Ura je odbila 15.00, ko se je po končani kvalifikacijski tekmi na hrbtišče letalnice podala četica mož na smučeh. Treba jo je bilo namreč pripraviti na novo bitko, za današnji obračun pod Poncami.

"Nekoč so si morali skakalci kar sami poteptati skakalnico, pa tudi sami odmetati sneg pri poševnem dvigalu, če so hoteli trenirati. Tako smo učili že otroke - da moraš za sabo poteptati, da imaš naslednji dan nato pripravljeno skakalnico. Prav tako smo trenerji sami izdelovali sneg, ko smo po sarajevskih olimpijskih igrah leta 1984 dobili topove. Profesionalne ekipe so ta dela prevzele šele okoli 90. let," za MMC spomine obudi Jelko Gros, slovenski trener smučarskih skokov in športni funkcionar, ki se v Planici ponaša z nazivom vodje tekmovanja.

Zberejo se že ob petih zjutraj
Stanislav Rakar in Robert Merhar sta del prav te profesionalne ekipe. Pridne mravljice iz uvoda članka oziroma t. i. teptači po tekmi poberejo vejice, ki na vsakih 10 metrov označujejo linijske daljave in izbrišejo črte. Nato se s prestopanjem na smučeh bočno spustijo po hrbtišču skakalnice ter tako zgladijo morebitne neravnine in poteptajo sneg.

Na tekmovalni dan se ob petih zjutraj spet zberejo, se razdelijo v več ekip in ob 6.00 začnejo risati nove linijske črte - dva človeka držita vrv vsak na svoji strani skakalnice, tretji vrta luknje v sneg, četrti pa vanje zabada vejice. Če se tako odloči tehnični delegat, včasih hitijo s popravki tudi med samo tekmo in tako štanfajo celo v tistih 15 minutah med obema serijama.

"Skakalec mora namreč imeti občutek, da mu ob pristanku smučka 'prime'. Skakalnica ne sme biti popolnoma trda, mora biti malo drobnega snega, mi temu pravimo 'ribežn'," Merhar pojasnjuje, da je to zelo pomembno za varnost v primeru morebitnega padca. Med najtežje razmere za njihovo delo uvrščata sneženje, saj je treba ves ta sneg nato odstraniti, da skakalcev ne "cuka" ob pristanku.

Na zaletišču pa pripravo podlage vsako jutro naredijo strojno, kar traja približno dve uri. Najprej jo zgladijo, nato pa poglobijo smučino, da je globoka tri centimetre in ta skakalcu nato vodi smuči, da mu ne "plešejo".

Bolje sedemkrat preveč kot pol kilograma premalo
Tudi teptačem sicer pomaga stroj, stari znanec s smučišč - snežni teptalnik oziroma ratrak. Prav on je tisti, ki se s strmino spopade prvi, običajno že decembra, ko začnejo izdelovati sneg in ga razvažati po njej, pripovedujeta njegova voznika Jure Fennz in Neven Žerjav.

"Letos so nam očitali, češ da smo neumni, ker smo izdelali toliko snega. Ampak zima ni enaka zimi in vedno tudi sami izdelujemo sneg, saj ne vemo, kakšni bodo naslednji tedni. Bolje, da je snega sedemkrat preveč kot pa pol kile premalo," se priduša Fennz.

"Letos so bile take razmere, da je bilo snega veliko in se je tudi obdržal, zato smo ga morali spravljati s skakalnice", pokaže ogromno snežno zaplato spodaj pod skakalnico, kamor so odrinili odvečni sneg. So pa zime, ko imajo obratno težavo - topli dnevi in noči povzročijo, da jim "poje" tudi do 10 centimetrov snega na dan in je v ponedeljek po končanem tekmovanju skakalnica že zelena.

Na hrbtišču mora biti sicer po pravilih med 50 in 70 centimetri snežne podlage, v kateri se skrivajo tudi t. i. lesene okroglice, ki skrbijo za zaščito pred plazovi. Če ga je preveč, ga morajo torej odstraniti

Služba, za katero moraš poznati sneg
Svoje delo teptalni stroj v grobem konča nekaj dni pred začetkom planiškega praznika, nato pa za delo poprimejo še "vrtnarji", kot v šali pravijo teptačem z vejicami.

O razmerju med mehansko in človeško delovno silo se vodstvo odloča vsak tekmovalni dan posebej, razlikuje pa se od leta do leta - slabše kot so razmere, več dela morajo opraviti teptači s smučmi in lopato, saj bi 11-tonski stroj lahko naredil več škode kot koristi.

Skakalnica je namreč krhka, slabi jo veliko nihanje med nočno in dnevno temperaturo v primeru toplega poznomarčevskega sonca, teptalnik bi lahko v njej naredil luknjo ali pa bi sprožil plaz. "Pri tem delu je najpomembneje, da poznaš sneg", sklene Fennz.

"Pripraviti največjo skakalnico na svetu je kar zahtevno delo," poudarja tudi Iztok Pergarec, ki v Planici nastopa v funkciji vodje skakalnice.

"Na doskočišče gre več kot 12.000 kubičnih metrov snega, zaletišče je tudi izrednih dimenzij, ni tako kot pri olimpijskih skakalnicah, in vse to za sabo potegne tudi veliko ljudi, ki so potrebni za njeno pripravo. Še posebej zato, ker je že dolga leta znano, da je priprava planiških skakalnic nadstandard. Zato sem radi pridejo tudi skakalci. Čeprav je letalnica res velika, pridejo brez treme in strahu," se (upravičeno) pobaha.

Ko planiške mravljice postanejo planiški slavčki
Med tekmovanjem je sodelavcev, ki bedijo nad skakalnico - od zaleta do doskočišča - približno 120. Vse službe na skakalnici so med seboj povezane z radijsko postajo in v četrtek opoldne je tako vsa skakalnica nenadoma zaslišala spontani venček skladb. Na podestu ob hrbtišču se je pri Pergarcu in njegovih možeh namreč ustavil mladi pevski navdušenec, beseda je dala besedo in pod Poncami sta nenadoma zazveneli Avsenikova Prelepa Gorenjska in seveda nepogrešljiva Planica snežena kraljica, vodja skakalnice pa mu je namesto mikrofona pomolil kar radijsko postajo, da bi razveselil še druge svoje sodelavce.

Posrečeni pevski vložek z idilično zimsko gorsko kuliso si lahko ogledate spodaj, kot tudi nekaj prizorov priprave skakalnice.