Za dela enega najpomembnejših evropskih kiparjev Antonia Canove velja, da so pomenila nekakšno povrnitev značilnega pretiravanja z okraski v baročni umetnosti.

Po pisanju spletnega portala Art Daily njegove stvaritve v zadnjem času dosegajo rekordne cene. Tako je bilo denimo lani v Londonu njegovo poprsje mlade ženske, ki predstavlja podobo miru, prodano za šest milijonov evrov.

Umetnikova zavrnitev Katarine Velike
Za časa življenja so Canovo cenili kot "novega Fidijo", slavnega grškega kiparja, slikarja in arhitekta. Med njegovimi naročniki so bili beneški plemiči, delal je tudi za Vatikan.

Ruska carica Katarina Velika ga je povabila, naj jo obišče na njenem dvoru, a je umetnik vabilo odklonil, saj se je tedaj posvečal kipu za princa Jusupova. Tudi Napoleon Bonaparte je bil med njegovimi naročniki.

Lepota ženskega telesa in milina plešoče ženske
Canova je navdih črpal pri grški in rimski antiki. V zgodnjem 19. stoletju je ustvarjal idealizirane kipe z erotičnimi podtoni, kakršen je tudi kip Plesalka, ki se s prstom dotika brade. V tem kipu je umetnik mojstrsko ujel lepoto ženskega telesa in milino plešoče ženske. Stvaritev, ki je nastala med letoma 1806 in 1815, je bila med 1938 in 2005 razstavljena v Nacionalnem muzeju v Varšavi, danes pa je še zmeraj v družinski lasti.

Sprva pa je bila plesalka v zbirki Izabele Czartoryske, nato v zbirki Witolda Tadeusza Czartoryskega. Družina Czartoryski je po pisanju spletnega portala ena najstarejših plemiških družin na Poljskem. Izabela Czartoryska je bila tudi prva Poljakinja, ki je pri Canovi naročila umetniško delo. V času, ko se je mudila v Rimu, je Canovi naročila izdelavo kipa mladega princa Henryka Lubomirskega kot kupida.

Kipar prefinjenega občutka za detajle, plastičnost in kompozicijo
Antonio Canova (1757-1822) se je sprva učil kamnoseštva, nato pa še kiparstva v Benetkah. V zgodovino se je najbolj zapisal s svojimi akti na marmornih kipih. Med njegove najbolj znane stvaritve sodijo kipi Napoleona (izklesan kot bog Mars), Amorja in Psihe (bel kamen - ponazarja antiko) in portret Paoline Borghese (upodobitev, podobna Veneri).

Leta 1775 si je v Benetkah uredil delavnico, ob tem pa je ustvarjal tudi v Rimu, Neaplju, na Dunaju in v Parizu. V papeževem imenu je od leta 1807 skrbel za likovno umetnost, leta 1810 pa je postal predsednik rimske Accademie di S. Luca. Ustvarjal je v maniri hladne odmaknjenosti, njegova plastika pa kaže prefinjen občutek za detajle, plastičnost in kompozicijo.

V Rimu je do marca prihodnjega leta na ogled največja pregledna razstava njegovega opusa doslej.