Že kar nekaj let je zato v iskanju avtoportretov bolj ali manj naključnih posameznikov, ki jih v različnih kontekstih povabi pred fotografski objektiv in jim prepusti, da sami ujamejo svojo podobo.

Danes bi temu rekli selfi, vendar je začel Brecelj o moči, ki jo ima lahko lastna podoba, ujeta v objektiv, ne da bi bila ob tem obremenjena s prisotnostjo fotografa, razmišljati že veliko prej. Leta 2010 je nato zagnal niz projektov pod skupnim imenom Selffishstudio, ki izhaja iz ideje, da portretiranec sam ustvari svoj portret, s tem pa postane tudi soavtor projekta.

V projektu Selffish (gre torej za lovljenje samega sebe) se Brecelj ukvarja predvsem z našo identiteto, našimi občutji, mišljenji in resničnostmi, ki so pri vsakem nekoliko drugačne, obenem pa te individualne niti tkejo našo kolektivno podobo. Ključna podstat pri osvetljevanju intimnih misli in pogledov portretirancev je spontanost, saj le ta omogoča iskrenost upodobljenca in nam osvetli tiste majcene drobce, ki komaj opazno, a enako sunkovito poganjajo svet. "Človek, ki je portretiran na tak način, ima možnost, da izrazi več, saj pride do večje spontanosti, ker ne čuti napetosti pred fotografom," razmišlja Brecelj.

Enega takšnih projektov je lani uresničeval na Slovenskem knjižnem sejmu, ob letošnjem pa nastale podobe zbral v fotoknjigi Selffish (izdala ga je Galerija Fotografija). Portretiranci so imeli dve nalogi – da premislijo o naslovu fiktivne knjige, ki bi jo spisali (navsezadnje je naslov tisto, ki nas pri iskanju knjige pritegne, obenem pa je tudi začetek in konec knjige); in potem ta naslov z drugimi delijo na portretu, ki ga ustvarijo sami. Tako pa pokažejo svoj odnos do življenja in ovekovečijo nazor ter pogled na svet. Če so običajno vse oči Slovenskega knjižnega sejma usmerjene predvsem v velika pisateljska imena, ki se ob tej priložnosti predstavijo, je dal Selffish prostor predvsem obiskovalcem, ki se vsako leto zaženejo med kupe knjig.

V sklopu instalacije Selffishstudio je Brecelj med drugim ljudi spodbujal k premisleku, kaj jim pomeni življenje (Kdo si?, MGML, 2011), preverjal odnos Bošnjakov do Evrope (Synergy of Sarajevo, Sarajevski filmski festival 2012–2014) in Palestince spraševal, kako vidijo sebe in Palestino na Bližnjem vzhodu (Palestina 2018). S svojimi samoportreti se je do zdaj v projekt vključilo že več kot 1.800 ljudi. "Ti projekti dajo možnost, da delimo stvari, ki jih mislimo in čutimo, pa jih premalo izražamo," razmišlja Brecelj.

V svojem projektu vidi fotograf predvsem dve ključni komponenti. "Najprej, da postane portret nekaj, kar ustvarjamo s svojimi občutki." Obenem pa se mu zdi dragoceno, da so portretiranci soavtorji projekta in je zato Selffish skupen projekt. "Tu se je izrazilo veliko duhovitosti, kar Slovencem ne gre najlažje od rok," pravi.

Da je fotoknjiga izšla v tem trenutku, Breclju pove, da je fotografija postala način govorjenja. "Razvija se nova govorica, govorica podobe," je prepričan. Fotografija pa ni več samo za tiste, ki jo imajo radi, ampak za vsakogar. Po drugi strani, poudarja direktorica Galerije Fotografija Barbara Čeferin, ta projekt pokaže, da ne moremo metati vsega v isti koš. Selffish postavlja selfije na raven umetniškega projekta, obenem pa kaže na trenutno stanje v družbi, meni Barbara Čeferin.

S knjigo Selffish razbijajo tudi stereotipno prepričanje, da knjiga, ki nima besed, ni knjiga. Selffish spada torej med tista dela, ki so lep primer, da podoba in beseda nista tako oddaljeni izrazni polji in je lahko podoba enako zgovorna kot zapisana beseda. Kot to ubesedi Brecelj: "Svet podobe mi je fascinanten, ker gre za jezik, ki ni unificiran, saj ima vsak svojo govorico."