23-letni argentinski napadalec slovenskega rodu je konec julija v Ljubljano prišel z velikimi obeti in septembra dosegel prvi zadetek v Krškem. Ko se je poškodoval Abass Issah, je bil na petih tekmah prva izbira Igorja Bišćana v napadu. Nato se je poškodoval tudi sam, ob koncu jeseni pa odigral še dve tekmi v začetni postavi - na pokalnem srečanju v Mariboru in zadnjem dvoboju v Domžalah.

Po zimskem premoru je le štirikrat dobil priložnost za igro. Marca je zabil gol Rudarju, proti Gorici mu je z izjemno obrambo veselje v zadnjih minutah preprečil Grega Sorčan.

V Mariboru Jasminu Handanoviću ni uspelo zadržati žoge po njegovem strelu z glavo, potem ko mu je uporaben predložek poslal Dino Štiglec. "Ko sem v 58. minuti vstopil na igrišče, mi je trener rekel, naj bom potrpežljiv in naj bom med obema štoperjema. In da naj se borim do konca tekme," nam je razkril.

"Peli smo, tudi trener se je malo sprostil"
Derbi 34. kroga Prve lige TS je navdušil s spektakelsko predstavo, po kateri so bili bolj zadovoljni v gostujočem taboru. Na dvoboju, v katerem so se udarili z neposrednimi tekmeci za naslov državnega prvaka, so slavili z 2:3.
"Bila je krasna tekma za gledalce. Izkoristili smo zadnjo priložnost, ki smo jo imeli. Bilo je težko, zaostajali smo za zadetek, toda verjeli smo vase in na koncu nam je uspelo. Čeprav naša zadnja tekma proti Ankaranu ni bila najboljša, smo razmišljali le o tem, da še lahko prehitimo Maribor. Na prejšnjih tekmah nismo izkoristili priložnosti, zmanjkalo nam je tudi nekaj sreče. Zmaga nad Mariborom je zelo pomembna za samozavest," je nadaljeval Andrej, kot mu pravijo doma.

Kako se spoprijema s tem, da večino tekem presedi na klopi, smo ga še vprašali. "Ni lahko, ampak tak je nogomet. Vedno se lahko nekaj naučiš. Naučil sem se biti miren in čakati priložnost. Zdaj je končno prišla. Upajmo, da jih bo v prihodnje še več, vsak igralec si želi čim več minut."

Po izjemno pomembnem zadetku se je najbolj razveselil čestitk družine in prijateljev iz Argentine. "Prijatelje, ki me spremljajo na družbenih omrežjih, tudi boli, da sem na klopi. Tudi oni so čakali na to," je dejal.

Olimpija ima dva kroga pred koncem prvenstva zdaj dve točki prednosti pred Mariborom. "Bili smo zelo veseli, peli smo, tudi trener se je malo sprostil, a vsi skupaj se zavedamo, da ni še konec. Čakata nas še dve zelo pomembni tekmi. Tudi Krško in Domžale gotovo ne bodo popuščali, vsakdo si želi zmagati."

V Ljubljani zelo mirno, ampak lepo
Z Vombergarjem smo nato nekaj besed spregovorili še o drugih temah. Kako se je privadil na življenje v Sloveniji? "Prvih nekaj mesecev je bilo malo težko, saj prej nisem bil navajen biti daleč od družine. Resda imam tu bratrance in strica, toda vsa družina in prijatelji so ostali tam. Ni kaj, takšna je služba (smeh). Slovenija oziroma Ljubljana sta sicer krasni, vse je zelo mirno. V Buenos Airesu sem bil navajen na 'džumbus'. Če se tu pelješ pet minut iz mesta, si že med samimi polji. Ampak je lepo (smeh)."

S katerimi soigralci se največ druži? "Z Zarifovićem, Savićem, Kronavetrom, Alvesom, Ilićem," našteje in doda: "Ricky (Alves) govori špansko, Ilić prav tako. Z njimi sem malo več, govorimo tudi po 'naše' (smeh). Včasih se dobimo tudi v mestu in spijemo kakšno kavo."

Sanja, da bi igral v slovenski reprezentanci
S soigralci iz Hrvaške se že šali, kako bo na svetovnem prvenstvu v Rusiji, kjer bosta argentinska in hrvaška reprezentanca igrali v isti skupini. "Komaj čakam, da se začne. Argentina ima zelo dobro ekipo na čelu z najboljšim nogometašem na svetu. Upajmo, da ji bo končno uspelo osvojiti naslov. Selektor je že objavil seznam 35 igralcev, prihodnji teden ga bo skrčil. Videli bomo, kdo od napadalcev bo ostal na njem. Poleg Messija imamo Higuaina, Dybalo, Agüera, Icardija ..."

Sam seveda težko računa na to, da bi lahko kdaj zaigral za Albiceleste. Bolj realno je upanje, da bi ga nekoč morda videli v dresu Slovenije. "Lagal bi, če bi rekel, da ne upam na to. Imam tudi slovensko državljanstvo. Moram si izboriti čim večjo minutažo v klubu, igrati dobro, potem pa čakati priložnost. Od majhnega sanjam, da bi nekoč igral v slovenski reprezentanci." Pred štirimi leti si je v živo ogledal prijateljsko tekmo med Argentino in Slovenijo v La Plati (2:0).
Pomagajo mu sorodniki
Kot je novembra pojasnil v oddaji Evropa osebno na Valu 202, je Slovenijo pred lanskim prihodom v Olimpijo obiskal trikrat. Ko je imel štiri leta, je prišel z mamo, leta 2007 z očetom, leta 2012 pa s slovensko šolo, ki jo je obiskoval vsako soboto: "Ogledali smo si Bled, Piran, Portorož, Veliko planino, Ljubljano, Škofjo Loko, Maribor ..."

V trimilijonskem Buenos Airesu je bil vseskozi v stiku s slovenskim jezikom in kulturo. "Doma smo govorili po slovensko in gledali slovenske filme. Vsak teden smo imeli tudi kakšen dogodek v slovenski skupnosti, kjer prirejajo tekme ali razne igre," je razložil Andrej, čigar oče je fotograf, mama pa zborovodkinja.

S starši se sliši vsak dan zvečer, obiskali so ga tudi v Sloveniji. Sicer pa mu življenje olajšajo pogosti stiki s sorodniki v Spodnjih Stranjah pri Kamniku, Adergasu, Trati pri Velesovem ... "Stric je tu že 15 ali 20 let, ustvaril si je družino, imam majhne bratrance. Potem je tu teta, ki živi v Sloveniji deset let. Imam tudi bratranca svojih let, tako da mi pomagajo biti v družbi," nam pove.

Navija za River Plate
Za nogomet se je navdušil sam. Pri petih letih je začel igrati mali nogomet, pri 12 pa se je preselil na veliko igrišče. Leta 2012 je eno sezono preživel pri mladincih svojega najljubšega kluba River Plateja (U-18), potem si je poškodoval koleno. Sledilo je enoinpolletno igranje v peti ligi za Ituzaingo, nato v tretji ligi za Fenix, lansko sezono pa je bil član drugoligaša Los Andes in najboljši strelec svojega kluba. To ga je naposled pripeljalo do prestopa v Ljubljano.

V nižjih argentinskih ligah je dobil vzdevek El Tanque (tank), saj gre za visokega in močnega napadalca, ki zna igrati obrnjen s hrbtom proti golu in je dober v skoku. "V Argentini je bolj fizična liga, tu so igralci tehnično zelo dobri. Presenetila me je raven slovenskega nogometa, tu se da več igrati."