New York se je konec sedemdesetih let zataknil v turistični in gospodarski stagnaciji. Ob njegovem imenu se je slišal zvok strelov, ne Franka Sinatre, Jay Z-ja in Alicie Keys, srednji razred se je selil v predmestja. Časopisi so bili polni zgodb o serijskem morilcu z vzdevkom Son of Sam in o napadih na podzemni železnici, zato so sindikati organizirali kampanjo Dobrodošli v mestu strahu.

Državna agencija (NY Department of Economic Development) se je odločila za drugačen slogan: I love New York. Ta naj bi turiste vabil v mesto, ki je poln novosti (new) in vreden ljubezni (love), njihova kampanja pa naj bi trajala le kratek čas. Zaradi neverjetnega odmeva se kampanja še do danes ni končala: ta logotip je postal eden najbolj reproduciranih na svetu.

Z rdečo voščenko na robček na zadnjem sedežu taksija
Njegov avtor Milton Glaser (1929), rojeni Newyorčan, je s svojo oblikovalsko rešitvijo I ❤ NY zagnal koncept fenomena megalopolisa, ki ga obožuje vsak. Odnos med mestom in posameznikom je z jezikovno uporabo besede "I" ("jaz") individualiziral in intimiziral. Množicam 20. stoletja je bila njegova ideja blizu. Število turistov se je kmalu potrojilo ‒ vsi so hoteli nositi majico z logotipom in piti kavo iz skodelice s tem logotipom. Glaser je skico logotipa narisal z rdečo voščenko na robček na zadnjem sedežu taksija. Danes je izvirna risba na ogled v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti, so zapisali na spletni strani Medium. "Mislim, da sem to mesto. Sem, kar je to mesto. To je moje mesto, moje življenje, moja vizija," je Glaser povedal za časopis New York Times.

Logotipa s tipografijo črk in simbolom srca Milton Glaser ne prepoznava več kot svojega avtorskega dela, bilo je že prevečkrat reproducirano, da bi se lahko z njim kot avtor povezal. Postal je del ljudskega izročila, razlaga Gregor Dražil, muzejski informator v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC), kjer so plakati Miltona Glaserja razstavljeni. Zaradi prostorske stiske je na ogled samo 28 plakatov od skupno 35, ki jih je Glaser podaril mestu Ljubljana in bodo po razstavi ostali v stalni zbirki MGLC-ja v Tivolskem gradu. Razstavo si je mogoče ogledati brezplačno.

Prijateljstvo z Mirkom Ilićem
Ljubljana je dobila plakate zaradi Mirka Ilića, v Jugoslaviji enega najbolj odmevnih grafičnih oblikovalcev, avtorja plakata za film Kdo tam poje (Ko to tamo peva) in kultne naslovnice prvega albuma skupine Prljavo Kazalište. Ilić je sredi osemdesetih let postal Newyorčan, ob selitvi v Veliko jabolko pa je na začetku Iliću pomagal ravno Glaser, s katerim še danes prijateljujeta. Leta 1991 je Ilić postal umetniški direktor mednarodne izdaje revije Time in urednik mnenjskih strani časopisa New York Times. Leta 2017 je bil predavatelj in avtor razstave Tolerance na Festivalu strpnosti, kjer se je rodila ideja za Glaserjevo darilo prestolnici. Med 35 podarjenimi avtorskimi plakati, ustvarjenimi med letoma 1966 in 2016, je tudi popolnoma nov plakat, ki ga je Milton oblikoval posebej za to razstavo.

Med podarjenimi je tudi ikonični I ❤ NY, vendar različica iz leta 2011 ‒ po terorističnih napadih 11. septembra je oblikovalec srcu dodal temno mreno in dopisal "more than ever" (bolj kot kadar koli). Glaser se tudi sicer pogosto vrača v preteklost, tudi k svojim preteklim umetniškim delom. "Eno stvar zagrabi, v povezavi vizualnega in simbolnega in uporablja večkrat v različnih kontekstih. To so denimo stopnice, roka, oko. Roko uporablja kot stik med umetnikom in podlago, na katero ustvarja, ko umetniška ideja postane meso, dobi formo. Pogosto jo uporablja v kombinaciji z očesom, od koder vizualna inspiracija prihaja. Tudi sicer vedno izhaja iz človeka, v središču je telo," opisuje Gregor Dražil.

Kameleonski pristop
Njegovi viri navdiha so bili tisti, ki so na časovnici svetovnega oblikovanja tlakovali pot modernizmu Bauhausa: Arts and Crafts movement, Art Nouveau, William Morris, Frank Lloyd Wright. "Enciklopedično poznavanje zgodovine vizualnega se zdi Glaserju samoumevno in pomembno, saj je dejal, da če želiš postati revolucionar, je najbolje, da si informiran revolucionar. Ubral je dosti bolj kameleonski pristop kot njegovi sodobniki in se ves čas zavedal, da je estetika zelo pomembna, vse dokler odpira kanal za vsebino in sporočilo," pa v tekstu, ki je izšel ob razstavi, piše poznavalka vizualnih komunikacij Petra Černe Oven.

Razvil je prepoznaven slog, ne le v plakatih, temveč kot celovit ustvarjalec, ki presega meje med ilustracijo in grafičnim oblikovanjem. Posveča se celostnim grafičnim podobam, delal je knjižne ovitke, ovitke za LP-plošče, plakate, in celo celostna oblikovanja prostorov, kot so restavracije, spomni Dražil. Njegov umetniški opus obsega vse od plakatov za glasbene dogodke, svet likovne umetnosti, odprtja razstav, filmskih festivalov do takšnih, namenjenih oglaševanju izdelkov. Eden teh, reklamni plakat za testenine Heller, je na ogled v Ljubljani.

Plakat za olimpijske igre v Sarajevu
V Ljubljani so med drugim razstavljeni še plakat za olimpijske igre (1984 XIV Olympic Winter Games Sarajevo), za razstavo Clauda Moneta v New Yorku, za takrat novi nosilec glasbe, kaseto Sony (1979), plakat za umetniško šolo SVA NY (Having a talent), za International Buddhist Film Festival (2003) in za ameriško zvezo odvetnikov (Law Equality Liberty Justice).

Psihadelični plakat za album Boba Dylana iz leta 1966
Na razstavi v MGLC-ju si lahko ogledamo tudi kalejdoskopski plakat Boba Dylana, ki je bil priložen k albumu The Greatest Hits, njegovemu najbolje prodajanemu albumu v ZDA. Ravno z njim je kot oblikovalec zaslovel leta 1966, čeprav je bil to šele eden njegovih prvih plakatov. Doživel je več kot šest milijonov kopij.

"Na njem je povezal zahodno in vzhodno estetiko: iz zahodnega sveta oz. od avtoporetreta Marcela Duchampa iz leta 1957 vzame silhueto, idejo bele podlage in črne silhuete, z vzhoda pa vzame islamsko ornamentaliko, ki jo uporabi pri Dylanovi pričeski. Plakat je postal simbol hipijevstva in koncepta flowerpower," opisuje Dražil in dodaja, da se kakor pri plakatu za Dylana v Glaserjevih umetniških delih "kontrasti pogosto zlivajo v nedeljivo celoto." Petra Černe Oven pa poudarja, da gre za odličen primer, kako glasbo ilustrirati brez enega
samega glasbenega simbola.

Obenem opozarja, da mnoga njegova dela preizprašujejo teorijo komunikacije in percepcije. "Looking is not seeing (SVA NY) celo namenoma krši pravila oblikovanja plakata. Plakat naj bi bil viden, ta pa na prvi pogled ponudi samo črno ploskev in šele po daljšem (in natančnejšem) gledanju lahko razločimo nianse v barvah in sublimno sporočilo," enega od razstavljenih plakatov opisuje Černe Ovnova.

Soustanovil revijo New York Magazine
Njegova estetika je danes znana kot estetika studijev Push Pin, ki ga je leta 1954 soustanovil v New Yorku. 20 let pozneje je ustanovil še lasten oblikovalski studio Milton Glaser Inc. ter skupaj z Walterjem Bernardom tudi podjetje za oblikovanje tiskovin WBMG. Soustanovil je revijo New York Magazine, kot urbani časopis, ki bo prisoten, komercialno zanimiv in bo izražal živahnost mesta, kot nov časopis vizualnega, družbenega in kulturnega življenja Newyorčanov. Z njim si je zamislil kombinacijo teksta in slike, ki je stopila v ospredje, pove Dražil. S pushpinovci so oblikovali tudi prelomne časnike, med drugim The Washington Post (ZDA), La Vanguardia (Španija), O Globo (Brazilija), ter svetovali in delali projekte za več kot 30 revij in časopisov, med drugim za Paris Match, L’Express in Village Voice. Svet oblikovanja je Glaser prevetril z novo idejo, drugačnim konceptom, "z umetnostjo, ki se obrača v pretekla obdobja, v dekorativnost, barvitost, spogledovanje s kičem," še pravi Dražil.

Najvišje priznanje predsednika Baracka Obame
Več kot 60 let je Glaser poučeval na Šoli vizualnih umetnosti (School of Visual Arts – SVA). Za svoje delo je prejel številne nagrade, tudi medaljo umetnosti, najvišje priznanje predsednika Baracka Obame leta 2009, kot prvi grafični oblikovalec s tem odlikovanjem.

Glaser je študiral na umetniški šoli Cooper Union Art School v New Yorku in s Fulbrightovo štipendijo nadaljeval študij v Bologni na Akademiji lepih umetnosti pri povojnem postmodernističnem slikarju Giorgiu Morandiju. Ta je bil poleg Pabla Picassa njegov največji prvi navdih in vzor. Petra Černe Oven v njunem vplivu vidi razlog, zakaj Glaser riše in ne uporablja računalnika. "Risanje je zanj temeljni instrument, s katerim oblikovalec razmišlja in razume to, kar počne." Po njenem mnenju ravno zato njegovi plakati niso generični in nedomišljeni, temveč vedno iščejo odgovore na vprašanja: "Kdo je občinstvo? Kaj bi jim želel povedati? Kako to naredim?"

Obenem pa je kot risar upornik v času, kjer se njegove umetnine digitalno reproducirajo v neštetih oblikah. Množice so njegovo umetnost sprejele kot ilustracijo velemest, sloga Americane. Njegove umetnine niso reproducirane le skozi stotine celostnih grafičnih podob, revij, časopisov, knjig, albumov, in tisočih plakatov, ampak tudi skozi naše delovanje na spletu: reproduciramo ga vsakič, ko pritisnemo srček na družbenih omrežjih.

Čeprav smo z njegovimi podobami obkroženi, pa se je sprehoditi po razstavi v Tivolskem gradu posebna izkušnja: pomeni pozorno opazovati umetnost, ki je dala barve, oblike in motive urbanosti. Med plakati Miltona Glaserja lahko celo v tišini parka Tivoli za hip zaslišimo newyorški vrvež in se spogledamo z lučmi velemesta.