Kot Doris May Taylor se je avtorica Zlate beležnice, ki velja za njeno najbolj znano delo, rodila v Kermanšahu v današnjem Iranu. Njen oče je bil britanski častnik, ki se je kasneje z družino preselil v Južno Rodezijo, današnji Zimbabve, zato ni presenetljivo, da je Afrika pustila globok pečat na pisateljico in njeno delo. Zaradi kritike rasne diskriminacije dolga desetletja ni mogla potovati v Rodezijo in Južno Afriko.

Prvi književni uspeh je dosegla leta 1950, leto po tem, ko se je nastanila v Angliji in s seboj v prtljagi prinesla roman Trava poje na temo rasnih razmer v Afriki. Tam je pustila dva otroka, ki ju je imela s kolonialnim častnikom Frankom Wisdomom. Leta 1945 se je poročila z izgnanim nemškim komunistom Gottfriedom Lessingom, v zakonu se jima je rodil sin, s katerim se je po ločitvi leta 1949 odselila v London.

Svetovno slavo ji je prinesla knjiga Zlata beležnica iz leta 1962, ki je postala ena od vzornic ženskega gibanja, vendar pisateljica sebe ni označevala za feministko. Švedska akademija je omenjeni roman razglasila za "pionirsko delo", ki "spada med prgišče knjig, ki so oblikovale pogled na odnos med moškim in žensko v 20. stoletju".

Vsebina njenih romanov je zelo pestra – od napol avtobiografskih afriških izkušenj do socialnih in političnih bitk, od psiholoških trilerjev do znanstvene fantastike.

Slovenskim bralcem so poleg knjig Trava poje in Zlata beležnica dosegljivi tudi romani Peti otrok, Spomini preživele in Generalka za pekel. V slovenskem prevodu pa je izšlo tudi njeno avtobiografsko delo z naslovom Pod kožo: Prvi del mojega življenjepisa.

Leta 2007 je v starosti 88 let postala najstarejša dobitnica Nobelove nagrade za književnost.