Je v domači Galaksiji, približno 8.000 svetlobnih let stran pri potrjenem planetu Kepler-1625b, krožečem okoli zvezde Kepler-1625. Imenuje se Kepler-1625b I (takšna je pač astronomska nomenklatura), velika je kot planet Neptun in tudi tako masivna*, piše v raziskavi, objavljeni v znanstveni publikaciji Science Advances.
Ne gre sicer še za dokončno potrditev, temveč za višanje verjetnosti kandidatke, ki traja že dlje časa. Signal, ki je nakazoval obstoj eksolune na tej lokaciji, so namreč s pomočjo vesoljskega teleskopa Kepler zaznali že lani, najdbo pa uvrstili na (sicer kratko) listo kandidatov. Zdaj so za dodatno preverbo uporabili zmogljivi vesoljski teleskop Hubble in prišli do enakega sklepa, a še vedno za ščepec premalo za 100-odstotno gotovost. A kot je zapisano v sporočilu za javnost ekipe za Hubblom, gre za "prepričljive dokaze obstoja".
Zemlja bi se zlahka skrila v njej
Kandidatka je nenavadna, ker kljubuje našim predstavam o tovrstnih nebesnih telesih. Nam znane lune v Osončju so namreč relativno majhne. Prav vse so manjše od Zemlje, Mesec kar 3,7-krat, čeravno spada med obilnejše. Še največji je Jupitrov Ganimed s 5.200 kilometri premera, kar je še vedno daleč od Zemljinih 12.600 kilometrov.
Kepler-1625 I ima Neptunu podoben premer, kar je skoraj 50.000 kilometrov, in tudi podobno maso.
Kroži okoli planeta plinskega velikana z maso najmanj nekaj Jupitrov, kar bi masno razmerje postavilo na podobno raven kot razmerje mas Zemlje in Meseca.
"Tako pošastno velika luna ima pomembne implikacije za naše teorije nastanke lun," je prek Hubblovega sporočila za javnost povedal Alex Teachey, vodja raziskave.
Planet kroži okoli zvezde, ki je po masi podobna Soncu. Razdalja med njima je približno 150 milijonov kilometrov, torej primerljiva z razdaljo med Soncem in Zemljo. Je na robu območja Zlatolaske, torej območja, kjer naj bi bilo pri tej zvezdi ravno dovolj toplo za teoretični obstoj tekoče vode.
Povedno zatemnjevanje
Kako pa so našli dokaze za obstoj lune? Uporabili so tranzitno metodo. Iskali so torej senco, ki jo planet ali luna vrže, ko vizualno (z našega zornega kota) prečka ploskev zvezde. Poenostavljeno, če zvezda ponavljajoče se utripa, potem najbrž okoli nje nekaj kroži. Kepler je lani zaznal nekaj utripov, a to ni bilo dovolj za potrditev.
Hubble je planet opazoval pred in med 19-urnim prehodom. Ko se je ta končal, so z zamikom 3,5 ure zaznali še eno dodatno, a precej blažjo zatemnitev, kar je mogoče logično pojasniti z luno, sledečo planetu. "V trenutku, ko smo zagledali to svetlobno krivino, smo bili šokirani. Moje srce je začelo biti hitreje in kar nekaj časa sem strmel v ta svetlobni podpis," je izkušnjo opisal David Kipping, drugi avtor raziskave.
A zakaj ne morejo z gotovostjo reči, da gre za eksoluno? Skupini je bil na starem Hubblo odmerjen omejen opazovalni čas (zanimanje je vedno veliko) in motrenje se je končalo, še preden bi lahko zajeli celoten lunin prehod čez ploskev.
V korist hipotezi o eksoluni govori še en podatek. Planet je prehod čez zvezdino ploskev začel uro prej od napovedi, temelječe na predpostavki, da je sam. Če pa ima ob sebi masivno luno, telesi krožita okoli skupnega težnostnega središča (baricentra), kar bi lahko povzročilo zamik.
Na koncu ostaja mogoča tudi alternativna razlaga, da je v sistemu še en, doslej neidentificiran eksoplanet, ki je povzročil omenjeni signal.
Bilo naj bi jih stotine milijard
Človeštvo je v zanimivem času odkrivanja vesolja, saj se podirajo številni mejniki oz. "prva odkritja". Še na začetku desetletja smo vedeli le za prgišče planetov izven Osončja, zdaj tisoče in številka hitro raste. S statistiko je mogoče sklepati, da ima praktično vsaka zvezda svoj planet, najmanj en, verjetno več. In če sklepamo na podlagi Osončja, potem ima skoraj vsak eksoplanet svojo eksoluno. Skoraj vsi domači planeti imajo namreč svoje naravne satelite, sploh plinski velikani so popularni (izjema sta le Merkur in Venera), pa tudi vsi pritlikavi planeti (izjema je Cerera).
V domači galaksiji se torej po tej logiki skriva stotine milijard izvenosončnih lun. Zdaj smo najbrž izvedeli za prvo.
Kaj pa druge kandidatke
Kepler-1625b l sicer ni prvi kandidat za zunajosončno luno, več jih je že bilo. Eno kandidatko so leta 2014 našli v sistemu MOA-2011-BLG-262, pravzaprav pri planetu puščavniku; portal v Vesolje poroča o kandidatki pri zvezdi J1407, kar več naj bi se jih skrivalo pri planetu 1SWASP J1407 b.
* Prvotna objava članka s 6. oktobra je v prvem odstavku vsebovala napačno informacijo, da je masa lune kandidatke desetkratnik Jupitrove. Napaka je s 7. oktobrom odpravljena, za opozorilo se zahvaljujemo uporabniku kislec. Al. Ma.
Video 1: Ponazoritev sistema Kepler 1625
Video 2: Signal eksolune v svetlobi zvezde
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje