Sorodna novica Liffe: Jaz, Daniel Blake

Ken Loach se je po dvakratni zmagi na canskem festivalu – leta 2006 za Veter, ki trese ječmen in leta 2016 za Jaz, Daniel Blake – letos v festivalski obtok vrnil z izdelkom, ki se popolnoma ujema z njegovo "znamko": Medtem ko vas ni bilo je pripoved o stiskah delavskega razreda, pred gledalca razprostrta na trezen, rigorozen način, predvsem pa z ogromno empatije do prikazanih likov. Film, za katerega je scenarij napisal Loachev redni sodelavec Paul Laverty, je še ena zgodba o običajnih ljudeh, ki bi si radi ustvarili dostojno življenje, a jim to sistem onemogoča na vsakem koraku. Svojo kritiko nepremostljivega prepada med revščino in blaginjo začenja v približno enakem razpoloženju in kontekstu kot pred tremi leti uspešnico Jaz, Daniel Blake – in morda zaradi tega film deluje za odtenek manj radikalno kot prejšnji.

Ricky (Kris Hitchen) je po lastnih besedah "garač" in "preponosen" za socialno podporo. Njegova žena Abby (Debbie Honeywood) je socialna delavka, ki bolne in priletne ljudi na njihovih domovih oskrbuje kot pogodbena delavka – nihče ji ne plačuje potnih stroškov ali nadur, le odkljukane obiske. Redno se spoprijema z dilemo (ki zanjo sploh ni dilema), ali naj svoje oskrbovance pusti v lastni nesnagi in zmedene ali pa podaljša obisk "na lastne stroške". Doma jo čakata dva otroka, 15-letni Sebastian (Rhys Stone), ki svojo jezo na svet stresa prek grafitiranja, in bistra, plašna 11-letnica Lisa Jane (Katie Proctor). Zdijo se kot tesno povezana, ljubeča družina, a so do vratu v dolgovih.

Da bi svoje izbezal iz najhujšega, Ricky sprejme službo dostavljavca pošiljk. Da se razumemo: delal ne bo za podjetje, ampak z njim, ne bo dobival plače, pač pa bo računal honorar ... Novi šef, ki samega sebe ponosno opiše kot "svetnika zoprnih pizdunov", mu s tem birokratskim izrazoslovjem daje vedeti, da bo moral postati samostojni podjetnik – v resnici "samostojni podjetnik", ki nima nobenega nadzora nad svojim delavnikom, kaj šele pravic. Čitalnik črtnih kod za pošiljke mu izročijo kot najdragocenejšo svetinjo, za katero odgovarja tako rekoč z življenjem. Vsaka minuta njegovega delavnika je dokumentirana, in steklenice, ki naj bi jih uporabljali namesto odmorov za stranišče, očitno niso le grozen urbani mit.

Ricky je klasičen loachevski protagonist: dober, načelen človek, vztrajen in žilav ter od prvega hipa naprej simpatičen. S strankami je pripravljen poklepetati o nogometu, ni mu odveč odnesti težkega paketa do dnevne sobe, in podobno. A zatišje v novi službi ne traja dolgo: za družino na pragu socialne stiske je potrebna samo ena majhna stvar, da se začne ravnotežje njihovih življenj rušiti kot vrsta domin. Prva domina je Abbyjin avto, ki ga je morala prodati, da bi lahko kupili Rickyjev kombi. Po novem se na delo vozi z avtobusom, zaradi česar je občutno manj doma. Pubertetnik Seb, ki začuti zrahljani nadzor, vse pogosteje šprica pouk in se zapleta v težave. Oba starša medtem delata po 14 ur na dan, šest dni na teden. Vsesplošna izčrpanost vodi v vzkipljivost, ta v družinske prepire ...

Morda se zdi, kot da gre za čisto vsakdanje težave, a na tej točki Rickyjevo življenje poznamo že dovolj dobro, da vemo, da ima skoraj vsak zamujeni dan dela zaradi glob dolgoročne posledice; ukraden kombi bi pomenil tako rekoč neobvladljivo izgubo. Za kako izredno odsotnost ali prost dan odgovorni nočejo niti slišati – edino, kar šteje, je storilnost njihovega skladišča. Medtem ko vas ni bilo je učinkovit prikaz začaranega kroga, v katerem so se znašli mnogi Britanci: bolj se trudijo, da bi presegli svoje okoliščine, bolj jih le-te vlečejo proti dnu.

Kenu Loachu bi sicer težko kdo očital subtilnost poante – a če že ne na ideološki, je pretanjen vsaj na intimni ravni. Turnerjevi pred nami zaživijo kot resnična družina, kot ljudje, ki doživljajo trenutke nezapletene sreče in obdobja globokega obupa. Od Loacha seveda ne pričakujte spravljivega konca, ki bi ponujal odvezo, kaj šele katarzo, ki bi prinesla olajšanje – v resnici je še veliko huje: njegovi junaki lahko pričakujejo le neskončno kopičenje vedno istega.

Medtem ko vas ni bilo ne pomeni ničesar novega za opus 82-letnega neutrudnega borca britanske levice: véliki dosežek njegovega filmskega aktivizma je brbotajoči občutek jeze, s katerim boste odšli iz kinodvorane. To mu ne nazadnje uspeva že od kultne uspešnice Kes (1969) naprej – in kako zgovorno je, da mu v vseh teh teh desetletjih kljub menjavam režimov ni bilo treba zares spreminjati osti kritike ...

Ocena: 4.