Na današnji dan leta 1990 so v družbenopolitičnem zboru slovesno razglasili izide plebiscita. Glasovanja se je udeležilo 93,2 odstotka volilnih upravičencev. Za samostojnost se jih je izreklo 88,5 odstotka. "Ta izid mi omogoča, da slovesno razglasim pred tem visokim zborom, slovensko, jugoslovansko in vso svetovno javnostjo, da se je slovenski narod na temelju trajne, neodtujljive pravice do samoodločbe odločil, da Republika Slovenija postane neodvisna in samostojna država," je naznanil predsednik zbora France Bučar.

Med zbranimi je v prvi vrsti sedel tudi Dušan Plut. Visokošolski profesor s Filozofske fakultete, okoljevarstvenik in aktivist je bil ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, član predsedstva Demokratične opozicije Slovenije (Demosa) in na prvih povojnih demokratičnih volitvah izvoljen v predsedstvo Slovenije. Sodeloval je pri najpomembnejših odločitvah osamosvajanja države: "Imeli smo sestanek razširjenega predsedstva in smo se odločali, kdo bi šel na pogajanja z generalom Andrijo Rašeto v Zagreb. Najprej je bilo mišljeno, da bi šel Igor Bavčar ali Janez Janša ali celo oba. A smo pomislili, da bi ju zagotovo zaprli. Javil sem se sam, saj sem bil demilitarist in me verjetno zato ne bodo zaprli. Po uspešnih pogajanjih, s katerimi smo prekinili spopade, se vrnem v Cankarjev dom. Tam sta spala Janša in Bavčar. Zbudita se, me zagledata in vprašata: A ti si prišel nazaj? (smeh) Očitno sta resno mislila, da me ne bo nazaj, da me bodo aretirali. To je bil res zelo zanimiv in razburljiv zgodovinski čas, ki ga doživijo redke generacije," se spominja.

Danes je upokojen, a aktivno razmišlja o prihodnosti Slovenije in sveta. Skrbi ga, v kakšnem okolju bodo živeli njegovi vnuki, saj uničujemo življenjski prostor tako človeške kot vseh drugih vrst.

Ko sem pripravljala časovni trak za našo podstran Slovenija – 30 let, se nekako nisem mogla odločiti, kaj naj postavim na začetek. S čim se je po vašem mnenju začel proces osamosvajanja države?
Točko je težko postaviti, ker menim, da je bil proces osamosvajanja zgodovinsko-evolucijski. Težnje po samostojnosti so se zgostile konec 80. let. A to je bila le kulminacija idej o slovenski samostojnosti, ki so bile v preteklosti prisotne od programa Zedinjene Slovenije leta 1848 naprej. V drugi polovici 80. let 20. stoletja so tudi na svetovnem prizorišču potekali povezani dogodki. Koncept državnega socializma je začel propadati zaradi svojih notranjih nepremostljivih razlogov, padel je Berlinski zid in v Jugoslaviji se je pokazalo, da samoupravni socializem nima ekonomskih in ne ekoloških teženj. Če pogledam s svojega vidika kot takratnega okoljskega aktivista, je bilo zelo pomembno to, da se je izkazalo, da koncept samoupravnega socializma nima okoljskih temeljev za zdravo in varno prihodnost. Kot mlad asistent na oddelku za geografijo Filozofske fakultete sem se ukvarjal s problematiko onesnaženosti okolja, in pokazalo se je, da je tudi socializem kot kapitalizem prevzel model neskončne rasti, in ta model je prinesel veliko degradacijo okolja. Ne samo, da je bil socializem ekonomsko neuspešen in ni mogel konkurirati tehnološkemu razvoju v kapitalističnih državah, pokazalo se je, da je tudi ekološko destruktiven in da je stopnja onesnaženosti v takratnih socialističnih državah – od vzhodnonemške, čehoslovaške do jugoslovanske – bistveno večja, kot je v kapitalističnih državah. Težave na socialnem področju, ekonomski problemi, absolutno pomanjkanje politične demokracije so pripeljali do spoznanja ljudi, da bo dovolj, saj ta družbeni sistem ni bil uspešen, prav tako pa državni okvir Jugoslavije ni omogočal naše popolne samostojnosti. Ob svetovnih težnjah in vseh teh težavah se je lahko osamosvojitvena želja preobrazila v zahtevo za samostojno Slovenijo. Zame kot okoljevarstvenika se je bilo zelo enostavno opredeliti, saj sem videl le v samostojni Sloveniji obet za zeleno Slovenijo.

Ko beremo programe strank, ki so se rojevale konec 80. let, lahko v vsakem najdemo tudi omembo varovanja okolja, varstvo narave. Geslo vaše stranke Zeleni Slovenije je bilo "Misli globalno, deluj lokalno" – nekaj, kar se zdi kot trend zadnjih let.
Tudi mednarodne raziskave, opravljene v tistem času, so pokazale, da je bila stopnja okoljske ozaveščenosti v Sloveniji v drugi polovici 80. let zelo visoka. Takrat smo se v Sloveniji torej zavedali te težave, a še nismo prepoznali, da je prispeval tudi naš način življenja. Preveč smo kazali samo na industrijo in energetiko, ne pa tudi na širjenje potrošniškega življenja, ki je že v tistem času prinašalo okoljske težave. Pomembno se mi zdi poudariti še, da okoljskih težav še nimo videli kot eksistenčno ogrožajočih. Zdaj pa se je v vsej svoji razsežnosti pokazalo, da je ogrožen naš planetarni ekosistem, naše biološke možnosti preživetja človeške in drugih vrst. V zadnjih letih sem se zavestno umaknil iz javnih razprav in pišem zasnovo nove ekosistemske družbene ureditve, ki bi se morala uveljaviti, če želimo preživeti na Zemlji.

Ena izmed glavnih zahtev takratnih Zelenih Slovenije, stranke, ki ste jo ustanovili in vodili, je bila zaprtje nuklearke Krško. Ta še danes stoji, razmišljajo celo o drugem bloku.
Da je zaprtje še vedno aktualno, se pokaže v nemškem energetskem programu, ki je po mojem mnenju zelo pogumen in radikalen: večina političnih strank se je strinjala z načrtom, da bo Nemčija do leta 2022 zaprla vse jedrske elektrarne. Osem jih je že zaprla, devet pa jih bo v tem zelo kratkem obdobju. Mi smo takrat zahtevali zaprtje Jedrske elektrarne Krško zaradi posledic černobilske nesreče leta 1986, takrat je radioaktivni oblak segel tudi do Slovenije ter nas spomnil, da vsaka raba jedrske energije prinaša tveganje. Nekateri naši geologi so opozarjali, da krška nuklearka leži na potresno aktivnem območju. Za takšno zahtevo smo se odločili tudi zato, ker se je takrat načrtovala gradnja druge jedrske elektrarne Prevlaka v bližini Zagreba. Zdelo se nam je, da če bomo postavili radikalno zahtevo po zaprtju jedrske elektrarne v Krškem do leta 1995, bomo morda vsaj preprečili gradnjo nove. Demos je to našo zahtevo sprejel. Zaprtja seveda potem ni bilo, se je pa zaprl rudnik urana Žerovski vrh, kjer so se prav tako kazale številne negativne okoljske posledice, hkrati pa je bil ekonomsko nerentabilen. Ta protijedrska opcija je bila za Zelene Slovenije zelo pomembna in nas je tudi združevala, čeprav smo se dejansko organizirali veliko bolj kot gibanje, in ne kot prava politična stranka. To se je pozneje pokazalo kot velika pomanjkljivost, saj smo si bili ideološko zelo različni in posledično je stranka razpadla. Za to mi je še zdaj žal, a zgodovine za nazaj ne moreš popravljati.

Je bil pa prav vaš glas tisti, ki je odločil, da se Zeleni Slovenije ravno v tem času pred 30 leti pridružite Demokratični opoziciji Slovenije (Demos).
O tem, ali naj vstopimo v Demos, smo imeli Zeleni Slovenije sestanek na Filozofski fakulteti v Ljubljani – tedaj je bilo to mogoče, danes bi bilo vsaj nenavadno, če ne nemogoče. Rezultat je bil 28 glasov za in 28 glasov proti. Kot predsednik sem dobil mandat, da grem do predstavnikov Demosa, jim predam naše zahteve, in če bodo uresničene, bomo pristopili. Naši predlogi, kako si predstavljamo sodelovanje, so bili sprejeti in zato sem se odločil za vstop. Nato smo skupaj s Slovensko kmečko zvezo vstopili v Demos. Ključen je bil projekt samostojne Slovenije. Kot geograf in zgodovinar sem poznal svetovne težnje in sem vedel, da je to enkratna zgodovinska priložnost, da čim hitreje in z malo morebitnih žrtev izvedemo osamosvojitev. Če bi čakali na stare sile, takrat predvsem Zvezo komunistov Slovenije, ki se je pozneje pridružila prizadevanjem, bi ta zgodovinski trenutek zamudili in jugoslovanska armada bi reagirala bistveno bolj surovo. Kljub nekaterim negativnim stvarem, ki jih imam v spominu, in temu, da se sam osebno z nekaterimi Demosovimi izhodišči nisem strinjal, je treba poudariti, da je bil Demos motor osamosvojitve in je prav, da smo se pridružili.

Ko gledamo danes na čas pred 30 leti in poznamo rezultat teh prizadevanj, se nam zdi takšna odločitev edina logična, a takrat v tistem negotovem času verjetno ni bilo tako lahko. Kakšni pa so bili pomisleki v vaši stranki glede vstopa v Demos?
V Zelene Slovenije je takrat vstopilo veliko ljudi, zato ker se niso želeli ideološko opredeliti. Niti levo, niti desno, ampak zeleno. Zato ta skupina ni bila zadovoljna z vstopom, druga skupina pa je bila zelo levo usmerjena in je v Demosu videla združbo konservativnih političnih strank. Spomnim se besed Dimitrija Rupla, da zdaj, ko smo se priključili tudi Zeleni, pa ima zgodba Demosa možnosti za dejanski uspeh. Na volitvah, ki so sledile, smo Zeleni Slovenije prejeli 8,8 odstotka glasov, kar je bilo največ med vsemi zelenimi strankami Evrope. Ljudje so nam zaupali, imeli smo močne strokovnjake, ki so znali z argumenti pokazati, da je zeleno razmišljanje pravilno, da ni protiekonomsko, ampak zagovarja zelena delovna mesta, skladnejši regionalni razvoj, saj je za rabo naravnih virov v lokalnem okolju. Zaupanje ljudi smo imeli, a smo ga izgubili zaradi medsebojnih sporov. To jemljem tudi kot svoj osebni poraz. Danes so Zeleni Slovenije marginalna stranka, z njihovim programom pa se tudi slučajno ne strinjam, saj zelena stranka že po definiciji ne more biti stranka kapitala.

Če se vrneva še v čas pred 30 leti. Po nastanku strank in koalicije Demos so bile nato prve povojne demokratične volitve tako rekoč pred vrati, že čez dobre tri mesece. Kako pa so takrat potekale kampanje? Večina strank je šele nastala, politike še niste bili vešči, finančnega zaledja ni bilo ...
V kampanjo smo šli goli in bosi (smeh). Brez kakršnih koli finančnih sredstev, nekatere stranke so že dobile manjše vsote iz tujine – na primer krščanski demokrati so se povezali s sorodnimi strankami – Zeleni Slovenije smo imeli podporo predvsem avstrijskih Zelenih, ker nas je združeval odpor do NEK-a, a ne finančne. Stavili smo na javna zborovanja, prisotnost na terenu. Spomnim se, da sva se z generalnim sekretarjem Petrom Jamnikarjem z njegovo katrco vozila po celotni Sloveniji, bencin smo plačevali iz lastnega žepa, a se nam to niti ni zdelo pomembno. Imeli smo tudi skupna velika zborovanja Demosa, prišlo je veliko ljudi, in proti koncu kampanje so sredstva javnega obveščanja že bolj prisluhnila tudi našim predlogom in spremljala našo kampanjo. Imeli smo občutek, da bo kljub vsemu Demos zmagal.

Vaš je presenetil dober rezultat, ki ste ga na volitvah dosegli Zeleni Slovenije?
Ne, to me ni presenetilo, saj so bile opravljene javnomnenjske raziskave na reprezentativnem vzorcu in te so nam večkrat pokazale okoli 10 odstotkov glasov podpore. Preden smo stopili v Demos, so nam nekatere ankete kazale celo 20 odstotkov. Sam sem pričakoval med 5 in 7 odstotki, dobili pa smo jih skoraj 9! Na javnih predstavitvah kandidatov in programov strank pred volitvami se je pri Zelenih Slovenije pokazalo, da ta zeleni naboj ne bo dovolj, da bi morali dati večji poudarek tudi drugim temam. A sem imel težave pri predstavljanju programa naše stranke, saj smo bili ideološko precej različni od stališč Demosa, zato so bile vse teme kmalu občutljive.

Kako so bili videti pogovori med različnimi člani Demosa pri teh ključnih vprašanjih, kot pravite, ste bili nazorsko precej različni? Ivan Oman je na primer zagovarjal pogajanja z oblastnimi strankami, medtem ko je Jože Pučnik želel oster odnos opozicije do oblasti.
Razprave so bile zelo živahne, a nikoli niso bile sovražne. Projekt samostojne Slovenije nas je zelo povezoval, strinjali smo se, da je treba spremeniti družbenoekonomski sistem, uvesti parlamentarno demokracijo, da potrebujemo samostojno državo. Kako naj bi bila država notranje organizirana, pa so bila mnenja zelo različna, zato smo iskali stopnjo minimalnega konsenza. Ne spomnim se, da bi se kdaj odločili za preglasovanje. Včasih je bilo treba sprejeti kak kompromis oziroma biti javno vsaj tiho, če se s čim nismo strinjali. Vladala je visoka stopnja osebnega zaupanja, nismo se pogovarjali kot politiki, ampak kot ljudje, ki smo skupaj zaradi širšega interesa. Pozneje pa se je to pokazalo kot velika ovira in vse večje notranje razlike glede posameznih vprašanj – privatizacija, pravica do splava, vračanje premoženja Katoliški cerkvi, kakšen je odnos do preteklosti, kako se naj organizira zunanja politika – zato je tudi Demos razpadel. V prvi fazi pa te razlike niso bile pomembne, saj je Demos z ustanovitvijo države opravil zgodovinsko poslanstvo.

So se pa na tej kratki poti do razglasitve samostojnosti pokazale različne želje o hitrosti razvoja dogodkov. Deklaracija o suverenosti Republike Slovenije je bila na primer samostojna akcija Demosa, pisana v prostorih Nove revije, o tem se niso posvetovali z opozicijo niti s predsedstvom ne. Kaj se je takrat dogajalo?
V okviru Demosa ni bilo različnih mnenj, kako hitro izvesti proces osamosvojitve. Demos je dosledno zagovarjal pospešene procese, stare politične stranke pa počasnejši prehod. A ključno je bilo, da niso a priori nasprotovale samemu procesu. Menim, da je tukaj tudi Milan Kučan kot predsednik predsedstva in nekdanji predsednik Zveze komunistov Slovenije opravil pomembno vlogo. Ni bil v prvih vrstah osamosvojitve, ko pa je uvidel, da je edina rešitev za Slovenijo samostojnost, je prevzel vlogo povezovanja. Proces osamosvojitve je tako velik, da ga ni treba privatizirati. Vsi, ki so bili na volitvah leta 1990 izvoljeni, so imeli legitimno pravico, da zastopajo svoja stališča, in nihče od njih ni javno nasprotoval procesu osamosvajanja.

Na prvih povojnih demokratičnih volitvah ste bili izvoljeni v predsedstvo države. Kako je predsedstvo delovalo? Kakšni so bili odnosi med vami – ste bili kar pisana druščina z različnim ozadjem javnega delovanja, hkrati pa sta bila z Ivanom Omanom kot člana Demosa v manjšini proti Milanu Kučanu, Matjažu Kmeclu in Cirilu Zlobcu.
Kako sem sam postal član predsedstva? Odločili smo se, da bo na listi Zelenih Slovenije za članico predsedstva Slovenije kandidirala Manca Košir. Ko smo imeli sestanek predsedstva Demosa, pa ob 9. uri zvečer telefonira Manca, da ne bo kandidirala, saj ni za politiko. Tako smo obsedeli, od Zelenih Slovenije je prisoten še Leo Šešerko, zraven so bili Pučnik, Peterle, Rupel, Oman. Kaj naj storimo? Da ne bi imeli svojega kandidata na skupni listi Demosa, bi bila slaba sporočilna nota. In nekdo predlaga, ali bi jaz kandidiral. Odgovorim, da nisem niti razmišljal o tem, da bi zasedel kakršen koli položaj. V pol ure sem se moral odločiti, da bom kandidiral. In sledilo je veliko presenečenje, da sem bil izvoljen, medtem ko Dimitrij Rupel in Slavoj Žižek nista bila.
V predsedstvu smo ves čas iskali stopnjo soglasja in običajno bili tudi zelo enotni. Bili smo vrhovni poveljnik oboroženih sil, in čeprav smo imeli različne poglede na to, kakšna naj bi bila militarizacija družbe, nismo imeli nobenega zadržka do tega, da se Slovenija brani z orožjem. Sam sem bil na strani Kučana, ki je zagovarjal, da se moramo maksimalno potruditi izogniti vojaškim spopadom. Zagovarjal sem mirovniško, diplomatsko rešitev spora, Ivan Oman je bil na primer za odločnejše posredovanje, a nikoli se ni pokazalo, da se o čem ne bi strinjali.

Pogosto se omenja tudi Deklaracija za mir, ki ste jo predstavili in v kateri je bila ideja o demilitarizirani slovenski državi.
Demos je marca 1990 dal izjavo, v kateri je bilo zapisano, da bo Slovenija demilitarizirana, miroljubna in nevtralna država. S tem se je takrat strinjal tudi Janez Janša. V Deklaraciji za mir pa je bilo zapisano, da bosta v prehodnem obdobju za varnost skrbeli policija in teritorialna obramba, ni šlo za noben predlog razorožitve. Mirovniška sporočilna nota pa je bila po mojem mnenju za svet izjemno pomembna. Da se zdaj razmišlja o tem, da je s tem prišlo do veleizdaje, se mi zdi povsem deplasirano. Bil sem torej veleizdajalec, a dober za to, da je Demos zmagal. Prava mera pripravljenosti, da z orožjem branimo Slovenijo, na drugi strani pa naša stalna mirovniška prizadevanja so končno prinesla optimalen rezultat, ki se je pokazal v tem, da je bila naša osamosvojitvena vojna kratka z malo žrtvami. Vse te žrtve si zaslužijo še večje spoštovanje, kot so ga deležne. Če si predstavljamo, da so nekateri izgubili svoje najdražje, je to zame vredno globokega spoštovanja. Zato tudi poudarjam, da je prav, da je Demos radikaliziral proces osamosvajanja, saj če bi zapadli v balkansko morijo, ki je sledila, bi se danes pogovarjali o deset tisočih žrtvah. V začetku junija so bila namreč v Bihaću že pripravljena letala, da bo prišlo do bombardiranja civilnih ciljev v Ljubljani ter jedrske elektrarne Krško. Prav je bilo, da nismo šli na nož, da ni prišlo do napada na jugoslovansko armado v vojašnicah v Sloveniji. Mislim, da se Sloveniji in vsem nam ni treba sramovati tega obdobja, da smo stvari opravili častno. Nihče od nas, ki smo takrat odločali o vojni in miru, se ni znašel na haaškem sodišču, kar je dokaz, da smo delali v skladu z univerzalnimi človeškimi pravicami.

Se je pa država znašla na sodišču za človekove pravice zaradi izbrisa prebivalcev.
To je bil velik 'kiks', velika sramota. Ljudje delamo napake in tukaj je del politike, ki je o tem odločal, naredil zelo veliko napako. Z ljudmi je ravnal tako, kot si nismo želeli, da bi drugi ravnali z mani.

Če se za trenutek ustaviva še pri obdobju plebiscita. Od odločitve do izvedbe so bili le tedni, hkrati pa so potekali intenzivni pogovori o kvorumu, ki bo določil izid – ali naj obvelja volja večine vseh volilnih upravičencev ali le tistih, ki bodo prišli na volišča. Kako so potekala ta usklajevanja?
Ta pogajanja so me takrat zelo presenetila, stare politične stranke so zagovarjale koncept absolutne večine, torej več kot 50 odstotkov vseh volilnih upravičencev, v okviru Demosa, ki se je sicer zelo skliceval na slovenski narod, pa so bila drugačna razmišljanja, da bi bilo dovolj, če se za samostojnost opredeli več kot polovica tistih, ki bodo prišli na plebiscit. Ti pogovori so potekali dolgo v noč, spomnim se, da sva s Spomenko Hribar, s katero sva zagovarjala absolutno večino, hodila do posameznih članov Demosa ter jih preprečevala, da moramo zaupati ljudem, saj sicer nimam smisla, da imamo samostojno državo, s katero se prava večina ne strinja. A nekateri so v tem, da stare politične stranke zagovarjajo absolutno večino, videli zaroto in da s tem kažejo, da se ne strinjajo z osamosvojitvijo. A to je bila napačna presoja. Na koncu smo se odločili za ta absolutni kvorum in več kot 88 odstotkov vseh z volilno pravico se je odločilo za samostojnost. To je bilo zelo pomembno, saj nam je ta plebiscit dal legitimnost tudi v mednarodnem prostoru.

Glasovali so lahko vsi, ki so imeli v Sloveniji stalno prebivališče.
Da in pogosto se pozablja, da je velika večina pripadnikov drugih narodov, ki so takrat živeli v Sloveniji, glasovala za samostojnost. Teh je bilo okoli 10 odstotkov. Ne le, da so glasovali za, veliko se jih je tudi borilo v TO-ju. Za njih je bil glas za samostojnost Slovenije gotovo osebno težka odločitev, zato jih moramo spoštovati. Zelo malo je bilo tistih, ki se s tem projektom niso strinjali.

Je morda interno v Demosu glede plebiscita obstajal kak B-načrt?
Ne, o tem sploh nismo hoteli razmišljati, niti v sanjah. Če plebiscit ne bi uspel, pač ne bi nadaljevali – podobno kot na Škotskem v Veliki Britaniji.

Eno glavnih konfliktnih vprašanj Demosove vlade, kot ste že omenili, je bilo vprašanje privatizacije. In prtljago tega vprašanja nosimo s sabo še danes. Je bila to točka preloma v Demosu?
Največ trenja je bilo glede načina privatizacije, pa tudi glede načina vračanja po drugi svetovni vojni zaseženega ozemlja. Mislim, da se je nato Slovenija kot ena od redkih postsocialističnih držav odločila za vračilo v naravi. Prav tako so se začele pogrevati razlike glede opredelitve narodnoosvobodilnega boja. To sicer ni bila ključna tema, a so se pokazale precejšnje razlike. Prav tako glede pravice do splava. Nasprotja so postala tako velika, da enostavno ni bilo več mogoče ohranjati te koalicije. Dobili smo se v Dolu pri Ljubljani konec decembra 1991 in se odločili, da je bolje, da se tako razidemo, kot pa da pride do javnega obračunavanja, ki bi lahko dalo madež na skupni projekt samostojne države. Razšli smo se mirno in prijateljsko. Ni se nam zdelo vredno, da bi otrok – samostojna Slovenija – trpel, ker se starši – stranke Demosa – ne razumemo. Če danes pogledam nazaj, morda ne bi bilo slabo, če bi vztrajali še kakšno leto ali dve. Potem je namreč prišlo do kar velike politične nestabilnosti, do več poskusov izvolitve mandatarja. Slovenija je bila takrat v zelo težkem ekonomskem položaju, nadomestiti smo morali izgubo jugoslovanskega trga. Izgubljali pa smo preveč časa za to, kdo naj bi takrat vodil vlado.

Je po 30 letih še mogoče povedati kaj novega, dodati kak nov košček v mozaik spominov na ta prelomni čas osamosvajanja?
Čeprav smo se pozneje ideološko zelo razšli in smo danes na različnih okopih, nas je povezovala zelo velika stopnja zaupanja. Zakaj sem bil sam za vstop v Demos? Ker sem imel tam dva prijatelja – Lojzeta Peterleta, s katerim sva bila sošolca, in Huberta Požarnika. Ker sem zaupal njima, sem zaupal celotni druščini. Moram pa poudariti, da nas v tisti fazi ni združevala želja po oblasti, vsak od nas je namreč nekaj tvegal s sodelovanjem pri tem projektu, saj nihče ni vedel, kakšen bo izid in kako se bo končalo.