kot avtor filmske glasbe, tudi hollywoodske. Zdaj je Englabörn doživel vnovično izdajo, ki vključuje še predelave Jóhannssonovih stvaritev, za katere so poskrbeli drugi ustvarjalci.

Leta 1969 rojeni Jóhann Jóhannsson je bil nadvse produktiven skladatelj in producent, sicer tudi član Apparat Organ Quartet ter bolj obskurnih in posledično manj znanih Evil Madness. Prav tako je bil soustanovitelj Kitchen Motors, organizacije, ki presega okvire klasične glasbene založbe, saj gre prej za kolektiv, namen katerega je spodbujanje sodelovanja med precej raznolikimi ustvarjalci, organiziranja koncertov in razstav ter realizacija umetniških stvaritev na različnih področjih.

Pravzaprav se je Jóhannsson kaj kmalu po Englabörnu že zavihtel med avtorje glasbe za hollywoodske filme in v teh nekaj letih do prezgodnje smrti v žep pospravil tudi nekaj nominacij in nagrad. Najbolj zveneča je zagotovo zlati globus za film Teorija vsega v letu 2015. Za dotično delo je bil nominiran še za oskarja za najboljšo avtorsko filmsko glasbo. Med režiserji je največ sodeloval z Denisom Villeneuvom in tako je njegovo glasbo med drugim mogoče slišati v filmih Ugrabljeni iz 2013, Sicario: Onkraj zakona iz 2015 in Prihod iz 2016.

Tudi Englabörn je nastal kot glasbena spremljava drugega umetniškega dela, in sicer istoimenske islandske gledališke igre. Pričujoče kompozicije so ustvarjene za godalni kvartet in tolkala ter klavir, orgle in ksilofon – trojico, ki jo je Jóhannsson odigral sam –, pri čemer je celotni sveženj podvržen blagim manipulacijam z elektronskim ozadjem, za kar je seveda prav tako poskrbel avtor sam. Gre za pristop, ki mu je tudi sicer bil najbliže – sodobno stkani tradicionalni vzorci, ki se ne znajdejo pod oznako tradicionalno z namenom "prodajanja" novodobnega šunda, temveč gre za iskanje sodobnih poti, ki jih lahko uberejo oddavna prisotni vzorci. Jóhannsson je kasneje svoje delo posnel še enkrat za mednarodno izdajo, na kateri pa je razpored pesmi nekoliko drugačen.

V letu, ko se je poslovil, je torej izšla še izdaja, na kateri so poleg na novo masteriziranih 16 skladb oziroma bolj kosov glasbe za gledališko predstavo (za kar je Jóhannsson sam poskrbel še malo pred svojo smrtjo) še predelave in remiksi, ki so jih prispevali drugi glasbeniki. Med so na primer Ryuichi Sakamoto, ki je zagotovo najslavnejše ime med njimi, čelistka Hildur Gudnadóttir ali pianist Víkingur Ólafsson, oba pripadnika mlajše generacije islandskih glasbenikov, nadalje še belgijski dvojec A Winged Victory For The Sullen, pa italijanski skladatelj filmske glasbe Francesco Donadello, ki je tako kot vokalna zasedba Theatre Of Voices prispeval dve predelavi.

Jóhannssonov izvorni izdelek izpred skoraj dvajsetletja, ki je nato za mednarodno objavo izšel pri založbi Touch, tvorijo subtilne zvočne slike, ki so spremljale precej brutalno odrsko postavitev, vendar suvereno stojijo tudi kot samostojne stvaritve.

Uvodna skladba Odi et Amo (slov. Sovraži in ljubi) je eden žlahtnejših in zagotovo najbolj dobesednih primerov njegovega načina spajanja tradicionalnega in sodobnega, saj gre za uglasbitev najslavnejšega dela rimskega pesnika Gaja Valerija Katula (84–54 pr. n. št.). Besedilo, ki prevprašuje boleč soobstoj in razkorak dveh plati istega kovanca, recitira robotski AppleTalk iz za tovrstne storitve razburljivih 80. let minulega stoletja, pri Jóhannssonovi uglasbitvi pa gre torej za spoj, ki simbolno uteleša soobstoj in razkorak človeka in tehnologije. Kot zanimivost omenimo, da je dotično pesnitev uglasbil tudi naš Jakob Gallus.

Med predelavami na novi izdaji se Odi et Amo znajde dvakrat. Prva, ki je v tej različici brez vokala, je delo skladatelja Donadella, druga pa zasedbe Teathre Of Voices, ki v živo odpoje izvirno računalniško posredovano sporočilo in mu na ta način vdahne človeškega duha ter uvodno pesem izvirnika poda kot blagozvočni zaključek tega svežega izdelka.

Prisotnost japonskega pianista, skladatelja in producenta Ryuichija Sakamota, ki je bil za svojo filmsko glasbo do danes že ovenčan z oskarjem, zlatim globusom in grammyjem, na izdaji predelav ni neko prav veliko presenečenje, če se spomnimo, da je Jóhannsson potopil prste v Sakamotovo skladbo Solari za izdajo predelav z njegovega lanskega albuma async. Pa tudi sicer sta si skladatelja blizu po svojem pristopu spajanja različnih, časovno oddaljenih svetov, kar lahko privede do krasnega rezultata, na tej ravni redko tako veščega oplemenitenja filmskih mojstrovin.

Ene izmed predelav se je lotila islandska glasbenica Hildur Gudnadóttir, ki je s svojim sonarodnjakom večkrat sodelovala. Njena verzija skladbe Sálfrædingur Deyr je v primerjavi z izvirnikom – kljub siceršnji umirjenosti tega – precej manj surova in se v blažji maniri umešča v celoto. Englabörn kot prva samostojna stvaritev Jóhanna Jóhannssona, ki je sicer časovno že precej oddaljena, še danes velja za najboljše glasbeno delo, ki ga je porodilo islandsko gledališče. Hkrati pa je jasno, da zagotovo ne gre za zadnje oziroma za zadnji sveži premislek Jóhannssonove zapuščine ...