniki.

V novo leto na osamljenem filipinskem otočku
Naslednja postaja našega potovanja je bil Palawan in vstop v novo leto. Ja, s Palawana so tisti kičasti prizori, zaradi katerih številni popotniki Filipine izberejo za svojo počitniško destinacijo. Nov notranji polet nas je pripeljal v Puerto Princeso, od koder smo se najprej odpravili pogledat palawanske Škocjanske jame v Sabang. Po kratki vožnji z ladjico po morju smo se prestavili v čoln, s katerim smo uro pluli po jami Puerto Princesa Underground River, ki je bila pred šestimi leti uvrščena na seznam sedmih novih naravnih čudes. Celoten sistem jam je dolg približno 24 kilometrov, s čolnom pa si je mogoče ogledati približno štiri kilometre bogatega kraškega sveta, v katerem najdemo vse mogoče, od podob Sharon Stone do veličastne katedrale, velike podzemne jame, v kateri je mogoče občudovati stalaktite in stalagmite, njeno nebo pa nenehno preletava na stotine netopirjev.

Kot rečeno, je Palawan turističen otok, El Nido kot glavno mesto otoka pa odlična izhodiščna točka za potepanje po čudovitih plažah na bližnjih otokih. V mestecu se tare turističnih nastanitev, barov in restavracij, med katere so nagneteni tudi številni ponudniki takšnih in drugačnih turističnih izletov. Tudi zato dileme, ali v novo leto vstopiti na osamljenem otočku ali na eni od plaž blizu mesta, ni bilo: gremo v divjino. Opremljeni s šotori, hrano in dobro voljo smo se že dopoldne odpravili na popotovanje po plažah. Kič, druge besede ni. Kristalna voda in pesek, kar surrealno je bilo pomisliti, da je 31. december. Res nepozaben vstop v novo leto, v katero smo se zbudili v šotoru dva metra od morja. Tudi začetek leta se je nadaljeval v slogu: z ene plaže do druge, iz enega zelenega zaliva v drugega. Seveda tudi tokrat ni šlo brez srečanja s Slovenci. Sredi lagune, po kateri smo se lenobno potikali s kajakom, smo srečali navdušeno družinico, ki je prav tako za novoletne praznike izbrala Filipine.

Ob pogledu na ljubke nartničarje se ti stopi srce
Zadnja postaja našega potepanja je bil otok Bohol s pripadajočim otočkom Panglao, ki je prav tako obvezna postojanka popotnikov, še posebej tistih, ki radi raziskujejo svet pod vodo. Toda to ni vse, kajti otok slovi po svojih t. i. čokoladnih hribčkih, na njem pa živi tudi izjemno srčkan nartničar: endemitska vrsta primata, ki je velik med 8 in 16 centimetrov, krasi pa ga dvakrat daljši rep. Prepoznaven je predvsem po velikih očeh, ki jih ne more premikati, lahko pa premika glavo za 180 stopinj. Dolge noge mu omogočajo, da skoči tudi do 40-krat dlje, kot je velik. Aktiven je predvsem ponoči, prehranjuje pa se večinoma z žuželkami. Res ljubke živalice si lahko ogledate v enem od živalskih centrov, s pomočjo katerih tudi financirajo dejavnosti za njihov obstanek.

Če nam je bilo ob obisku pri njih še zelo vroče - tropska klima prinese s seboj vročino in vlago - pa smo bili nekaj ur pozneje, ko smo se s štirikolesniki podili med čokoladnimi hribčki in se odločili za vzpon na enega od njih, premočeni do kosti. Ploha nas je ujela sredi 10-minutnega vzpona, a nam ni vzela veselja, ko smo se na vrhu ozrli naokrog in zagledali na desetine v soparno deževno meglico ujetih hribčkov. Gre za več kot 1.200 hribčkov (po nekaterih podatkih več kot 1.700), ki se razprostirajo na približno 50 kvadratnih kilometrih. Prekriti so s travo, ki v suhem obdobju porjavi, zaradi česar jim pravijo čokoladni hribčki.

Odmerek miru za vrnitev v kaos
Pika na i našemu potepanju je bil postanek na severu otoka, kjer smo imeli plažo samo zase, kjer je mir in tišino presekalo le občasno brnenje čolnov ribičev, kjer je sonce padlo v morje v izjemnih barvah, kjer je jutranja kava (četudi iz vrečke) dišala še lepše in kjer je bil ananasov-mangov sok še posebej sladek. Tiste prizore smo shranili v srce, da nam pomagajo prebroditi kakšen zahteven dan po vrnitvi. Predvsem pa nas vedno znova opomnijo, da je res lepo odkrivati svet.