Spremljamo protagonista Jana, kako hodi v šolo, sklepa prva trdna prijateljstva, dobi prve zagrizene sovražnike in se prvič zaljubi, spopada pa se tudi z osebnimi izgubami, novostmi in spremembami. Ko odrašča, je vse bolj vpet tudi v družbeno dogajanje, in dogodki, ki jih je kot otrok zlahka preslišal, začenjajo krojiti njegovo življenje in posegati v njegovo usodo. Čeprav gre po eni strani za razvojni roman, ki nam pokaže odraščanje enega fanta, je to slika celotne generacije, ki je odraščala v Jugoslaviji in je bila tesno vpeta v njen razpad, vojna, povojna in osamosvojitvena leta.

Naslovna soba je varen prostor za igro, kamor predsodki nimajo vstopa. Jan se namreč spoprijatelji s sošolcem Elvisom, čigar družina prihaja iz Makedonije, njihovi predniki pa so Turki, zato imajo seveda svoje navade. Janova družina jih toplo sprejema, predvsem šolski razgrajači s Sršenom na čelu pa so do Elvisa manj prizanesljivi.

V zavetju sobe se ne more zgoditi nič slabega, tam vladajo nepremagljivi akcijski junaki, od Supermana in Sandokana do poznejšega Luka Skywalkerja, s katerimi se fanta navdušeno igrata. A nenehno se zavedamo, da ta naivnost ne more trajati v nedogled, da je le še vprašanje časa, kdaj se bo mehurček razpočil in prijatelja pustil brez zraka. Tega se v retrospektivi zaveda tudi Jan:
"Še veliko let pozneje, ko bom premišljeval, kaj se je pravzaprav zgodilo, me bo obhajala neke vrste otožnost. Želel si bom, da bi bila spet dečka, ki sedita na tleh v Elvisovi sobi. Eden govori, da se bo pridružil piratom, drugi ga posluša in mu verjame sleherno besedo. Občuduje ga in si želi, da bi bil tudi sam tak. Če bi Superman govoril, bi mi rekel, da se stvari v življenju pogosto izidejo drugače, kot si želimo, da želje in upi večinoma ostanejo neizpolnjeni. […] Če bi Superman govoril, bi mi rekel: Bodi prijatelj s fantom, ki bo kmalu odšel med pirate, in nikoli ne dovoli strahu, da je močnejši od tebe. Ko pa bo prišel čas ločitve, pojdi svojo pot in se ne oziraj."

Roman V Elvisovi sobi je napisan v nekakšnih vinjetah, z večjimi ali manjšimi časovnimi preskoki, pri čemer je poudarek na prelomnih dogodkih ali na dogodkih, ki vključujejo osrednje in nekatere pomembnejše stranske osebe. Prav zato lahko spremljamo Janov dolgoletni razvoj, ki sega še v odhod v vojsko, pa vojno in življenje po njej. Pregelj obvlada otroški pogled, saj besedilo ne deluje, kot da bi ga posnemal odrasli, ki se poskuša spomniti, kako je bilo nekoč, ampak je Janovo mladostniško navdušenje res pristno in iskrivo. Njegova domišljija je bogata; v moškem s črnim klobukom vidi čarovnika, ki ga bo spremenil v zajca ali prašiča. Rad posluša in pripoveduje zgodbe, odrasle pa dojema kot zakladnice spominov in podatkov, četudi malo z rezervo. Stvarni podatki o okolju in preteklosti so organsko vpleteni skozi pripovedovanje ali pogovore odraslih, zato ne motijo.

Če kakšne besede ne pozna, se pretvarja in se pozneje poduči; če ga kaj zanima, vpraša ali poskusi sam, hitro pa tudi kaj pozabi ali spregleda, prav res je radoživ in navihan. Vedno bolj ga zanima tudi spolnost in nadobudno jo raziskuje, predvsem s pomočjo starejših prijateljev, ki mu dajejo nasvete in se tudi šopirijo, zato Jan išče priložnosti, da bi si celotno stvar razjasnil in jo seveda užil tudi sam. Ko vidimo odraščati protagonista, pa seveda vidimo tudi odrasle okrog njega, kako se starajo, in ravno tu vidimo eno izmed poant romana: najpomembneje je, kakšen si v času življenja do soljudi in kaj pustiš za seboj. Janov ded, s katerim imata topel odnos, ima v starosti okrog sebe zbrano vso družino, le leska v očeh ima nekoliko manj, ljudomrzni Sršenov oče pa umre osamljen. V ospredju so odnosi in Pregelj jih zna sčasoma dobro razviti; nekateri prijatelji se oddaljijo, drugi se nepričakovano zbližajo, tretji se znova najdejo čez mnogo let, pri tem pa nekateri napredujejo bolj kot drugi.

Roman Sebastijana Preglja V Elvisovi sobi tudi pokaže, da se med odraščanjem ne zavedamo obče zgodovine, ki sproti nastaja, vendar pa jo lahko skonstruiramo in sestavimo za nazaj, ko smo odrasli in se nam pogled razširi. Čeprav je Jan kot otrok do veliko stvari brezbrižen, se tudi on zaveda, kateri trenutki so zgodovinsko prelomni, taka je zagotovo Titova smrt, ki se vseh kolektivno dotakne. Pa vendar je bolj zagret za napredek in prihajajoče novosti, – od novih glasbenih plošč do barvne televizije in računalnikov. Ker so večinoma izpostavljeni večji dogodki, kot je na primer Černobil, naracija ne deluje umetno, sploh pozneje, ko je že odrasel in sledi dogodkom.

Za najbolj čustven in močan del romana pa je treba počakati do zadnje tretjine, ko se slutnja vojne uresniči:
"Če bi takrat vedel, kaj prihaja, bi zadnji dan vsakega od vojakov, s katerimi sem preživel tisto leto, objel in poljubil na obe lici. Če bi vedel, kaj prihaja, bi jim zaželel, da preživijo. Zaželel bi jim, da jim ne bi bilo treba nikoli nikogar ubiti. Mi pa smo se samo režali, na železniški postaji v Skopju spili še eno pivo, drug drugega poslali v tri pizde materine in vstopili na vlak, ki nas je odpeljal v prihodnost."
Z vojno se vsa otroška nostalgija izpere, zbledi in kar ostane po njej, je trpek okus po obžalovanju in bolečini. Pretanjeno napisani roman pa se pred nami spremeni v Elvisovo sobo – dokler je ne zapustimo, nas zunanji svet ne more raniti, saj je v sobi še vedno vse, kar je bilo, in ni nikoli prešlo.

Iz oddaje S knjižnega trga.