Julijsko zatišje v klubski košarki so letos prekinili v Stožicah, kjer sta se združila najuspešnejši hrvaški klub zadnjih petih let Cedevita in najtrofejnejši slovenski Olimpija. Mesto športnega direktorja je prevzel Sani Bečirović. Nekoč izvrsten slovenski košarkar je odgovoren za sestavo ljubljanske ekipe, ki je dobila popolnoma novo podobo. Zmaji so pripeljali nekaj zanimivih imen, vseh načrtov pa zaradi odpravnin, ki so jih morali izplačati igralcem, ki so še imeli sklenjene pogodbe ali v Ljubljani ali v Zagrebu, vendarle niso mogli izvesti.

Vseeno želje in cilji ostajajo visoki, vodstvo pa bi rado postavilo stabilen klub, ki bi se boril za vrh Lige ABA in bi igral pomembno vlogo tudi v Evropi. V intervjuju za MMC je Bečirović poudaril, da gre za enakopravno združitev v popolnoma slovenski klub. Verjame, da jim bo uspelo prepričati tudi tiste, ki dvomijo o uspehu novega kluba.

V dobrih dveh tednih ste ekipo sestavili popolnoma na novo. Predstavljamo si, da je za vami zelo naporno obdobje. Vidimo, da vam praktično ves čas zvoni telefon.
Ja, res je noro, polno adrenalina, neprespanih noči … Ampak v bistvu sem nekako pričakoval, da bo tako. Dejansko smo imeli na voljo res premalo ali bolje rečeno izjemno malo časa, da naredimo vse tisto, kar smo do zdaj naredili. Zahvalil bi se celotni ekipi, ki ima zasluge, da nam je uspelo. Da smo danes tu, kjer smo, smo praktično delali ves čas. Če sem bil že prej veliko aktiven, pa zdaj res neprestano zvoni. Preprosto se ne neha in dokler ne bomo dokončno sestavili ekipe, bo še vedno tako.

Pravite, da bi se zahvalili ekipi za opravljeno delo. Ste zadovoljni s tem, kar ste naredili do zdaj?
Absolutno. Sploh glede na to, da smo se morali nekako raziti oziroma se razhajamo s 16 igralci, se z njimi pogajati, hkrati sestaviti novo ekipo in narediti analizo vseh teh igralcev, ki smo jih želeli pripeljati … Mislim, da smo v tem res kratkem obdobju naredili kar majhen čudež. Z veliko igralci smo bili v stikih, pa so se potem odločili drugače. Potem smo se dejansko že bali, da nam ne bo uspelo opraviti polovice tega, kar smo si zamislili.

Do uradne spojitve je bilo treba premostiti kar nekaj pravnih ovir, nato pa ste se, kot pravite, soočili s kadrovskimi. Je bilo teh – ko je bilo pod pogodbo toliko igralcev, pa tudi dva trenerja – še več?
Tako, ne bi rekel, da je še več, kajti tudi pravna služba je naredila res ogromno in opravila odlično delo, da je vse tako, kot mora biti in smo danes dejansko tam, kjer moramo biti in imamo vso pravico nastopa v tekmovanjih, v katerih bo klub igral. Kar se tiče športnega dela, ki je moja domena, pa je bilo ravno tako zelo naporno razstavljati in hkrati sestavljati ekipo, kajti naš proračun je bil v precej veliki meri odvisen od tega, kako smo se razhajali in pogajali z igralci, s katerimi smo morali prekiniti pogodbe. Če pogledamo, kako smo sestavljali ekipo, se vidi vzorec, da smo vsakič, ko smo se z nekom dogovorili za prekinitev, potem podpisali novega igralca na tem položaju ali vsaj v tem finančnem rangu.

So te prekinitve pogodb bolj obremenile proračun, kot ste si predstavljali oziroma načrtovali?
Nedvomno. To je sicer bolj vprašanje za direktorja Davorja Užbinca, kajti on je tisti, ki ima roko nad tem. Zagotovo pa se v letošnji sezoni to kar precej pozna.

Ko govorimo o proračunu, ima novi klub takšnega, kot bi združili skupaj proračuna Cedevite in Petrola Olimpija ali je še večji?
Ne, to je v bistvu največja napaka ali iluzija, ki si jo mediji ali pa javnost predstavlja. Preprosto smo letos daleč od tistega, kar je želeni cilj. Združena nikakor ne moreta biti, saj se je precej sponzorjev izključevalo. Na primer, vsak klub je imel za pokrovitelja svojo banko. Avtomatsko potem eden izpade. Ravno to je največja težava, ko je morda na prvo žogo videti, da bo vse podvojeno in res veliko, pa ni tako. To je prva stvar, druga pa so ravno te prekinitve, s katerimi smo obremenili res velik del proračuna, da smo dosegli poštene rešitve. Osnova je, da klub ne bo nobenemu ostal dolžan. Tisto, kar je zapisano v pogodbah, se mora spoštovati oziroma se mora pogajati za neki izhod, kjer bosta obe strani zadovoljni.

Vaše ime se je – tudi ko ste še igrali – v zadnjih letih večkrat povezovalo z vrnitvijo v Ljubljano. Kaj vas je prepričalo, da se je to zdaj dejansko zgodilo?
Prepričalo me je trenutno stanje in res ta želja, da skušamo vrniti košarko tja, kjer je njeno mesto. Tako dvorano, kot jo imamo v Stožicah, imajo malo kje v Evropi. Ta projekt se mi dejansko zdi tisti pravi začetek. V preteklosti je Olimpija vedno imela finančne težave in vse čas se je govorilo o tej sanaciji. Vedno je en delček manjkal. Zdaj s partnerjem in Emilom Tedeschijem smo dobili ravno to neko zanesljivost, kar se tiče finančnega dela. Na organizacijskem delu pa je Cedevita v zadnjih desetih letih v Ligi ABA in tudi na evropski ravni dokazala, da gre za izjemno dobro organiziran klub. Z združevanjem na eni strani tradicije Olimpije in Stožic, simbola, ki bi moral biti poln, na drugi strani pa Cedevite s to organizacijo in finančno stabilnostjo, mislim, da je neka osnova, da bi se lahko v bližnji prihodnosti veselili novih zmag v polni dvorani.

Verjetno ste tudi vi spoznali, da je javnost glede podpore vašemu projektu razdeljena. Pri Olimpiji se je že nekajkrat govorilo o velikih ambicijah in visokih ciljih, pa se to ni uresničilo. Je ravno ta organizacija Cedevite, ki je bila res vrhunska, adut, s katerim boste prepričali skeptike?
Lahko bi tako rekli. Naše delo je, da prepričamo navijače, da gre res za združitev dveh organizacij, hkrati pa, da je to stoodstotno slovenski klub, saj igramo v Sloveniji, igramo v Ljubljani in igramo v Stožicah, ne nazadnje je Cedevita na novo ustanovila društvo v Sloveniji, smo zmaji … Mislim, da je tukaj tista največja dilema, zaradi katere ti skeptiki na prvo žogo ne kažejo zaupanja. Dobili so nekakšno drugačno predstavo, da smo se dejansko, v narekovajih rečeno, podredili ali kako bi temu rekli. Tisto, kar je naše oziroma moje delo, je, da z načinom igre pritegnemo navijače nazaj v dvorano in dobimo njihovo zaupanje. Ko govorim o načinu igre, mislim predvsem na tisto pravo borbenost, ker vsi vemo, da v zadnjih letih nismo bili nikoli najvišje uvrščeni in smo velikokrat imeli težavo s to identiteto same ekipe. Po tej plati lahko rečem, da se bomo maksimalno trudili, da bo to res ena ekipa, ki bo s ponosom predstavljala ljubljanski in slovenski šport.

Kolikor smo bili v stikih, se v večini slovenskim igralcem zdi ta projekt zanimiv. Kakšen občutek ste dobili vi?
Mislim, ravno to je bil največji obseg dela – z vsakim izmed njih se dobiti, pogovoriti in razložiti vizijo, ki jo imamo. Razložiti jim željo in pa seveda resničnost, da dejansko ne glede na to, da so vsi mislili, da je tu zdaj kopica denarja, ni tako. Da pa, če so zdaj pripravljeni skupaj z nami vstopiti v to zgodbo, se na dolgi rok naša želja, da se nekako vsaj približamo, ne bom rekel evropskemu vrhu, kajti to je preprosto nemogoče, ampak tej spodnji meji ekip, ki so v Evroligi ali pa krojijo vrh Evropskega pokala, lahko izpolni. Veseli me dejstvo, da mi je pri mnogih izmed teh fantov uspelo. Pri enih zaradi takih ali drugačnih razlogov ni uspelo. Eni so imeli veljavne pogodbe, drugi so imeli precej višje ponudbe na mizi. V športu je to vse razumljivo. Za tiste, ki so, me veseli, da so. Izredno sem ponosen na vse, tako slovenske kot tuje igralce, in dejansko mislim, da imamo zelo tekmovalno ekipo in se bomo lahko res borili za tiste cilje, ki smo si jih zadali.

Ko ste še vi igrali, je bil nabor slovenskih košarkarjev, ki so igrali na najvišji ravni, res širok. Zdaj ni tako. Predvidevamo, da ste govorili skoraj z vsemi, ki so na voljo. Kako težko je bilo privabiti oziroma prepričati slovenske košarkarje, da pridejo k Cedeviti Olimpiji?
Res je, govoril sem praktično z vsemi, ki igrajo v tujini, tako reprezentanti kot tudi z vsemi ostalimi. Kot pravite, preprosto nimamo več te širine, ki smo jo imeli včasih. To je prvo. Vsi, s katerimi smo se pogovarjali, so dejansko videli pozitivne lastnosti tega projekta. Bilo pa je, če rečem tako, nekaj birokratskih dilem oziroma vprašanj, ali bo recimo pogodba veljavna, če jo podpišemo že v juniju ali ne. Pač dokler se ne razjasni celotna zgodba. Rekel bi, da smo res govorili s praktično vsemi. Težko, da smo kogar koli pozabili oziroma spregledali. Dejansko so bili vsi slovenski igralci, ki so v tujini, seznanjeni s projektom in idejo. Osebno sem se z njimi pogovarjal. Še enkrat ponavljam, veseli me, da nam je uspelo nekaj teh fantov pripeljati nazaj. S tem so nam izkazali zaupanje. Izkazali so zaupanje meni in bom rekel temu, kar je trener Slaven Rimac predstavil kot ideologijo, kako naj bi bilo vse skupaj videti in kako bomo igrali.

Imajo slovenski košarkarji zelo visoko ceno?
Absolutno. V prvi vrsti zaradi tega, ker so v tujini zelo cenjeni. Če pogledamo samo na primer Jako Blažiča, Klemna Prepeliča in Gašperja Vidmarja, so vsi igralci, ki imajo zunaj ceno, za katero mi nismo konkurenčni, ampak po drugi strani nam je pa vseeno enega izmed teh uspelo pripeljati. Z vsemi smo bili v razgovorih in mislim, da nam je za prvo leto in glede na vse težave, ki sem jih prej omenjal, uspel res velik met.

Z vami se je povezovalo tudi Zorana Dragića. Je on predrag za Cedevito Olimpijo?
Seveda. Tudi z Zoranom sem opravil razgovor. Na začetku je bil, bom rekel, precej skeptičen, ga pa je projekt zanimal, ampak njegova želja še vedno ostaja Evroliga. Torej ta najvišja raven tekmovanja, ker meni, da je tega sposoben. Jaz mu tudi želim veliko sreče, da najde evroligaško ekipo, pri kateri bo lahko dokazal svojo kakovost. Preprosto pri nas ni bilo mesta za vse, ker finančno stanje tega ne dopušča. Če bi lahko sestavili ekipo, v kateri bi bili Zoran Dragić, Jaka Blažič, Edo Murić, Gašper Vidmar, Klemen Prepelič in še kdo, mislim, da bi govorili že o evroligaškem proračunu.

Bliža se začetek priprav. Bo ekipa dokončno sestavljena do takrat?
Bo.

Torej prihaja še nekaj igralcev. Vseeno vam za kvoto v državnem prvenstvu manjka še kakšen Slovenec. Boste pripeljali še kakšno domačo okrepitev?
Delamo na tem. Dejstvo je, da imam še nekaj mladih fantov pod pogodbo. V trenutni postavi, recimo tako, smo v narekovajih prekratki za enega Slovenca. Mislim, da to ne bo predstavljalo velike težave, kajti imamo neko idejo, kako izpeljati to zadevo, da bomo potem na koncu res imeli zadostno število domačih fantov.

Ko ste bili pomočnik trenerja Saše Đorđevića pri Panathinaikosu, ste nam ob gostovanju v Zagrebu dejali, da ste hkrati tudi nekakšna desna roka generalnega direktorja. Ste se takrat spoznali s podobnim delom, kot ga opravljate zdaj, torej še s to drugo platjo košarke?
Tako je. Tudi tam je bila moja vloga večdimenzionalna. V prvi vrsti je bila ideja, da se pridružim moštvu kot pomočnik. V celoti sem opravljal to funkcijo, bil normalno prisoten na vseh treningih, sestankih itd. Hkrati mi je pa GM Manos Papadopulos nalagal vedno večjo odgovornost tudi v tem organizacijskem delu – ravno v tem pogajalskem glede prihoda novih igralcev. Če se zgodba ne bi končala, kot se je, je bila dolgoročna ideja, da bi mogoče presedlal bolj v to vlogo, v kateri sem zdaj pri Cedeviti Olimpiji.

Vloga športnega direktorja v slovenskem športu ni pogosta. Izjeme so le v nogometu. Ekipo sestavljati v navezi s trenerjem Slavenom Rimcem, koliko pa dejansko imate pri tem proste roke?
Zelo. To je bil tudi eden od razlogov, da sem sprejel to mesto. Zdi se mi, da Slovenci v marsičem znamo narediti zgodbo in jo skopirati, tu pa nam nekako ni uspevalo. Ne glede na vse mislim, da mora imeti športni del v rokah nekdo, ki je bil del tega in je preživel skoraj celo svoje življenje kot aktiven športnik na najvišji ravni. Potem samo z izkušnjami in neko vizijo, ki si jo doživel v različnih klubih, lahko to preneseš v nov projekt. Omenili ste nogomet. Mislim, da ni skrivnost, kdo je tvorec uspehov Maribora. Rekel bi, da bi bil nor, če ne bi skušal kopirati tega modela, ki ga je postavil Zlatko Zahovič v Mariboru, kjer so s kadrovanjem in eno zdravo športno politiko kluba v zadnjih letih uspeli narediti res zgodbo o uspehu. To je tisto, kar bi tudi mi nekako radi naredili v Ljubljani. Na dolgi rok bi res imeli radi podoben model.

Poznanstev imate veliko, saj ste igrali v najmočnejših klubih po vsej Evropi. Hkrati ste zdaj v stiku s številnimi agenti, igralci, klubi in organizacijami. Kako je tujina sprejela projekt Cedevite Olimpije?
To vprašanje je zelo zanimivo, saj je tujina v samem začetku izkazala maksimalno podporo. Govorim tako o agentih kot igralcih, saj konec koncev ne glede na vse vsi vedo, kaj je Ljubljana pomenila v preteklosti in za kakšno košarkarsko središče gre. Tudi poteza Evropskega pokala, da v boben za žreb postavi Cedevito Olimpijo, ne glede na to, da pravno formalno tedaj še nismo bili formirani, nam pove, kako so sprejeli ta projekt. Še enkrat ponavljam, na dolgi rok Evroliga gleda središča, v katerih bo košarka prvi šport, kjer je poskrbljeno za logistiko in infrastrukturo, kot je pri nas. Tako imamo v rokavu kar nekaj adutov. Zagotovo pa je rezultat tisti, ki bo v nekem obdobju pač pokazal, ali smo na pravi poti ali ne.

Kaj pa vaši kolegi, nekdanji soigralci, kako so oni to sprejeli?
Bom rekel, da pozitivno. V prvi vrsti zaradi tega, kot pravim, ker je na mestu športnega direktorja nekdo od nas. Ne pravim zato, ker sem to jaz, saj bi si marsikdo od nekdanjih košarkarjev zaslužil to mesto. Dejansko mislim, da je za to kadrovanje potreben ta športni občutek, tako kot sem recimo po drugi strani popoln laik v marketingu in pravnih zadevah. Z Rimcem imava enako oziroma skupno vizijo. Nisva imela večjih težav pri sestavi ekipe in samem kadrovanju, koga pripeljati in koga ne.

Morda je to bolj vprašanje zanj, ampak vseeno, kakšno Cedevito Olimpijo vi želite že v tej sezoni gledati?
Moja želja je in mislim, da tu govorim v imenu obeh, ker Slaven je izkušen trener – ne smemo pozabiti, da je ne nazadnje osvojil Ligo ABA in dejansko ve, kaj ga čaka v prihodnjih sezonah –, da mora biti ekipa zelo agresivna in poletna. Predvsem moramo biti karakterno trdni, močni in, če se lahko tako izrazim, "fighterski", mislim, da me bodo vsi razumeli, kaj s tem nakazujem. Če pogledamo imena, ki so bila pripeljana, mislim, da je bila najina rdeča nit pri sestavljanju ravno ta, da iščemo karakterne ljudi, ki v prvi vrsti želijo v ospredje dati rezultat in ne lastne ambicije.