Če so risbe na papirju predvsem vaje za zapestje, je stenska poslikava vaja za ramenski obroč in hrbet, razliko med obema tehnikama oziroma formatoma v šali opiše Leon Zuodar, umetnik, ki obvlada oboje. Pravkar je končal mural na stavbi pri nekdanjem Kinu Vič, na njem pa naslikal neke vrste poklon vrsti, ki je na robu izumrtja – avtoštoparjem.

Lokacija nove stenske poslikave – na pročelju stavbe Upravne enote Ljubljana, izpostava Vič-Rudnik ob nekdanjem Kinu Vič – ne bi mogla biti primernejša. "To je zadnje veliko križišče pred Dolgim mostom, kjer smo se pred 15, 20 leti množili, postavljali v vrste in čakali na svoj prevoz domov," se petkovih popoldnevov v svojih študentskih letih spominja Leon Zuodar.

Postojnski umetnik, polovica priznanega in nagrajenega umetniškega tandema Beli sladoled, razume svojo poslikavo kot prispevek lastnim študentskim letom v Ljubljani. Ta so bila v marsičem drugačna od teh, ki jih študentje preživljajo danes. Tehnološki napredek spreminja naša življenja, ki se z vsakim korakom naprej za vselej nepovratno spremenijo in izgubijo, navade pa posledično izginejo in postanejo drugačne. V projektu Endangered Species (Ogrožene vrste) Zuodar torej ukvarja z izginjanjem pojava avtoštopanja v tistem klasičnem smislu, ko se postavi v vrsto, iztegne palec in čaka na srečo, avtomobil, ki bo odpeljal na želeno destinacijo. "Čas je ta način iskanja prevoza spremenil. Zdaj smo si bistveno olajšali stvar; prevoz pokličemo, se usedemo, plačamo in gremo," pove Zuodar.

Umetnik pri odpiranju vprašanja sprememb, ki jih prinaša tehnološki napredek, ne zapada v nostalgično kritiko današnjega časa, ampak s slikanjem izginulega pojava prinaša razmislek tako o pojavu, ki izginja, kot o pridobitvah, ki jih nova doba prinaša.

Klic stene
Pred Zuodarjevim avtoštoparjem je voznike, ki so s Celovške ceste zavijali na Tržaško, pozdravljal medved, v trenutku, ko se je oprtan s kovčkom spravljal, da zajaše ptiča, namenjenega morju ali kakršnemu koli že cilju v smeri zahoda naproti. Delo finskega umetnika Palla Ollapa, ki je bil tudi prvi mural v središču Ljubljane, je pred časom prekrilo prenovljeno pročelje občinske stavbe. Tudi ta basenska upodobitev je na neki način tematizirala potovanje, k čemur zares kliče že sama lokacija poslikave, vendar sorodnost tematike je zgolj naključna. Zuodar je začel s praznim listom papirja. "V trenutku, ko sem videl, da je bila stena sčiščena, sem začutil željo, da bi nekaj ustvaril, saj imam rad slikanje na odprtem, ne v smislu klasičnega grafitiranja, ampak stenske poslikave oziroma murala. Stena me je poklicala. To sem začutil kot klic, in ko je bil objavljen natečaj, sem se zasnove lotil čisto po svoje. V trenutku, ko sem videl prazno steno, sem takoj dobil idejo za avtoštoparja."

Spremembe, ki jih piše tehnološki napredek
Tudi položaj same poslikave je zelo na mestu, pravi, in se naveže na naslov natečaja. Mednarodno javno povabilo z naslovom Na mestu je sredi junija objavil Kino Šiška v sodelovanju z Mestno občino Ljubljana. Odzvalo se je 26 slovenskih in tujih prijaviteljev, o najboljših pa je presojala strokovna žirija, ki so jo sestavljali Janez Koželj, Piera Ravnikar in Lara Plavčak. V ožji izbor so prišli trije projekti – poleg zmagovalnega še Take Me Away Leonidasa Giannakopoulosa in Grafika avtorja Lo Milo. Zuodar je, kot so zapisali v utemeljitvi, "izkazal konkretne in raznovrstne izkušnje na področju stenskih poslikav in podobnih umetniških projektov". "Avtor je prav tako upošteval danosti konteksta same lokacije in umeščenosti podobe na pročelje stavbe. Spodbuja razmislek o spremenjenih načinih potovanja in našega vsakdana, ki ga prinaša tehnološki napredek, tako o pridobitvah kot izgubah."

Razpis ga vsebinsko in tehnično ni omejeval, določal je le, da mora delati na temo pozicije in naslova Na mestu, kar mu je, kot pravi, tudi ustrezalo. Poslikava je visoka 10 metrov, širina stavbe bi mu sicer dopuščala, da podobo razširi na 12 metrov, a je želel pustiti steni, da zadiha.

Mojster igrive risbe
Čeprav je večkrat dokazal, da mu je monumentalen format blizu, predstavlja pomemben del Zuodarjevega izražanja tudi hitra, drobna črtna risba. Izdal je kar nekaj fanzinov (z Mihom Pernetom je soustanovitelj zinovske založbe Beli sladoled books & zines, v sklopu katere je doslej izšlo 30 publikacij), ki so v svojem majhnem formatu na neki način diametralno nasprotje velikim stenskim muralom, v svoji drobnosti pa podobe podoba intimnega motrenja in gledanja. Kaj mu torej pomeni izražanje v enem ali drugem formatu? "Gre za povsem drugo percepcijo risbe in likovne površine. V mojem primeru gre za problem proporca, prenosa risbe, medtem ko je 'zinovska' risba manjšega formata in hvaležna zato, ker je zelo eksperimentalna, lahkotna in neobremenjujoča. Če se zmotimo, papir vržemo, ga preslikamo, česar stena ne dopušča. V primeru moje ideje ne dopušča toliko tega eksperimentiranja, treba je biti zbran in eksakten" razloži umetnik.

Likovna popestritev v času prometne konice
Medtem ko je bilo monumentalno slikarstvo v zgodovini praviloma namenjeno večnosti ali vsaj dolgotrajnosti, za sodobne murale to le redko velja. "Narava stenskih poslikav in sploh zunanjih poslikav ni trajna. Vedno je treba imeti v mislih, da gre za minljivo stvar. Zlasti v primeru grafita, ki je lahko od danes do jutri. Tudi v primeru moje poslikave se bodo nekoč morali tega rešiti, razpisati nov natečaj itd. Ampak me to ne moti. Zdi se mi zanimiva slikarska izkušnja in v končni fazi tudi upam, da bodo Ljubljančanke in Ljubljančani uživali v poslikavi in da se bodo tisti, ki bodo nagneteni v križišču ob 4. uri popoldne, ko je promet najbolj zgoščen, vsaj malo zabavali."

Akademski slikar Leon Zuodar je študij na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani končal 2004, leto pozneje pa z Mihom Pernetom ustanovil tandem Beli sladoled, ki je leta 2011 za svoje delo prejel nagrado OHO. Medtem ko je na likovnem prizorišču njegovo raznovrstno delovanje dobro poznano, pa bo zdaj njegovo delo na ogled tudi vsem tistim, ki ne zavijejo velikokrat v galerijo in s produkcijo mlajše likovne generacije niso seznanjeni. "Pri tem sem prepuščen na milost in nemilost vseh mimoidočih. Kritike bodo pozitivne in negativne, ampak to pač spremlja poslikavo, kadar je ta na javni površini." Vendar pri pripravi zasnove dela je ne glede na zdaj drugačno in številčnejše občinstvo ostal zvest svojemu dozdajšnjemu umetniškemu kredu in idejo spustil skozi sito svoje prepoznavne, sproščene, spontane in igrive risbe.

Za mesto z več stenskimi poslikavami
Ljubljana je sicer v zadnjih letih sicer postala bogatejša za nekaj javnih poslikav, med drugim za "urbani zimski vrt" hrvaškega umetnika Mirona Milića na slepem pročelju Mahrove hiše ob ljubljanski tržnici. Pa vendar je tovrstnih vizualnih intervencij v mestu še vedno bistveno premalo, pravi Zuodar, ki se je s tako velikim formatom srečal prvič. "Te stenske poslikave so zelo ustaljena umetniška ulična forma povsod po svetovnih metropolah, morda se bo tudi pri nas kaj premaknilo. Na tržnici imamo Mirona, ki je moj dober prijatelj. Upam, da se torej mesto razvija v tej smeri," pravi umetnik, ki bi si tudi sam želel več tovrstnega ustvarjanja. "Izkušnja je bistveno drugačna – odprti zrak, hrup, velik format, višina, na kateri se ustvarja. Razlika od ateljejskega dela je v tem, da gre predvsem za fizično delo, ki na koncu dneva precej izčrpa."