Kakšen pomen ima za slovensko zgodovino sestanek v Vidmarjevi vili pod ljubljanskim Rožnikom 26. aprila 1941? "Sam po sebi ne prav velikega, a če pogledamo posledice, kajti sestankovalci so pri svoji odločitvi vztrajali, vidimo, da je v mesecu oz. dveh nastala Osvobodilna fronta (OF) slovenskega naroda, in to je gotovo eden izmed pomembnejših dogodkov za slovensko zgodovino II. svetovne vojne," je ob državnem prazniku ob dnevu upora proti okupatorju, ki ohranja spomin na ustanovitev OF-a, za MMC odgovoril zgodovinar in direktor Inštituta za novejšo zgodovino Damijan Guštin, specialist za obdobje II. svetovne vojne.

Zgodovinske interpretacije pomena OF-a in slovenskih partizanov so zelo različne, in sicer od tistih, ki pravijo, da Slovenije brez partizanov sploh ne bi bilo ali pa vsaj ne v današnji obliki, do tistih, ki pravijo, da je bil aktiven upor zgolj provociranje sovražnika in ustvarjanje nepotrebnih žrtev brez kakšnega drugega haska. Precej diametralno nasprotne trditve, kajne? "To so pogledi skozi različne optike, iz različnih zornih kotov, vidite vedno tisto, kar hočete videti. To je bilo vedno tako. Zgodovinarji bi se morali s profesionalno etiko od takšnega gledanja bolj odmakniti, a vedno znova se pokaže, da so tudi zgodovinarji samo ljudje, ki imajo svoje nazore in interpretacije," je izpostavil.

"Glede omenjene dileme pa tole. Gotovo je res, da je odpor povzročil večje število žrtev, kot če bi vsi lepo čepeli v svojih luknjah, a vprašanje na koncu je, kdo bi se potem boril proti okupacijskemu režimu in veliki vojaško-politični zvezi sil osi, pod katero vprašanje, ali bi si želeli živeti," je nadaljeval in dodal, da so si tri pomembne članice sil osi, ki so okupirale ozemlje današnje Slovenije, zamislile izbris Slovencev. "Ne en, ne drugi, ne tretji okupator Slovencev ni želel imeti niti kot nacionalno entiteto, kaj šele kot kakšno nacionalno tvorbo bodisi državo, poldržavo ali na primer protektorat," je še pristavil.

Ideološke motivacije upora
Upor proti okupatorjem je po njegovih besedah zrasel iz zelo različnih ideoloških motivacij. "Boj proti fašizmu, želja po spremembah na bolje, želja po izboljšanju osebnega, socialnega in nacionalnega položaja. Pri današnji črno-beli optiki, ali pa rdeče-beli, se nacionalna motivacija zelo pozablja," je opozoril, da se na enega največjih motivov za upor - izboljšanje nacionalnega položaja Slovencev, rado pozablja.

Guštin je navedel, da se pozablja tudi na dejstvo, da se je "rdeče-bela optika" razvijala med okupacijo, ko Slovencem ni bilo namenjeno, da bi bili kakršen koli subjekt ali faktor. "To je pri ljudeh potegnilo, upor ni bil pod prisilo, bil je izredno tvegano in osebno odgovorno dejanje, sploh dokler se splošna situacija ni prevesila na stran zaveznikov, saj si lahko celo družino spravil v nevarnost," je dodal.

Uporniško gibanje na Slovenskem je imelo po njegovih besedah samo eno konotacijo, in sicer je bilo "levo-nacionalno, pa tudi komunistično". Zakaj se niso vzporedno razvila druga uporniška gibanja kot marsikje drugod, mar ni bilo dovolj prostora? "Lahko rečemo, da ni bilo prostora, in sicer prvič, ker vodilna slovenska politika tistega časa ni šla v upor, pač pa so se odločili za čakanje, kar je določen del njihovih pristašev gotovo odvrnilo, obratno gledano pa so en del pristašev na ta način tudi izgubili, ko so ti odšli v odporniško gibanje. Drugo pa je, da je komunistično gibanje z utemeljitvijo, da gre za drobljenje sil, poskušalo omejiti, kar koli bi se lahko pojavilo kot alternativno uporniško gibanje," je pojasnil.

Domobrancem okupator ni bil ideološko blizu
Na drugi strani je del rojakov končal v službi okupatorjev - so jim bili okupatorji ideološko bliže kot pa uporniki s "komunistično konotacijo"? "Ne. Ideološko jim okupator, razen redkim izjemam, ni bil prav posebej blizu, filofašistov in simpatizerjev te vrste je bilo relativno malo, mogoče bi našli dve ali tri manjše skupine. Domobranci so zelo pisano sestavljena skupina, tudi vsi partizani niso bili komunisti, še zdaleč ne," je odgovoril, da je bilo v domobrancih več različnih političnih in motivacijskih usmeritev, veliko število fantov pa je bilo tam "pod prisilo in brez neke osebne refleksije ali motivacije".

Tudi večina domobranskega vodstva po Guštinovih besedah nacistom ni bila ideološko blizu, pač pa so v službi okupatorja taktično poskušali prebroditi vojno in doseči za Slovenijo nekakšen status, kot ga je imela Slovaška. "To je bila premišljena politika, ki so jo sprejeli v zelo težkem trenutku, ko je bila Jugoslavija otoček, vojna se je nagibala v tretje leto, videlo se je, da tako ne bo ostalo, in Slovenska ljudska stranka (SLS) se je odločila igrati na nemško karto, poskušali so za Slovenijo pridobiti nekakšen status, vsaj protektorat, nekaj takšnega, kot je bila Slovaška, to je bil ideal," je opisal.

Slovenski partizani in želja po naciji
Na Slovenskem je bila v obliki OF-a, v katerem so sodelovale najrazličnejše družbene skupine, prisotna daleč največja politična organiziranost odporniškega gibanja v Jugoslaviji, kjer so komunisti kar sami na lastno pest vzpostavljali najrazličnejše začasne organe ljudske oblasti, ki so upravljala osvobojena ozemlja, zasedena pa soupravljala vzporedno z okupacijsko oblastjo.

"Odporniško gibanje je v veliki meri gibanje prostovoljcev, prisotna je bila velika želja po dogradnji slovenskega nacionalnega položaja, po pretvorbi v nacijo, pri Slovencih se je to močno kazalo že leta 1918 ob razpadu avstro-ogrske monarhije, podlaga za vse skupaj je bil program Zedinjene Slovenije, tudi potem v času med obema vojnama ni ideja nikoli ugasnila," je pojasnil, da so Slovenijo na politični zemljevid partizani tudi uspešno postavili, sicer v okviru Jugoslavije kot federativno republiko. Duh Zedinjene Slovenije iz revolucionarnega leta 1848 pa ni bil živ zgolj v odporniškem gibanju, tudi v nasprotnem taboru so imeli takšne načrte, je dodal.

V slovenskih partizanih je bilo po njegovih besedah v štirih letih vojne med 75 in 80 tisoč ljudi, od tega je bilo od 4 do 5 odstotkov žensk, padlo pa je 28.000 borcev. Po obsegu gre gotovo za največjo oboroženo silo na Slovenskem. Nemški okupator je v redno vojsko vpoklical kakšnih 40 tisoč Slovencev, od kakšnih 20 do 25 tisoč borcev pa so štele kolaborantske enote.

Jugoslovanskim komunistom OF ni bil všeč
OF, v kateri so bili poleg slovenskih komunistov še krščanski socialisti, sokoli in številni drugi, je bila v jugoslovanskem prostoru unikum in je po Guštinovih besedah posledica avtonomne odločitve slovenskih komunistov. "Kar nekaj let so se morali zagovarjati oz. pojasnjevati, zakaj OF sploh imajo, in zagotavljati, da ga obvladujejo, da je to neke vrste vmesnik do cilja komunistične partije skozi osvobodilni boj spremeniti svoj položaj ali pa v končni fazi prevzeti oblast, kar jim je tudi uspelo," je o slovenskih komunistih na "zagovoru" pri jugoslovanskih partijskih "šefih" dejal Guštin.

Z Dolomitsko izjavo 28. februarja 1943 so nato komunisti prevzeli pobudo in vodilno vlogo v OF-u. "Do Dolomitske izjave oz. do zategnitve uzde in omejitve politične svobode, vpliva in moči ter vidnosti drugih političnih skupin in strank je prišlo zaradi jugoslovanskega pritiska, ne pa toliko zaradi politike slovenskih komunistov, ki jih jasno ne moremo idealizirati, saj so bili zelo podobni, tudi oni so si za cilj postavili osvojitev oblasti, zlasti po tem, ko se je to pokazalo kot realna možnost," je pojasnil.

Poosamosvojitvene kritike partizanstva
Kako gledate na poosamosvojitvene kritike narodnoosvobodilnega boja (NOB), partizanov in komunistov? Se prepogosto vse meče v isti koš, se premalo poskuša ločiti odporniški del od komunističnega revolucionarnega početja in zločinov? "Razumljivo je, da se po tako veliki spremembi, kot se je zgodila leta 1990/91, optika historične interpretacije spremeni, še zlasti v politično motiviranem smislu, pri čemer sploh ni nujno, da gre za strokovno historiografsko interpretacijo," je odgovoril.

Odporniško gibanje po njegovih besedah zraven prinaša tudi zločine, politične napake in politični ekskluzivizem, a gotovo gre za bolj pozitivno kot negativno obdobje. "V politični interpretaciji se rado naredi enačaj med odporniškim gibanjem in komunizmom, a povezava ni nujno tako neposredna," je dodal.

Sprava in enotno praznovanje
Dan boja proti okupatorju je v slovenski družbi še vedno vzrok za razklanost predvsem zaradi različnih pogledov na polpreteklo zgodovino. O spravi se govori že vse od osamosvojitve, dosežena pa naj bi bila, ko bomo enotno praznovali. "Sprava pomeni, da bomo drug drugega priznali in tolerirali, konec koncev tudi v socializmu, ko se je ta praznik ravno tako uradno ali pa še z večjim poudarkom praznoval, ne verjamem, da so bili vsi enako navdušeni. V govorjenju o enotnem sprejemanju je veliko demagogije," je odvrnil.

Glede česa naj bi bili enotni in na kakšen način je po njegovem poglavitno vprašanje. "Enotni glede tega, kar jaz mislim in morajo to vsi drugi sprejeti, torej hočem, da so enotni z menoj, ali pa gre za enotnost v smislu preseka različnih pogledov, to je vprašanje, tudi vprašanje sprave," je sklenil misel.