Trenutno pa delita še nekaj – mednarodna razstava Obrazi ekspresionizma, ki je bila lani kot poskus umeščanja slovenskega ekspresionizma v srednjeevropski prostor na ogled v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, zdaj gostuje v Kutni Gori.

Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je lani v svojih prostorih pripravila odmevno razstavo Obrazi ekspresionizma. Mednarodna razstava del nemških, čeških in slovenskih ekspresionistov, ki sta jo kurirala direktor galerije Goran Milovanović in umetnostni zgodovinar dr. Robert Simonišek, je nastala v sodelovanju s češko galerijo moderne in sodobne umetnosti GASK iz Kutne Gore. Kot prvi poskus umeščanja slovenskega ekspresionizma v srednjeevropski prostor je prejela najvišjo stanovsko nagrado, Valvasorjevo priznanje. Še eno pomembno potrditev za svoje delo pa je Galerija Božidarja Jakca dobila z umestitvijo razstave Obrazi ekspresionizma, v razširjeni različici, v že omenjeno galerijo GASK. Projekt je v celoti financirala Češka republika, kar je izjemen primer dobre prakse in je lahko vzor za prihodnje meddržavne projekte.

Razstavo, ki so jo odprli konec preteklega tedna, kurirala jo je Adriana Primusová, pod avtorstvo se podpisujeta Milovanović in dr. Simonišek, na ogled pa bo do 15. 9. 2019.
Ta likovna smer pri nas, v nasprotju z impresionizmom, ni natančneje reflektirana, z izjemo razstave Ekspresionizem in nova stvarnost na Slovenskem, 1920–1930, ki so jo leta 1986 pripravili v Moderni galeriji v Ljubljani. Slovenskih ekspresionistov zunaj naših meja sploh ne poznajo in zato ima projekt Galerije Božidarja Jakca še toliko večjo težo.

Ekspresionizem kot kontrast impresionizmu
Kot je ob odprtju razstave povedal dr. Robert Simonišek, je v zgodovini človeštva ekspresionistično gibanje najbolj izrazito eksperimentiralo s čustvi in iskalo poti, kako jih vizualno izraziti.

Ključni pojem, ki ga izžarevajo ekspresionistična dela, je subjektivnost, notranji svet posameznika. Posameznika, ki dvomi, je razočaran nad industrializacijo in urbanizacijo in ga ob razkroju humanističnih idealov prežema tesnobnost. Ekspresionizem je subverzivno sugeriral, da religija ni več absolutna resnica, na katero se posameznik lahko opre, ampak je to vlogo prevzela umetnost.

Gibanje se je v času velikih sprememb na začetku 20. stoletja najprej vzpostavilo v Nemčiji. Tam so leta 1905 osnovali skupino Most (Ernst Ludwig Kirchner, Emil Nolde, Max Pechstein in drugi), ki se je s svojim izrazom odvrnila od tedanje etablirane umetniške struje in se zgledovala po neevropskih umetnostih, denimo umetniških oblikah iz Afrike, Oceanije, Indije in tudi ljudske umetnosti. Navdihovale so jih prvobitne kulture in njihov pristen odnos do narave.

Razstava odpira številne povezave med slovenskimi, češkimi in nemškimi avtorji, pa tudi postavitev jih med seboj sooča in ne ločuje, ekspresionizem je namreč univerzalen. Ko so slovenski ustvarjalci svojo umetniško pot iskali v tujini, so absorbirali internacionalnost, zato je paradoksalno govoriti o nacionalnih elementih.

Če so se Nemci in Čehi izvorno še navezali na predvojni svet romantike in idealizma, pa so bili slovenski umetniki zavezani tesnobnosti in strahu, saj se je ekspresionizem pri nas oblikoval šele po grozodejstvih prve svetovne vojne. Nasilje in vojne vihre, iz katerih so umetniki prišli psihološko, če ne tudi fizično pohabljeni, je odpiralo teme prežete z negativnimi čustvi.
Slovencem je bil ekspresionizem večinoma posredovan skozi Prago, ta je namreč po prvi svetovni vojni nadomestila Dunaj in postala študijski center in prizorišče bogatega družbenega življenja za mlado generacijo umetnikov, denimo Franceta in Toneta Kralja, Vena Pilona, Božidarja Jakca. Dlje od srednjeevropskih umetniških središč pa naši ustvarjalci zaradi pomanjkanja finančnih sredstev niti niso prišli. Z izjemo Jakca, ki je nekoč obiskal Tunizijo. Zatorej je imelo slovensko podeželje s tradicijo ljudske umetnosti pri njih podobno vlogo, kot so jo je imele čezoceanska kulture pri nemških in čeških avtorjih.

Pri osrednjih čeških predstavnikih, ki jih lahko vidite na razstavi, so zastopana dela skupine Osmerica (če omenimo le nekaj predstavnikov, Emil Filla, Antonín Procházka, Bohumil Kubišta), ki pa je svojo estetiko izoblikovala pod vplivi Norvežana Edvarda Muncha in Nizozemca Vincenta van Gogha ter nemškega in tudi francoskega ekspresionizma.

Prihajajo boemi
V slovenskem ekspresionizmu prevladuje grafika in morda za prvega profesionalnega grafika velja Božidar Jakac, ki se je specializiral v Pragi. Neposredno je spoznal dela številnih ekspresionistov, na primer Oskarja Kokoschke, Ernsta Barlacha in Ericha Heckla, zgledoval pa se je tudi pri Munchu. Ko je na Češko prispel Tone Kralj, je sprva stanoval pri Jakcu in se učil od njega. V posameznih delih se je Kralj približal nemški socialno angažirani umetnici Käthe Kollwitz, ki je prav tako zastopana na razstavi. Leta 1925 je France Stele kot prvi kritik slovenskega ekspresionizma in obenem tudi promotor potegnil vzporednico z omenjeno nemško skupino Most, ki je morda še najbolj izrazito vidna v delih bratov Nandeta in Draga Vidmarja. Na tem mestu naj omenimo, da v Galeriji Božidarja Jakca za oktober napovedujejo pregledno razstavo del Nandeta Vidmarja.

Krajina in simbolika zemlje sta imeli pri domačih umetnikih, ki so večinoma prihajali s podeželja, zelo pomembno vlogo. Po letih boemskega življenja po različnih evropskih mestih so le-ta Venu Pilonu postala mrzka in se je celo želel znebiti tuje učenosti in raznih izmov.

Nemška in češka dela pogosto prikazujejo vrvež praških, pariških ali berlinskih trgov, dogajanje na železniških postajah in v industrijskih predelih. Navdihovalo jih je vzdušje kavarn, kabaretov, cirkusov in krčem. Med značilne prizore interjerjev spadajo, denimo, kvartopirci, nanje naletimo tudi pri Pilonu in pa gledališke in glasbene scene, ki jih srečamo pri Jakcu.

A redki so prizori, v katerih so ti urbani prizori romantizirani in figure zlite z okoljem. Podobe so pogosto pretresljive, skoraj sanjske, grozljive, kot nekakšne vizije, s katerimi umetniki izražajo odtujenost od okolja, bližnjega in ne nazadnje tudi od sebe.

Kot je v svojem nagovoru ob odprtju razstave na Češkem poudaril dr. Simonišek, je ekspresionizem z duhovno izpraznjenostjo in etično zahtevo po “novem človeku” danes še kako aktualen, saj je zmožnost čustvovanja v digitalni in hiperinformacijski dobi ponovno na preizkušnji.

Na razstavi so izpostavljena predvsem slovenska dela. Ta poleg del iz Galerije Božidarja Jakca prihajajo tudi iz Moderne galerije v Ljubljani, Umetnostne galerije Maribor, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Pilonove galerije v Ajdovščini ter iz zasebnih zbirk.

Galerija Gask v Kutni Gori
Kutna Gora je slikovito in idilično češko mestece, ki je od leta 1995 na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Na vsakem koraku se lahko srečate z bogato zgodovino tega srednjeveškega mesta, v katerem so več stoletij kopali srebro in kovali srebrnike. Ena od izjemnih znamenitosti je tudi poznogotska katedrala sv. Barbare, ki je močno vplivala na razvoj srednjeevropske sakralne arhitekture.

Skupno točko obeh galerij smo omenili že v uvodu. Galerija Božidarja Jakca Kostanjevica na Krki domuje v tamkajšnjem cistercijanskem samostanu. Galerija GASK pa je svoje prostore vzpostavila v nekdanjem jezuitskem kolegiju. Če vas torej pot zanese tja, si lahko ogledate razstavo Obrazi ekspresionizma. Lahko pa zapeljete še v bližnjo Prago, kjer Narodna galerija na Praškem gradu gostuje z razstavo Impresionizem od zore do mraka.