Ustvarjanje Darle Smoking temelji na predelavah posnetkov tradicionalnih glasbenih izrazov z vsega sveta, pri čemer je v Brgsovi domeni ritem, v Nacevi pa manipuliranje s sempli in elektroniko. Tako skozi svoj zadimljen zvok prenašata predvsem z dubom ozaljšan odzven ljudskih izročil.

Kritiško čislani prvenec Darle Smoking, naslovljen Big Bug, je izšel v preteklem letu pod okriljem domače založbe Kapa Records. Temu je sledil prvi nastop na domačih tleh, drugi pa je Brgsa in Naca že ponesel na oder lanskega novosadskega festivala Exit. Za tem je prišlo več nastopov po precej raznolikih evropskih prizoriščih, pravkar pa sta se vrnila z dveh nastopov na Češkem, v nastajanju pa je tudi že novi album.

Več pa preberite v spodnjem intervjuju!

Darla Smoking je sicer precej novo ime na glasbeni sceni, vendar njeni začetki segajo dlje v zgodovino. V katerem času koreninijo začetki vajinega posamičnega glasbenega ustvarjanja in kje se začne Darlina zgodba?
Brgs: Zgodba Darle se začne pravzaprav na začetku vseh začetkov, če se lahko tako izrazim, saj je bil Nac namreč sosed moje stare mame. Družiti sva se začela v šestem razredu osnovne šole in to je bil čas, ko smo vsi bili še v bolj kitarskih muzikah - predvsem v metalu, pa tudi drugih trših usmeritvah. Nato sva se za skoraj 15 let porazgubila, prav tako sva v glasbenem smislu krenila vsak svojo pot. Nac je ostal na Dolenjskem v domačem kraju in se usmeril v elektroniko, jaz pa v druge, neelektronske vode.

Nac: Ko sem začel ustvarjati glasbo, se je pisalo nekje leto 1995, takrat je bila pri nas na elektronski sceni bolj kot ne prisotna kultura didžejanja, bistveno manj se je dejansko produciralo elektronsko glasbo. Poleg tega so to bili časi, ko splet še ni bil tako splošno dostopen. Sicer sem še vedno poslušal metal, vendar sem obiskoval tudi dogodke z elektronsko glasbo, seveda je šlo za popolnoma podtalno sceno, nikakor ne za elektroniko tipa DJ Bobo in podobnih zadev, ki so bile takrat skrajno popularne. Ustvarjal sem pač z osebnimi računalniki, ti moji začetni producentski koraki so bili predvsem v tehnu in drum'n'bassu.

B: Tukaj moram izpostaviti, da je mene osebno elektronika zares "potegnila" šele pred nekaj leti. Se pa živo spomnim Naca s takratnih elektronskih dogodkov, ko so praviloma vsi zgolj didžejali za gramofoni, prisoten pa je bil še ta lik, ki je bil obdan s kakimi šestimi starimi računalniki znamke Pentium in v živo ustvarjal glasbo. Takrat smo se v večini vsi zgolj osuplo spraševali, kaj bo izvabil iz njih in prav fascinantno je bilo nato slišati, kako je uspel tako rekoč razbiti prej kot ne generičen zvok teh dogodkov, na katerih so DJ-i zgolj vrteli glasbo.

Kaj vaju je po vseh teh letih znova privedlo skupaj oziroma iz česa se je porodila Darla?
N: Pred približno dvema letoma sva se srečala na nekem pikniku in se začela družno spraševati, zakaj še nisva ničesar ustvarila skupaj. Brgs je takrat dal pobudo, da je zdaj res čas, da se res lotiva dela. Lahko bi dejali, da sva si takrat skorajda samo pokimala in se nato kaj kmalu zares zavihtela v ustvarjanje.

B: Sam sem bil ves čas dejaven v instrumentalnih vodah, vendar sem bil takrat prav tako že zapisan dub glasbi, tudi nasploh mi zelo ugaja elektronika s počasnejšimi ritmi in tudi kak bolj eksperimentalno naravnan hip hop. Posledično me je seveda zamikalo, da bi se kot ustvarjalec povezal še s sceno elektronske glasbe.

Kako je bilo potem v praksi videti udejanjenje družno zastavljenih načrtov?
B: Malo pred začetkom najinega sodelovanja sem se že nekaj časa na polno posvečal seriji izdaj Koščki stare celine, v okviru katere sem raziskoval mnoge afriške tradicionalne glasbene izraze. Pravzaprav že dolgo digam, torej intenzivno brskam za redkimi izdajami glasbenih tradicij z vsega sveta, in zato sva imela na razpolago že precej tega materiala, tudi iz zakladnice fonoteke Radia Študent sem posemplal mnogotere vinilne plošče. Vse skupaj sem si naložil na USB-ključek in jo z njim v žepu mahnil k Nacu v Novo mesto, kjer ima svoj prostor.

Skupaj sva preletela material in izbrala, kar naju je nagovorilo, in začela delati okoli tega, graditi bas linije in tako naprej. Sprva sva imela idejo, da bi na računalniku ustvarila zgolj grobe demo verzije in bi se na podlagi teh odločila, v katero smer bi zadevo speljala naprej. Ko pa sva se bližala zaključku tega procesa, sva vse bolj razmišljala, da se niti ne bi še posebej lotevala snemanja bobnov. Takrat sem sploh prvič v življenju pomislil, da bi izdal ploščo, na kateri dejansko nisem posnel bobnov, temveč so "nakucani na pade". In šele takrat, ko sva začela nastopati v živo, je sledilo aranžiranje glasbe vključujoč bobne. Zame je bilo to torej nekaj popolnoma novega, za Naca seveda ne. Zanj je bil računalnik že od nekdaj instrument, medtem ko sem ga sam zmeraj dojemal kot orodje.

Kako pa je z avtorskimi pravicami, glede na to, da se poslužujeta tujega materiala?
B: Imela sva nekaj težav …
N: Mislim, težav … No, midva jih nisva imela (smeh).
B: Naj razložim. Vedno se trudim najti material, ki je čim manj produciran, se pravi čim bolj surov. Gre predvsem za terenske posnetke iz raznih starih zbirk. Ob izdaji plošče sva dejansko obvestila založbe oziroma jih povprašala, ali so avtorske pravice še v njihovih rokah in če se v tem primeru strinjajo z objavo. Iz grške založbe FM Records so na primer glede materiala, ki sva ga uporabila za skladbo Agia Dub, takoj sporočili, da se strinjajo. Ob tem so tudi na svojih družbenih omrežjih delili najine objave, v kratkem pa bo ta najina skladba izšla še na njihovi prihajajoči kompilaciji Elektron. Z Grki je bila torej skrajno pozitivna izkušnja.

Drugačna zgodba pa je na primer lahko z zbirkami, kot je zbirka založbe Folkways in tukaj so bile prisotne prej omenjene težave, med drugim že zato, ker je človek, ki v tem primeru odloča glede avtorskih pravic, za odziv potreboval tri ali štiri mesece. Ko sva bila tik pred izidom plošče, se je odločil, da bo tako rekoč pritaknil svoj pisarček. Začeli smo se pogajati, vendar kljub najinim vprašanjem nisva dobila niti konkretne informacije, kam bi naj šel ta denar, zato sva se odločila za umik nekaj skladb s svoje izdaje. Razumeti je treba, da ima Folkways posebno zgodovino, ki sega v 20. leta 20. stoletja. Njen oče je Moe Asch, ki se je preselil iz Poljske v ZDA in tam ustanovil svoj studio, ki ga je dajal glasbenikom na razpolago, ne da bi morali za to plačati, česar drugi studii seveda niso prakticirali.

Plošče, ki so jih pri njem posneli ulični, folk ali kakršni koli drugi glasbeniki, je tudi vselej izdal. Vse izdaje so bile hkrati vselej na voljo za ponatis, tudi če je bilo na primer naročenih zgolj pet izvodov. To pomeni torej, da je bila njegova politika, da so vse plošče preprosto vselej na voljo za ponatis ne glede na povpraševanje. Asch je ob smrti katalog Folkways zapustil znamenitemu Institutu Smithsonian in je danes del založbe Smithsonian Folkways. Vendar jim je ta material prepustil pod pogojem, da ostane dostopen v javni domeni. Danes pa je situacija takšna, da je zbirka postala plačljiva in tako so skladbe na voljo za 99 centov, plošče pa za devet evrov.

Koliko je sploh prisotna ta praksa, da ustvarjalci, ki tako kot vidva delujejo na bolj kot ne podtalnih scenah, sami stopijo v stik z upravljavci avtorskih pravic?
N: Ta praksa je dandanes vse manj prisotna. Vendar je tako, da dokler nimaš težave, je pač res nimaš, če pa jo imaš, je lahko to zares velika težava. Izpostavljeni so seveda predvsem ustvarjalci, ki imajo večje naklade izdaj - na primer nad 100 tisoč izvodov. V tem primeru se ti hitro kdo oglasi, saj je nasploh tudi na popolnoma različnih področjih zmeraj tako, ko stopi denar v igro.

B: Recimo Youtube ima algoritme, ki prepoznajo izvorne skladbe, ne glede na to, koliko si jih "premasakriral", preden si jih naložil na to platformo. Youtube te v tem primeru opozori in potem imaš na voljo nekaj časa, da umakneš svojo objavo. Vendar pa večina ustvarjalcev manjšega formata, če svojih izdelkov ne objavljajo na platformah s temi algoritmi za prepoznavanje, dandanes v večini res ne stopi v stik z nikomer glede uporabe tujega avtorskega materiala.

Ko je že govora o predelovanju tujega materiala, lahko omenimo, da je pred kratkim luč sveta ugledal remiks vajine skladbe Golden Blood, ki ga je ustvaril Čunfa. Čemu ta odločitev - in tudi za tega ustvarjalca - glede na to, da vajine skladbe že tako ali tako temeljijo na predelavah tujega materiala?
N: Zaželela sva si, da bi nekdo drug predelal eno izmed najinih skladb, ki so pa tudi ustvarjene iz že predelanih semplov. Nekako se nama je zdelo, da so za nekaj, kar bi naj bilo remiks, še zmeraj slišati tako rekoč premalo elektronsko oziroma še zmeraj preveč gozdno, kakršna se Darla sicer trudi biti.

B: Za Čunfo sva se odločila, ker je vsekakor tip ustvarjalca, ki zna premikati meje in nama je všeč njegov način ustvarjanja. Zato sva mu na neki način vrgla kost, saj naju je zanimalo, kako on sam sliši najine zadeve in katero skladbo si bo izbral za predelavo. Konec koncev naju je zanimalo, kako zveni Darla v svoji bolj urbani različici.

Je na Darli mogoče najti kaj lokalno specifično "podgurskega", glede na vajine korenine?
N: S Podgurjem označujemo precej mistično področje okoli Novega mesta, gre za deželo pod Gorjanci. Že Janez Trdina je tam videval škrate in še marsikaj drugega, pa tudi sami zase kdaj rečemo, da smo gozdne živali. Narava oziroma odnos do nje in do bivanja na tem planetu nam predstavlja pomemben del vsakdanjika.

B: Podgurje pravzaprav zajema več različnih aspektov. Eden je torej ta gozdna scena, drugi pa je določena zaplankanost, ki se odraža na odnosu do pojavov, kot je na primer migrantska kriza, oziroma pač pomeni splošno prisotnost nestrpnosti do drugačnosti. Zato prek Darle s predelavami tradicionalnih muzik na en način ponujava nazaj krik robnega sveta, ki ga sodobni svet ob svoji hitrosti več ali manj ignorira. Iz tega delno izvira prav tako najina odločitev, da zakrijeva svojo identiteto in postaviva glasbo v prvi plan ter se midva tako umakneva in dava glas tistim, ki ga nimajo. Izmaličenost semplov posnetkov ustvarjanja teh ljudi, kakršna je prisotna v najinem delu, je nekakšna vzporednica izmaličenosti identitet, kakršne so deležni nekateri zaradi svoje deprivilegiranosti v sodobnem svetu.

Kako pa je z nastopanjem te podgurske zasedbe - tako na lokalni, kot državni ravni? Kakšne izkušnje sta nabrala v tem času in kakšna prizorišča so vama najbolj pogodu?
N: Brgs ima širok krog poznanstev, tako da se je lahko delno pobrigal še za organizacijsko raven, kar se tiče nastopanja v živo. Je pa res, da v domačem lokalnem okolju še sploh nisva nastopila in mnoga leta tudi že ne posamično oziroma z drugimi projekti. Težava teh krajev je med drugim namreč, da ljudje sicer ustvarjamo, vendar praviloma izpade, kakor da bi vsak ustvarjal samo zase, saj nato nima tega v svojem lokalnem okolju nikomur za pokazati (smeh).

B: Izkušnje z nastopanjem so zelo raznolike, saj sva nastopala od aktivistično naravnanih prostorov do večjih festivalov. Ena zabavnejših izkušenj je bil nastop na štiridnevnem hrvaškem Ekodrom Festivalu, ki ga je njegov organizator zastavil kar na svoji zasebni posesti. Tako sva na tej kmetiji igrala za skorajda neki krog prijateljev, vendar pa so vsi ti prijatelji pripravljeni dogajanje tudi finančno podpreti. Organizacija tovrstnih dogodkov zagotovo pomeni, da se lahko na precej skromen način v določeni lokalni skupnosti obudi nekaj, kar tam sicer niti približno ne bi obstajalo. Tudi na naših tleh obstaja nekaj podobnih iniciativ, izpostavili bi lahko na primer festival Čadrg. Vendar nama zelo odgovarja nastopati tudi na večjih odrih, saj večji oder pomeni večje base, ki jih zelo rada konkretno "pribijeva", če imava na razpolago dobro ozvočenje.

Poleg Ekodrom Festivala imata za seboj kar nekaj nastopov v tujini. Kakšna je pot ustvarjalcev vajinega formata do gostovanj zunaj meja naše države? Odigra tukaj kakšno vlogo tudi založba, pri kateri sta izdala svojo glasbo?
B: Najine izdaje so izšle pri domači založbi Kapa Records, saj jo med drugim pojmujeva kot primerno streho za zasedbo, ki pred prvo izdajo še ni imela nobene zgodovine, če pač odmislimo najino ločeno ustvarjanja izven Darle. Prvi koncert sva nekaj tednov po izidu plošče odigrala lani v Gali Hali, torej na prizorišču, ki je prav tako povezano s Kapa Records. In tudi sicer nama je založba - glede na to, da je šlo za sveže posnet material - pomagala pri zagonu Darline zgodbe. Na najino veliko presenečenje pa se je že drugi Darlin nastop zgodil na festivalu Exit, torej na poletnem festivalu ogromnega formata. Do tega nastopa sva prišla prek Maše Pavoković, sicer menedžerke zasedbe Koala Voice, ki je organizatorjem Exita na njihovo pobudo predlagala nekaj slovenskih izvajalcev, med katerimi sva se znašla tudi midva. Po tem nastopu se jih je precej spontano zvrstilo še nekaj, ne da bi se midva sama kaj posebej angažirala.

N: Letos sva med drugim nastopila v Ljubljani na festivalu Ment, kjer je bilo v občinstvu prisotnih nekaj delegatov iz tujine in tako je v stik z nama stopil Dušan Sviba iz Češke, vodja agencije Earth Music, ki ima pod svojim okriljem glasbenike iz več držav. Sviba se je recimo zavzel za najina nedavna nastopa na Češkem, in sicer na festivalu Colour Meeting ter v praškem Cross Clubu. Lahko rečeva, da gre v tem primeru za zelo profesionalno organizacijo, izkušnje pa seveda niso vselej tako pozitivne in so skrajno različne od prostora do prostora. Prav tako svoja pričakovanja in pogoje prilagodiva glede na način, na katerega deluje določeno prizorišče.

Kako pa je na naših tleh z medijsko prisotnostjo glasbe, ki nikakor ne teži za ugajanjem osredju? Je možno vajine skladbe slišati še kje drugje kot na Radiu Študent in kako bi na sploh ocenila pomembnost institucije, kot je ta radio?
N: Kar se tiče splošne medijske krajine pri nas, je bilo najino glasbo poleg etra Radia Študent in Mariborskega radia študent, torej Marša, mogoče slišati edino še na Valu 202 v oddaji Na piedestal.

B: Glede Radia Študent pa lahko kot tudi siceršnji sodelavec tega medija rečem, da sem prek tamkajšnjega dela prišel do ogromnih količin raznolikega znanja, ki ga kje drugje preprosto ne bi bil deležen, izpostavil bi lahko na primer že samo razumevanje delovanja različnih medijskih poti. Brez dvoma pa ta radio z njegovo 49-letno zgodovino vidim kot nadvse pomemben vezni člen na domači sceni. Za to so med drugim zaslužne tudi njegove strukture, kot je recimo Klubski maraton, ali pa platforme, ki so na voljo v etru. Tukaj imam v mislih od intervjujev do recenzij plošč ali koncertov, do glasbenih oprem in možnosti, ki jo ponuja glasbenikom, da lahko z nastopanjem na primer v okviru oddaje Afterparty pridejo do kakovostnega studijskega posnetka. Nedvomno bi bila brez tega radia naša medijska krajina še bistveno bolj osiromašena, predvsem v smislu prisotnosti bolj specifičnih vsebin.