Program je zapolnjen z uglednimi avtorskimi imeni, tako tistimi uveljavljenimi kot tudi tistimi prebijajočimi se. Loach, Dolan, Kechiche, Diaz, Bong, Sachs, Suleiman, Desplechin, Hausner, Bellocchio, Porumboiu, Miike, brata Dardenne, Guadagnino, Rodriguez, Dumont, Noé, Ferrara – to je le nekaj režiserjev, ki so premiero svojih novih filmov tempirali prav za letošnji maj, ko ob Azurni obali odvijejo slovito rdečo preprogo. A čeprav bi kateri koli izmed teh režiserjev na drugih festivalih požel dobršen del pozornosti, je tukaj vendarle drugače – šele naslednjih 10 filmov je namreč tistih, o katerih se je v zadnjih tednih pred začetkom festivala govorilo največ.

1. Bilo je nekoč v Hollywoodu
Quentin Tarantino se je na vse pretege trudil, da bi pravočasno dokončal svoj 9. celovečerec in ga premierno predstavil prav v Cannesu. Na ta festival ga veže obilo lepih spominov, letos pa za povrh praznuje dve “canski” obletnici: 25 let zlate palme za Šund (Pulp Fiction, 1994) in 10 let od premiere Neslavnih barab (Inglourious Basterds, 2009). Organizatorji so vključitev filma v program potrdili šele pred nekaj dnevi, razlog za to pa je bila negotovost, ki jo prinaša postprodukcija filma na 35-milimetrskem traku in ga Tarantino tako goreče obožuje. Bilo je nekoč v Hollywoodu (Once Upon a Time in Hollywood) ni samo najbolj pričakovan film letošnjega Cannesa, temveč za mnoge obiskovalce kar glavni razlog, da so se sploh odpravili na festival.

2. Mrtvi ne umrejo
Jim Jarmusch je prav tako stari znanec Cannesa, saj je ob Azurni obali premierno predstavil vse svoje filme v tem desetletju: leta 2013 Večna ljubimca, leta 2016 pa Gimme Danger in Paterson. Tokrat je Američanu pripadla čast, da bo odprl festival, in sicer s komično zombijado Mrtvi ne umrejo (The Dead Don't Die), v katerem lahko znova pričakujemo metaforičen komentar o stanju sodobnega sveta, podprtega z dobršno mero odbitega humorja. V filmu igrajo sami zvezdniki – Bill Murray, Adam Driver, Tilda Swinton, Chloë Sevigny, Steve Buscemi, Danny Glover, Caleb Landry Jones, Rosie Perez, Tom Waits, Iggy Pop, RZA, Selena Gomez. Videli bomo, kolikšen del te igralske ekipe se bo tudi osebno pojavil na uvodni slovesnosti.

3. Rocketman
Biografski film o Eltonu Johnu 30. maja že prihaja tudi na slovenska platna, še pred tem pa bo premiero doživel v Cannesu. 72-letni portretiranec si bo film tu tudi osebno ogledal, ob tem pa priredil še krajši koncert ob rdeči preprogi. Britanski glasbenik je s Cannesom neločljivo povezan predvsem zato, ker je tu posnel svoj klasični videospot I'm Still Standing (1983) in pričakovati je, da se bo tudi tokrat sprehodil po promenadi ob slovitem hotelu Carlton. Film, v katerem se bo v glasbenikovo kožo vživel Taron Egerton, bo poskušal še naprej kovati vroče žezlo glasbeno-biografskih filmov, ki ga je lani vzpostavil Bohemian Rhapsody. Pravzaprav imata oba filma sila podobno zgodbo o zvezdniškem hedonizmu, homoseksualnosti in sijajni glasbi, le da ima Rocketman bistveno srečnejši konec. Videli bomo, ali bo tudi tokratnemu filmu uspelo doseči vsaj približno takšen komercialni uspeh, kot ga je tisti o Freddieju Mercuryju.

4. Bolečina in slava
Najnovejši film Pedra Almodovarja v Cannesu sicer ne bo predvajan premierno, distribucijo v Španiji je namreč začel že pred dvema mesecema. Pravila canskega festivala dopuščajo, da v program uvrstijo tudi že predvajane filme, a le če jih niso prikazali onkraj meja domače države. Dosedanja poročila sugerirajo, da je film Bolečina in slava (Dolor y gloria) absoluten triumf in da gre za avtobiografsko zgodbo v duhu Fellinijevega Osem in pol (1963). V glavni vlogi mučenega režiserja nastopa Antonio Banderas, ob njem pa tudi Penelope Cruz.

5. Skrito življenje
Terrence Malick je bil v preteklem desetletju kot režiser izredno produktiven, saj je do zdaj posnel že pet filmov, kar je izjemna številka, če pomislimo, da je za svoje prve štiri filme (Surova balada, Nebeški dnevi, Tanka rdeča črta in Novi svet) potreboval kar 32 let. Njegovi zadnji filmi, kot sta npr. Vitez čaš (Knight of Cups, 2015) in Od pesmi do pesmi (Song to Song, 2017), ne doživljajo več takšnega uspeha kot nekoč, a skoraj triurna dolžina njegovega novega filma Skrito življenje (A Hidden Life) namiguje, da se režiser morda vrača k bolj ambicioznejšem ustvarjanju, kakršnega je nazadnje prikazal v Drevesu življenja leta 2011. Kakor kaže, pa bo Malick še naprej ignoriral medijski blišč in ga tudi tokrat ne bo v Cannes.

6. Diego Maradona
Asif Kapadia je samo z dvema dokumentarcema, Senna (2010) in Amy (2015), postal domala prvo ime britanskega dokumentarnega filma in od njegovega tretjega filma ne pričakujemo nič manj kot še eno vznemirljivo biografsko zgodbo. Kapadia bo tokrat v precep vzel nogometno pot Diega Armanda Maradone, ki je bila venomer – podobno kot pri Senni in Winehouseovi – polna dramatičnih vzponov in padcev. Čeprav je, denimo, Emir Kusturica že posnel film o Maradoni, pa si tokrat obetamo razkritja kakšnih sočnih anekdot iz ključnih obdobij nogometaševe kariere.

7. Prestar, da bi umrl mlad
Danski režiser Nicholas Winding Refn je prav tako zelo udomačen v Cannesu, celo tako zelo, da so mu letos omogočili, da tukaj predstavi dve epizodi svoje nove televizijske serije Prestar, da bi umrl mlad (Too Old To Die Young). To je sila redka čast, ki je do zdaj doletela le redke (denimo Davida Lyncha in njegov nedavni Twin Peaks), saj organizatorji festivala z vsemi kriplji branijo izkušnjo gledanja filmov na velikem platnu pred napadi novodobnih spletnih in TV-prikazovalcev, kakršna sta Netflix in Amazon. V tokratni seriji se Refn z Milesom Tellerjem (Ritem norosti) vrača v temačen svet kriminalnega podzemlja, tako da lahko pričakujemo nadaljevanje sloga, ki ga je danski režiser vzpostavil v filmih Vozi! (2011), Samo bog odpušča (2013) in Neonski demon (2016).

8. Družinska romanca, d. o. o.
Če v evropskem filmu obstaja kakšen režiser, ki niti v svoji veteranski dobi ne neha iskati fascinantnih vidikov človekovega obstoja, potem je to zagotovo Werner Herzog. Nemec hrvaškega rodu bo v filmu Družinska romanca, d. o. o. (Family Romance, LLC) raziskoval fenomen ustvarjanja iluzije sreče na Japonskem, kjer je za denar mogoče kupiti všečke, prijatelje in celo družinske člane. Tematika sicer zveni bližje kakšnemu Ulrichu Seidlu, a verjamemo, da bo tudi Herzog posnel še en fascinanten film o stranpoteh sodobnega človeštva.

9. Portret razvnetega dekleta
Eden najbolj razveseljujočih teženj dandanašnjega filma je vzpon ženskih režiserk tako v ameriškem kot evropskem filmu in Céline Sciamma je vsekakor ime na samem vrhu tega novega vala. Za režiserko filmov Pobalinka (2011) in Banda punc (2014) predstavlja uvrstitev njenega novega filma Portret razvnetega dekleta (Portrait de la jeune fille en feu) na canski festival velik korak naprej, saj je to prvič, da so jo organizatorji postavili ob bok slovitim režiserjev v prestižnem tekmovalnem programu. Če bo Sciammova na sklepni podelitvi čez 12 dni osvojila še kakšno nagrado, bo njen status prvokategorne režiserke evropskega filma dokončno potrjen.

10. Svetilnik
35-letni režiser Robert Eggers je po zaslugi svojega prvenca Čarovnica (The VVitch, 2015) hitro postal eno najbolj obetajočih imen ameriškega filma. Njegov drugi film Svetilnik (The Lighthouse) bodo v tem tednu predstavili v neodvisni sekciji 14 dni režiserjev, o njem pa poleg ene same fotografije za zdaj ni znano drugega, kot da gre za "hipnotično in halucinatorno pripoved o dveh svetilničarjih na oddaljenem in skrivnostnem otoku v Novi Angliji ob koncu 19. stoletja.“ Če temu zapeljivemu opisu dodamo še igralski imeni Willema Dafoeja in Roberta Pattinsona, potem si lahko obetamo, da nam bo Eggers serviral še en sijajen celovečerec.