Razmišljanje o nezavednem je fotografinjo vodilo k stvaritvi dveh nizov podob, v katerih raziskuje svojo vpetost v fizični in metafizični svet. Njene fotografije na ogled postavljajo v Atriju ZRC.

"Iz take snovi smo, kakor so sanje – in naše majhno življenje je obkroženo s spanjem," so besede Williama Shakespeara, s katerimi lahko pospremimo aktualno razstavo Nine Sotelšek. Več let jo namreč zaposluje raziskovanje intuitivnega, nezavednega, ki ga človek interpretira predvsem s poskusom razumevanja sanj.

Tudi fotografinja v polje nezavedanja vstopa prek sanj oziroma spanja. K univerzalni izkušnji spanja pristopa izrazito osebno in camero obscuro usmeri v svojo spalnico, na posteljo, kjer samo sebe snema med spanjem. V svoji spalnici se je snemala več zimskih mesecev zapored, posnetki pa so nastajali celo noč in je torej čas ekspozicije izenačila s časom spanja. Pri tem je spreminjala položaj kamere, izrez in osvetlitev, le deloma nadzorovan ustvarjalni proces pa je prinesel presenetljive rešitve.

Čeprav jo opazimo kvečjemu po šopu las, ki kukajo izza odeje, so fotografije spanja vendarle podobe njene fizične prisotnosti. "Lahko govorimo o paradoksalni situaciji, ki je nastala s pomočjo fotografije, da je fizično, oprijemljivo telo predstavljeno kot nekaj, kar je odsotno, če pa ga že slutimo, ostaja v mejah nesnovnega, neoprijemljivega. Edini vidni dokaz o prisotnosti telesa in njegovega nezavednega premikanja je odeja, ki skozi gube, ki so se nabrale v pravcate otočke posteljnine na različnih koncih žimnice, zasuke in polzenje čez posteljni rob nakazuje pot, ki jo je telo ponoči nenadzorovano opravilo po postelji," je ob razstavi zapisala kustosinja Andreja Rakovec.

Metafizično raven spanja odkriva na drugem delu fotografij, kjer lovi podobe sanj. Posnela jih je v gozdu, ki ga Jung pojmuje kot simbol nezavednega. Pod podobo gozda se, tako Andreja Rakovec, materializira avtoričina predstava o območju, kamor prek sanj vstopa nesnovni del človeka, ko se odlepi od telesa. "Zanjo je gozd dualni prostor, ki jo hkrati plaši in privlači in tako ga tudi interpretira: kot skrivnostno podobo, kakršne se nam prikazujejo v sanjah in so sicer znane, a ker jih nimamo pod nadzorom zavesti, jih lahko zremo v drugačni luči, kar utegne zbujati nelagodje, celo strah."

Izbor lokacij v gozdu ni naključen, pač pa je fotografinja kamero postavila na kraje, ki so povezani z dogajanjem v polpretekli zgodovini in so zaznamovani s tragičnimi dogodki. Ne gre za navezovanje serije na kolektivno izkušnjo, pač pa za avtoričina lastna čustva, saj gre za lokacije, ki v njej vzbujajo srh. Obenem je fotografinjo zanimalo, ali imajo ti kraji spomin in kako ga zaznamo. "Teme se je lotila intuitivno in pri izbiri motivov upoštevala svoje občutke ter tako odstirala plasti nezavednega, ki se je je dotaknilo kot zunanji vzgib in se manifestiralo skozi njene občutke," še preberemo v spremnem besedilu kustosinje.

Medtem ko torej prvi, v spalnici posnet del serije obravnava subjektivno izkušnjo nezavednega v interierju, ki bi jo lahko vzporejali z univerzalno izkušnjo spanja, pa se drugi del serije, posnet v gozdu, nanaša na subjektivno izkušnjo nezavednega v zunanjem prostoru, ki nagovori subtilnost v posamezniku.

Fotografska razstava Nine Sotelšek je začetek dlje trajajočega cikla fotografskih razstav, ki jih bodo v Atriju ZRC postavljali pod kuratorsko taktirko Andreje Rakovec. Prva razstava bo na ogled do 31. januarja, septembra pa bodo niz nadaljevali z razstavo del Andreja Perka.prosti