1. Želite kot turist na Mednarodno vesoljsko postajo?

Prihodnost Mednarodne vesoljske postaje je nejasna in negotova. Ogromno stane, samo ZDA ji letno namenjajo okoli tri milijarde evrov, preostali partnerji dobro milijardo. Partnerji se s težkim računom spoprijemajo različno. Nekateri bi se je radi po letu 2025 znebili. Del ameriške politike se je pred leti zavzel, da se jo v celoti preda v roke zasebnega sektorja, toda zanimanja za tako velik korak ni bilo. Zato se zdaj v večji meri uresničuje tretji scenarij. MVP poskušajo učinkoviteje – tržiti.

Poudarek je na učinkoviteje.

MVP, ki je sicer državna trdnjava, že zdaj daje v najem del kapacitet zasebnikom, torej podjetjem in univerzam, a izključno za znanstvene raziskave v gravitaciji. Do zdaj je v sodelovanju s 14 entitetami v postajo vgradila 11 komercialnih elementov in izvedla kopico poskusov, ki so pripeljali do več tisoč znanstvenih člankov.

Izključno znanstveno naravnanost so sicer nekoliko "kvarili" Rusi, saj so ti prek agencije Roscosmos in podjetja Space Adventures izvajali vesoljski turizem. Ko je Rusija na postajo prvič pripeljala zasebnega obiskovalca, so na Nasi to sprejeli s precejšnjo nejevoljo.

Danes je drugače, Nasa očitno hoče kos pogače dobiti tudi tako.

Ameriška vesoljska agencija je namreč sporočila, da bo odslej tudi sama pomočila nogo v komercialne vode. Na MVP bo pripeljala do dva zasebna astronavta letno. In medtem ko so Rusi omogočali le enotedenske "izlete", Nasa ponuja do enomesečni program.

Prvi "aranžma" bo na voljo s poletjem 2020. Zasebnik bo moral plačati stroške poleta z enim od ameriških vesoljskih plovil in bivanje na postaji, ki je na približno 400 kilometrih nadmorske višine. Imel bo tudi nekaj omejitev, med drugim ne bo smel upravljati "visoko pomembne infrastrukture".

Seveda na postajo ne bo mogel kar vsakdo, Nasa bo prijavitelje temeljito preverila, med drugim z zdravstvenega vidika. Prestati bodo morali standarden program urjenja za astronavte.

Se že kdo zanima za doživetje? Pripraviti bo moral mastne denarce. Cena ni fiksna, saj se določi s številnih dejavnikov, a vsekakor bo zunaj dosega običajneža. Okviren cenik je na voljo tukaj.

V pridobitne namene bo tržila tudi druge zmogljivosti. Podjetja bodo lahko najela do pet odstotkov kapacitet MVP-ja, vključujoč 90 ur časa posadke in 175 kilogramov tovora. Poenostavljeno, podjetje bo najelo astronavta, da nekaj izdela na MVP-ju, nakar bo izdelke lahko samo neposredno prodajalo na Zemlji.

Agencija je na splošno v zadnjih letih dala precej poudarka pomoči zasebnemu sektorju; eden njenih ključnih ciljev je omogočiti razcvet ameriške zasebne pobude v nižji orbiti Zemlje.

2. Orionov sistem za pobeg v sili gre na testiranje

Odkar je vodstvo Nase posredno zagrozilo, da bo za prihodnje misije začelo uporabljati zasebne ponudnike namesto državnega dvojca SLS in Orion, se proizvajalci tega dvojčka trudijo hiteti s proizvodnjo. Pa tudi s podrobnim razkazovanjem, kaj vse počnejo.

Na zgornji fotografiji je vesoljska kapsula Orion, ki bo nekoč ponesla astronavte do Lune in tudi dlje v vesolje. "Palica" na vrhu je motor za pobeg v sili: če bi šlo pri izstrelitvi kar koli narobe, bi se prižgal, iz štirih vidnih izpuhov bi šinil ogenj, ki bi astronavte brž ponesel na varno. Motor bodo preizkusili predvidoma 2. julija, v tem tednu je prispela na kraj testiranja.

Raketa SLS, ki bo nosila Orion v okviru programa Artemida, pa je naposled prejela certifikacijo za motorje. Poganjali jo bodo štirje motorji RS-25, prav tisti, ki so nekoč dajali moč vesoljskim čolničkom (Space Shuttle). A ker so toliko časa preždeli v skladiščih in morali tudi skozi nekaj predelave, je morala Nasa preveriti, ali so še primerni. Vidni so na fotografiji spodaj.

3. Prebijanje v Mars se je ustavilo

Za Nasino sondo InSight se stvari zapletajo. Gre za nepremičen pristajalnik na Marsu, ki se ukvarja s seizmologijo in podobnim preučevanjem notranjosti planeta. Med instrumenti ima sondo, ki se mora s tolčenjem prebiti do pet metrov v površje, da bi tam merila pretok toplote. Toda ustavila se je po le 30 centimetrih, inženirji pa ne vedo, zakaj.

Za zdaj domnevajo, da jo je zagodla nenavadna prst, drugačna kot drugod na Marsu, ki povzroča precej manj trenja od pričakovanj. Za zdaj nameravajo uporabiti robotsko roko InSighta za pritisk na tla ob sondi, upajoč, da bo kaj pomagalo. Levo na fotografiji je replika "krta" in robotske roke, ki pritiska ob tla v laboratoriju.

4. Marsovski helikopter napreduje

To bo prvi helikopter na Marsu. Tja bo odšel leta 2020 skupaj z novim Nasinim roverjem. Na fotografiji je testni model, ki so ga izdelali v laboratoriju in ga bodo zdaj preizkušali. A ker je naše ozračje neprimerljivo gostejše od marsovskega, bodo izidi omejene uporabnosti. Ali deluje (dovolj) dobro, bomo vedeli šele na sosednjem planetu.

5. Slovenci lahko poimenujemo zunajosončni planet

Redko pade priložnost, da poimenuješ cel svet. Takšna priložnost je za prebivalce Slovenije nastopila prav zdaj.

Tam zunaj, izven meja domačega Osončja, je na tisoče planetov, ki so označeni samo z brezosebnimi kraticami. Navadno nebesna telesa poimenuje odkritelj, zdaj pa se je Mednarodna astronomska zveza (MAZ) odločila v proces povabiti še druge Zemljane.

Vsaka država bo dobila priložnost predlagati imena za en planetarni sistem, torej za tamkajšnjo zvezdo in vse okoli njene zbrane planete. "S tem želimo spodbuditi zavedanje o našem položaju v vesolju in razmislek o tem, kako bi obstoj Zemlje zaznala morebitna civilizacija na nekem drugem planetu," piše v sporočilu za javnost.

Statistično je skoraj nemogoče, da bi bili v vesolju sami. Življenje zunaj Zemlje zelo verjetno obstaja, le zaznali ga (še?) nismo. Morda so Nezemljani zaznali nas. Zanimivo bi bilo vedeti, kako so nas poimenovali ...

Slovenci imamo priložnost predlagati imena za eksoplanet WASP-38b. Oddaljen je 446 svetlobnih let in je po podatkih Nase plinski velikan z maso skoraj treh Jupitrov in pol. Odkrit je bil leta 2010 s t. i. metodo prehoda, saj je prečil ploskev zvezde in jo z našega vidika rahlo zatemnil.

Njegova matična zvezda WASP-38 je tipa F, rumeno-bela pritlikavka. Je torej nekoliko masivnejša in toplejša od Sonca. Planet je zelo blizu nje, zgolj 11 milijonov kilometrov stran (razdalja med Zemljo in Soncem je 150 milijonov kilometrov). Na njem mora biti peklensko vroče. Možnost življenja, vsaj kot ga poznamo mi, je nična.

Planet zvezdo obkroži enkrat na 6,9 našega dneva. Nahajata se v ozvezdju Herkula.

Predloge zbira Portal v vesolje. Razpis je odprt do oktobra letos. Mednarodna astronomska zveza bo končni izbor imena razglasila do sredine novembra.

V pobudi sicer sodeluje več kot 70 držav. Vsaka izmed dodeljenih zvezd je vidna iz konkretne države in dovolj svetla, da jo lahko opazujemo že z manjšim teleskopom. Amaterskim astronomom so pri reviji Spika postavili tudi izziv: posneti zvezdo WASP-38 in svetlobno krivuljo sosednjega planeta.

6. Venera iz orbite

Kaj je ta bela pika ob sinjem krajcu? Prizor je posnet iz nižje orbite Zemlje, nadmorske višine okoli 400 kilometrov. Astronavtka Christina Koch je fotografirala Zemljo ponoči z osvetljeno atmosfero, pika levo pa je naša soseda: Venera.