Predsednik vlade Marjan Šarec je četrtek med drugim posvetil uradnemu obisku Nuklearne elektrarne Krško (NEK). Življenjska doba NEK-a, ki je v polovični hrvaški lasti, je skoraj še četrt stoletja (do leta 2043), vendar je vse več razmišljanj, ali bi morala Slovenija za zagotavljanje električne energije brez izpustov toplogrednih plinov v prihodnosti zgraditi novo jedrsko elektrarno.

"Vse napore moramo vložiti v to in pristopiti h gradnji drugega bloka, saj bomo v prihodnje potrebovali vse več električne energije, še posebej če želimo biti razvojno uspešna država," je po poročanju STA-ja ob obisku NEK-a dejal Šarec.

"Ob spremembah, ki se dogajajo na energetskem področju, in razmisleku o prihodnjih virih energije se bo treba kmalu odločiti, kam Slovenija želi. Z vodstvom elektrarne smo ugotovili, da Slovenija zagotovo je jedrska država, saj nam NEK proizvede znaten del električne energije, njen primanjkljaj pa bi hitro občutili," je dodal Šarec, ki meni, da mora država več napora usmeriti k doseganju energetske neodvisnosti.

Ob tem je poudaril, da se je stopnja samodejnih ustavitev NEK-a od leta 1983 do danes zmanjšala na tako rekoč nič, elektrarna pa je uspešna pri svojem delu: "Od začetka delovanja pa do danes je dobavo energije povečala za skoraj deset vodnih elektrarn."

Šarec se je tudi sešel s predsednikom uprave NEK-a Stanetom Rožmanom in generalnim direktorjem Gen energije Martinom Novšakom, ki je poudaril, da bi morali odločitev o morebitni gradnji drugega bloka sprejeti čim prej, saj bo od same odločitve do dejanske izgradnje potrebnih vsaj deset let, zato so že opravili številne študije. Novšak pa si želi, da bo država v nacionalni energetski in podnebni načrt jasno zapisala, da bo tudi v prihodnje imela jedrsko energijo.

Skladišče NSRAO s Hrvaško ali brez nje?

Prva večja investicija, ki se jo ob NEK-u loteva Slovenija, je gradnja skladišča za nizko in srednje radioaktivne odpadke (NSRAO) v Vrbini pri Krškem, ki bi moralo začeti delovanje čez tri leta oz. leta 2022.

"Projekt je trenutno v fazi presoje vplivov na okolje in pridobivanja gradbenega dovoljenja. Za projekt odlagališča NSRAO je bil v prvi polovici leta pridobljen osnutek predhodnega soglasja k jedrski in sevalni varnosti, ki ga je izdala uprava za jedrsko in sevalno varnost. Z izdanim soglasjem je bil izpolnjen še zadnji pogoj, da se lahko začne javna razgrnitev, ki je predvidena v prihodnjih mesecih. Vzporedno poteka tudi čezmejna presoja vplivov na okolje. Priprava projektne dokumentacije je v sklepni fazi. V pripravi pa je tudi varnostno poročilo, priprava katerega je eden izmed pogojev za pridobitev gradbenega dovoljenja. Trenutno na lokaciji odlagališča NSRAO v Vrbini potekajo vrtalna dela za izvedbo vrtin, ki bodo namenjene izvedbi predobratovalnega monitoringa odlagališča," so za MMC pojasnili na Agenciji za ravnanje z radioaktivnimi odpadki (ARAO).

Začetek delovanja skladišča v Vrbini pa se bo nekoliko zavlekel, saj kot pravijo v ARAO-ju, je glede na nekatere zamude v preteklih letih "predvideno, da se bo gradnja odlagališča začela takoj po pridobitvi gradbenega dovoljenja, ki bo predvidoma pridobljeno v letu 2020". "Gradnja odlagališča bo predvidoma trajala tri leta, nato pa bo sledila faza poskusnega obratovanja, v kateri bo treba preizkusiti vse sisteme in komponente odlagališča, nato pa se že v fazi poskusnega obratovanja lahko začne odlaganje NSRAO-ja. Po pridobljenem dovoljenju za obratovanje se bo začelo redno obratovanje," dodajajo.

Gradnja skladišča torej ni vprašljiva, vendar še vedno ni jasno, ali bodo v njem skladiščili tudi hrvaško polovico radioaktivnih odpadkov. Na eni strani si Slovenija želi, da bi v projektu Vrbina sodelovala tudi Hrvaška, saj bi to znižalo ceno investicije. Celotna naložba skladišča NSRAO naj bi po načrtih brez hrvaške soudeležbe stala približno 160 milijonov evrov. Če pa bi sprejeli še hrvaški del odpadkov, pa naj bi se naložba podražila za 20 milijonov evrov, slovenski stroški pa bi se ob hrvaškem sodelovanju znižali na slabih 100 milijonov evrov.

Hrvaški pomisleki glede Vrbine

Hrvaška pa si na drugi strani želi sama zgraditi podobne objekte, kot bo stal v Vrbini, saj ima, kot so poročali hrvaški mediji, pomisleke glede lokacije, ki se sosednji državi zdi neprimerna, saj je v neposredni Save, objekt pa naj bi bil vkopan v podtalnico, ki med drugim z vodo napaja Zagreb.

Na drugi strani naj bi si Hrvaška želela svoje odlagališče NSRAO tudi za druge radioaktivne odpadke, industrijske in medicinske, ki se zdaj, kot so opozorili hrvaški ekologi, kopičijo tako rekoč v središču Zagreba, v prostorih inštituta Ruđerja Boškovića. Hrvaška bi rada, če bi se odločila za sodelovanje v projektu Vrbina, da se tudi ti odpadki hranijo v Sloveniji.

Na začetku letošnjega januarja je potekalo zasedanje meddržavne komisije za NEK v Zagrebu, kjer so bile sprejete usmeritve za koordinacijsko skupino, ki naj bi do konca junija pripravila predloge, na podlagi katerih bi septembra lahko nadaljevali pogovore o iskanju rešitev za odlaganje jedrskih odpadkov iz NEK-a.

Hrvaška mora do leta 2023 v skladu z mednarodno pogodbo poskrbeti za polovico nizko in srednje radioaktivnih odpadkov iz NEK-a. Kot so pojasnili na ARAO-u, je iz letnega poročila NEK-a za leto 2018 razvidno, da je trenutno tam 2.271 kubičnih metrov nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. Vsako leto pa se količina teh radioaktivnih odpadkov poveča za nekaj deset kubičnih metrov.

BiH nasprotuje hrvaški lokaciji

Če bo Hrvaška zavrnila sodelovanje v projektu Vrbina, bo morala že čez štiri leta iz Krškega odpeljati več kot 1.000 kubičnih metrov radioaktivnih odpadkov. Vprašanje je, kam, saj svojega primernega skladišča verjetno do postavljenega roka ne bo zgradila. Vendar se na to očitno resno pripravlja in s tem močno jezi BiH. Izbrana lokacija je namreč na Trgovski gori, v nekdanjem vojaškem oporišču Čerkezovac. Lokacija pa je zgolj 800 metrov od mejne reke Une, v bližini obmejnega mesta Bosanski Novi, ki sodi v okvir Republike Srbske.

Da Hrvaška resno načrtuje gradnjo odlagališča na omenjeni lokaciji, priča tudi informacija od hrvaškega fonda za razgradnjo NEK-a, da so od hrvaškega ministrstva za državno premoženje prejeli dokumentacijo vojaškega skladišča Čerkezovac, na podlagi katere lahko začnejo raziskovalna dela na tej lokaciji.

Po pisanju medijev v BiH-u tamkajšnji okoljski strokovnjaki ocenjujejo, da bi odlagališče NSRAO na Trgovski gori ogrozilo kar 230.000 prebivalcev, saj bi lahko onesnažilo reko Uno, ki za tamkajšnje kraje pomeni vir pitne vode. Območje namreč sekajo številni vodotoki, ki se stekajo neposredno v reko Uno. Poleg tega pa naj bi bila tla precej porozna.

Zato hrvaško izbiro lokacije za odlagališče NSRAO v BiH-u označujejo za eno pomembnejših nerešenih vprašanj v meddržavnih odnosih Hrvaške in BiH-a.

Jedrsko gorivo v NEK-u do konca delovanja

Vodja hrvaškega zavoda za radiološko in jedrsko varnost Saša Medaković je lani v pogovoru za reški Novi list oznanil, da sta se Hrvaška in Slovenija dogovorili o skladiščenju visokoradioaktivnega porabljenega goriva NEK-a. Odpadki bodo v Krškem ostali do konca obratovanja elektrarne, pa letu 2043 pa naj bi iskali primerno lokacijo za porabljeno gorivo na Hrvaškem ali v Sloveniji ali pa v kakšnem izmed mednarodnih odlagališč za skladiščenje visokoradioaktivnih odpadkov.

NEK bo predvidoma po letu 2021 izrabljeno gorivo hranil v novem skladišču za suho hrambo, medtem ko zdaj izrabljeno gorivo hrani v vodno hlajenem bazenu. Kot navaja ARAO vsakih 18 mesecev, ob remontu NEK-a zamenjajo 56 gorivnih elementov. V bazenu pa je na voljo 1.694 mest za gorivne elemente. Ob koncu leta 2018 je bilo po podatkih NEK-a v bazenu za izrabljeno gorivo uskladiščenih 1.264 izrabljenih oziroma delno izrabljenih gorivnih elementov.