"Položaj v šestdesetih je bil pa res grozen," bo morda kdo zavzdihnil ob odhodu iz kinodvorane, pomirjen v zavesti, da dandanes barbarske segregacije svet ne prakticira več. Pomislite: film o rasizmu, po katerem vam bo toplo pri srcu! Komu dela Zelena knjiga uslugo, ko kompleksno problematiko institucionalizirane neenakosti poenostavi na raven razumevanja in empatije do bližnjega?

Film je navdahnilo resnično prijateljstvo, ki se je spletlo med Tonyjem Vallelongo - "Gofljo", šoferjem italijanskega rodu iz Bronxa, in temnopoltim koncertnim pianistom Donom Shirleyjem, ki ga je Vallelonga kot šofer in varnostnik spremljal na turneji po južnih ameriških državah leta 1962. Režiser in scenarist Peter Farrelly, čigar ime smo doslej povezovali predvsem s trapastimi komedijami (Butec in butec, Ljubezen je slepa) s poudarkom na šalah s konca prebavnega traku (Film 43, Nori na Mary), ima pri svojem preboju med "resne" filmarje srce na pravem mestu: v Zeleni knjigi ne manjka iskreno duhovitih prebliskov. Vseeno pa je pred nami tiste vrste film, ki rasiste (vsaj implicitno) deli na "zelo slabe" in "malo manj slabe". Zelo slabi so tisti, ki uporabljajo "besedo na n-" in ki se na drugačne spravijo s pestmi. Tisti, ki temnopolte za njihovim hrbtom zmerja z "jajčevci" in jih noče pustiti samih v družbi svoje žene, je po drugi plati manj slaba podvrsta rasista ‒ pravzaprav simpatičen protagonist, ki mu manjka samo še ščepec osebnostne rasti.

Ta robatež sliši na ime Tony (Viggo Mortensen), preživlja pa se kot varnostnik v nočnih klubih, šofer smetarskih tovornjakov in samooklicani "vrhunski nakladač". Z ženo Dolores (Linda Cardellini) in dvema sinovoma se stiska v majhnem stanovanju v Bronxu. Ko se pojavi priložnost za delo ‒ "dohtar išče šoferja" ‒ si je Tony v resnici ne more privoščiti zavrniti. Odpravi se na razgovor v stanovanje nad slavnim Carnegie Hallom, kjer "doktor" Shirley (Mahershala Ali), oblečen v sijajno afriško haljo in ovešen z nakitom, počiva na prestolu. Pianist skupine Don Shirley Trio je sloka, dostojanstvena pojava, pedanten in artikuliran. Če ga Tony lahko v naslednjih osmih tednih na vse koncerte turneje dostavi ob pravem času in nepoškodovanega, ga ob vrnitvi v New York čaka čeden zaslužek.

Naslov je film dobil po "zeleni knjigi", priročniku The Negro Motorist Green Book, ki je izhajal med leti 1936 in 1966. Šlo je za seznam hotelov, restavracij, trgovin in brivcev, kjer so bile temnopolte stranke na segregiranem ameriškem Jugu sploh dobrodošle. Težko bi vam sicer zamerili, če tega iz filma ne bi razbrali: Zelena knjiga sami zeleni knjigi, ki jo Tony enkrat bežno prelista, posveti veliko manj pozornosti in minutaže kot na primer njegovemu apetitu (Mortensen pregiba cele pice in jih tlači vase kot sendviče.) Jedro zgodbe torej ni potopisno-zgodovinski sprehod mimo znamenitosti Juga, ki je z vsakim prevoženim kilometrom bolj zakrknjen in sovražen do nenavadne dvojice, pač pa prijateljstvo, ki se počasi rojeva v zelenem cadillacu.

In s takim sentimentalnim, spravljivim filmom tedna ne bi bilo v resnici nič narobe, če bi v njem obe plati zgodbe imeli vsaj približno enako težo. Tako pa se je težko otresti občutka, da Farrellyja zanima izključno zgodba o tem, kako je Tony prerasel predsodke, obenem pa še Shirleyja podučil, kako naj se vede kot "pravi črnec". Nauči ga, kako jesti ocvrtega piščanca, predstavi mu glasbo Little Richarda in Arethe Franklin ("To so tvoji ljudje!") in mu pokaže, kdaj diplomatsko podkupiti belske policiste in kdaj vrniti udarec. V nekem trenutku Tony svojemu delodajalcu z vso resnostjo zabrusi celo: "Ti, gospod Živina, ki živiš v dvorcu in nastopaš za bogataše ... Jaz živim na ulicah, ti sediš na prestolu. Moj svet je veliko bolj črn od tvojega!" (In to ni trenutek, ki bi skušal ilustrirati Tonyjevo ozkoglednost.)

Shirley je ob teh očitkih vidno pretresen, in treba je sklepati, da film dejansko nakazuje, da je Italijan iz Bronxa leta 1962 lahko bolje razumel rasizem kot človek temne polti, ki je diskriminacijo občutil vsak dan svojega življenja. In to Italijan, ki je obenem tudi sam rasist v drugih segmentih svojega življenja (do Shirleyjevega indijskega butlerja se vede obupno).

S tem povezana je popolnoma nerazumljiva odločitev scenaristov, da v zgodbi o dveh resničnih osebnostih ne povejo več o vrhunskem umetniku, ki je bil svojo ljubezen do Chopina prisiljen potisniti ob stran, ker je publika od njega pričakovala repertoar "ljudskih", popularnih komadov ("Kot Liberace, ampak boljši," je Tonyjeva strokovna ocena.) Shirley je sprt s svojim bratom, za seboj ima propadel zakon, skozi samotne večere se prebija s steklenico viskija, svojo izobrazbo in uglajenost pa včasih uporablja kot orožje. "Dostojanstvo vedno prevlada" ‒ njegov moto pojasni, zakaj se na žalitve in sovraštvo dosledno odziva s tiho pokončnostjo.

Mahershala Ali liku vdahne kraljevsko držo, za katero je lahko slutiti strah in ranljivost ‒ njegova izjemna igra na več mestih preseže podpovprečni scenarij. Vseeno pa na vse kompleksne plasti njegovega značaja film v najboljšem primeru samo namiguje. V ključnem prizoru razkritje dela njegove identitete ostane površno odpisano.

Mortensen, ki se premočno naslanja na čisto vse klišejske upodobitve Italijanov, pobrane iz ameriških mafijskih filmov (pa tudi njegov italijanski naglas ni prepričljiv), si morda ni zaslužil svoje oskarjevske nominacije, a še vseeno premore neuničljivo karizmo. Prav zaradi kemije med glavnima igralcema, zaradi iskrivosti njunih dialogov in interakcij, je Zelena knjiga izjemno gledljiv film, pa čeprav morda ni zelo dober.

Implikacija Zelene knjige ‒ da lahko preseganje predsodkov na individualni ravni in medrasno prijateljstvo dveh posameznikov nekako izniči ali pa vsaj ponudi protiutež stoletjem institucionaliziranega rasizma ‒ je popreproščena in naivna, ravno tiste vrste zaključek, kakršne samozadovoljno rada nagradi oskarjevska Akademija (glej tudi: Šofer gospodične Daisy, Usodna nesreča.) Film sicer premore nekaj prizorov, ki iskreno načnejo vprašanje, kako rasni in razredni razkoli oblikujejo posameznikovo identiteto: ko se zeleni avto pokvari ob polju, ki ga obdelujejo temnopolti delavci, besede niso potrebne. Donu in Tonyju je vidno nelagodno ‒ enemu zaradi privida tega, kako drugače bi se lahko obrnilo njegovo življenje, drugemu zaradi prepotrebnega trenutka streznitve.

A ob trpkih spoznanjih se Farrelly ne mudi predolgo; pripoved raje zašpili z božično večerjo, ki je videti kot prizor iz ateljeja Normana Rockwella. Spravljivo in ganljivo, brez radikalnih navezav na prerez sodobne družbe, kakršne si v Črnem Kkklanovcu privošči Spike Lee. Film, ob kakršnem se Hollywood lahko potreplja po rami za svoje "odraslo" razumevanje zgodovine in upoštevanje raznolikih, vključujočih zgodb.

Ocena: 3; piše Ana Jurc