Praznovanja te dni v Berlinu uvaja uvodni festival z deli sodobnih umetnikov, v katerih je mogoče najti sledi zapuščine Bauhausa.

Ustanovitev šole Bauhaus velja za eno največjih prelomnic v razvoju upodabljajoče umetnosti in arhitekture preteklega stoletja. Foto: EPA
Ustanovitev šole Bauhaus velja za eno največjih prelomnic v razvoju upodabljajoče umetnosti in arhitekture preteklega stoletja. Foto: EPA
Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier z ženo v inštalaciji Quadrature. Noise Signal Silence (2018) na odprtju festivala ob stoletnici Bauhausa. Foto: EPA
Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier z ženo v inštalaciji Quadrature. Noise Signal Silence (2018) na odprtju festivala ob stoletnici Bauhausa. Foto: EPA

Bauhaus je 1. aprila leta 1919 v Weimarju ustanovil arhitekt Walter Gropius. Visoka šola za arhitekturo in oblikovanje se je v vseh pogledih oddaljila od tedaj prevladujočih norm. Bauhaus je deloval kot združba najbolj avantgardnih umetnikov v vlogi učencev in učiteljev, ki so vsi živeli v kampusu in ustvarjali. Med bolj znanimi člani Bauhausa so bili tudi slikar Oskar Schlemmer, slikar in teoretik Vasilij Kandinski ter slikar in fotograf Paul Klee.

Sodelavci šole so bili med pionirji iskanja odgovora na vprašanje, kako proces modernizacije vključiti v oblikovanje in umetnost. Posebnost Bauhausa je bila tudi, da je šola pod eno streho združevala pedagoški proces in prakso. V stavbi so bile namreč tudi delavnice, kjer so študenti in njihovi mentorji lahko praktično preizkusili nove ideje in tehnične rešitve, do katerih so se prikopali v teoretskem delu študija.

Prepovedana umetnost
Leta 1925 so Bauhaus preselili v Dessau in leta 1932 v Berlin ‒ a že leta 1933 so šolo razpustili nacisti. Tedaj se je veliko njeni članov umaknilo v tujino, tudi Gropius, pa arhitekt Mies van der Rohe ter slikar in grafični oblikovalec Lyonel Feininger.

Stavba v Dessauu, kjer je imela šola Bauhaus svoj sedež med letoma 1926 in 1932. Stavba ima ob leta 1996 Unescov naslov kulturne dediščine in je bila deležna tudi temeljite prenove. Foto: Reuters
Stavba v Dessauu, kjer je imela šola Bauhaus svoj sedež med letoma 1926 in 1932. Stavba ima ob leta 1996 Unescov naslov kulturne dediščine in je bila deležna tudi temeljite prenove. Foto: Reuters
Inštalacija Theatre d’ombre' (1984), delo Christiana Boltanskega, je del jubilejne razstave na likovni akademiji v Berlinu. Foto: EPA
Inštalacija Theatre d’ombre' (1984), delo Christiana Boltanskega, je del jubilejne razstave na likovni akademiji v Berlinu. Foto: EPA

Letos se bodo sloviti umetniški šoli poklonili z več dogodki. Začeli so 17. januarja v Berlinu s festivalom, na katerem predstavljajo dela sodobnih umetnikov, v katerih je mogoče najti sledi zapuščine Bauhausa. Nemški predsednik Frank-Walter Steinmeier je ob priložnosti spomnil, da je Bauhaus eden od svetovno najvplivnejših nemških izvoznih artiklov.

Umetniška vodja odprtja festivala 100 let Bauhausa Bettina Wagner - Bergelt pa je v nagovoru zapisala, da so pristopi k umetnosti, ki so jih uporabljali pripadniki Bauhausa, denimo, razumeti oder kot laboratorij za raziskave ter med seboj povezovati različna polja umetnosti, danes nekaj običajnega: "Meje med slogi so padle; digitalni mediji, najnovejša tehnologija, diskusije in znanost so vstopile v postdramski teater."

Festival si po njenih besedah želi pokazati, kako današnji umetniki razumejo potencial interdisciplinarnega sodelovanja, kako prevprašujejo vlogo performativne umetnosti in kako v estetskem smislu uporabljajo interakcije in nasprotja v besedilih in jeziku ter medsebojne igre prostora in luči, gibanja, glasbe, telesa, arhitekture gledališča.

Inštalacija
Inštalacija "Izkušnja plesa v virtualni resničnosti za človeka in stroj" na Likovni akademiji v Berlinu. Festival si želi pokazati, kako današnji umetniki razumejo potencial interdisciplinarnega sodelovanja in kako prevprašujejo vlogo performativne umetnosti. Foto: EPA

Ob četrtkovem sklepu festivala bodo predstavili tri rekonstrukcije izjemnih gledaliških mojstrovin Bauhausa ‒ dve koreografiji t. i. materialnega plesa Oskarja Schlemmerja ter abstraktno gledališko sintezo Vasilija Kandinskega z glasbo Modesta Musorgskega.