Impozanten je že sam vstop v to 120 let staro stanovanje, s skoraj do stropa segajočimi trokrilnimi lesenimi vrati z motnim steklom, ki ga pred vsiljivci varuje okrasno zvita železna ograja. Sam predprostor je prostoren, zaradi naravne svetlobe svetel. Namesto starega parketa je po tleh marmor, hvaležen material za vzdrževanje, ki nosi v sebi element razkošja, "vse to že na samem vhodu napoveduje lepoto celotnega stanovanja in slog notranjega oblikovanja," pravi Aljoša, ki je interier tudi zasnoval.

Obnova izvornih elementov, kot so parket, okna, vrata, steklo in kovinski elementi "so največja vrednost stanovanja", pravi sogovornik, ki meni, da se je bilo "vredno potruditi in restavrirati te 120 let stare elemente, saj so del kulturne dediščine".

Iz predsobe, ki neposredno povezuje na levi strani dnevni WC in na desni kopalnico, vstopimo v prostor, ki bi po vsej logiki moral biti dnevna soba, a je njegova ureditev tako izbrana, da bolj spominja na sodobno različico salona. O nekem času pričajo visoki strop, lestenec in parket ribje kosti. Ob steno je pristavljen dokaj konvencionalen bel kavč z ujemajočo se preprogo in zelenimi listi palmovca, drugi elementi so izbrana umetniška dela, od slik na steni, kavnih mizic s kamnito površino, kipa na nizki črni omarici pod televizijo. Vzorec, ki pripoveduje zgodbo tudi v preostalih prostorih tega nekaj več kot 100 kvadratnih metrov velikega stanovanja.

"Vsekakor dam umetniškim delom največjo težo pri oblikovanju interierja. V nekaterih prostorih je bilo najprej umeščeno umetniško delo in je šele nato sledila zasnova, v drugih je bilo obratno. Tukaj poslušam notranji jaz in ne sledim pravilom," pove Aljoša, ki je večino kosov oblikoval, ne pa tudi izdelal, sam. "Mizice v dnevni sobi sem oblikoval sam. Rožnat stol je kupljen v sosednji Avstriji na vintage sejmu, od lastnika iz Ljubljane. Še vedno pa mi je najbolj pri srcu ročno izdelan kabinet iz orehovega lesa in s črnim trikotnikom v sobi za goste."

Posebnost stanovanja je, da ima kljub pregradnim stenam podolgovato navidezno linijo hodnika, ki prostore povezuje v celoto. "Pohištvo je bilo izbrano tako, da funkcionira z drugimi prostori in temu je bila prilagojena tudi osvetlitev. Tako lahko v večernih urah osvetlimo sliko v spalnici, ki je vidna tudi iz dnevne sobe, in s tem postane ta slika tudi del dnevnega prostora. Želeli smo, da so lahko prostori večino časa odprti."

Kuhinja je tlorisno umeščena na sredino stanovanja, in sicer tako, "da jo vidiš tudi s pogledom iz dnevnega prostora, s čimer postane tudi del interierja dnevne sobe in obratno. S tem večamo posamezne prostore in brišemo meje med njimi. To smo želeli doseči skozi celoten tloris."

Kuhinja dolžine 280 centimetrov za vrati zakriva gospodinjske aparate, dodatni prostori za shranjevanje so v dveh vrstah zgornjih elementov. Dodatna površina je na namensko oblikovanem kuhinjskem otoku z globoko delovno površino in predali. Otok je nekoliko nekonvencionalen, saj je v nasprotju s črno kuhinjo svetlo sive barve in nekoliko umaknjen v prehod, "tako lahko oseba, ki ga uporablja, hkrati komunicira z ljudmi v dnevni sobi in jedilnici".