Predvsem po zadnji finančni krizi trg z nepremičninami vedno bolj obvladuje anonimni kapital, ki izriva revne, pa tudi niti ne res revne …

Leilani Farha pokličem zjutraj po njihovem času. Dogovorjeni sva ob pol desetih, pri nas ob pol štirih popoldne. Prosi za zamik pogovora. Ravno je peljala psa na sprehod, kar je sicer nameravala storiti že prej, vendar je morala urediti še nekaj korespondence, pravne zadeve, povezane s filmom Pritisk (Push).

Film švedskega režiserja Fredrika Gerttna, ki so ga pred kratkim predvajali v Kinodvoru, je bil tudi povod za najin pogovor. Farha je namreč glavna protagonistka v filmu, ki želi priti do dna uganki, zakaj se nekega lepega dne (rahlo pretiravam) v nekem mestu (tudi na Švedskem, torej v državi, ki je veljala za kleno socialno demokracijo), pojavi anonimni kapital, ki vstopi na lokalni trg nepremičnin, išče priložnosti za nakup stanovanjskih stavb, dvig najemnin, po možnosti izbris starih sosesk z lokalno in stanovalcem ljubo ljubko in domačno infrastrukturo, in – končno – cilja na možnost gradnje kolosov s stanovanji, ki si jih niti ne prizadeva prodati potencialnim prebivalcem …

Ko bi vsaj šlo za gentrifikacijo
Ne, ne gre za gentrifikacijo, kot v filmu opozori ugledna prostorska sociologinja Saskia Sassen. Če bi le šlo za gentrifikacijo … Za nekaj veliko bolj fundamentalnega gre. Gre za finančni kapital, ki je po gospodarski in predvsem po finančni krizi pred desetletjem nišo za bogatenje našel v nepremičninah, izredno likvidnem blagu, "prikladnem" za pranje denarja. A da vse to lahko teče … Žrtve plačujejo ljudje. Ne le reveži, tudi srednji sloj.

O procesu, za katerega se zdi, da ga v Sloveniji zares še ni, čeprav je tudi pri nas vedno več tujih vlagateljev in tujih kupcev na trgu novih (po pravilu luksuznih) stanovanjskih nepremičnin, sva govorili s Farho, sicer izredno poročevalko OZN-a za stanovanjska vprašanja. Kot pove, tudi sama med sprehodom s psom na obzorju vidi predel kanadske prestolnice, ki je kot okoliš duhov, okoliš visokih anonimnih stavb z bankami in farmacevtskimi družbami v pritličju in z odsotnostjo sledi življenja po koncu delovnika.

Začneva s pojmom gentrifikacija, tolikokrat uporabljenem, nemalokrat površno in napačno. Tudi ob filmu Pritisk se je večkrat pojavljala ocena, da je to film o gentrifikaciji. Ta pojem označuje prenovo, tudi kulturno preobrazbo mestnih predelov zaradi doseljevanja mladih, umetnikov, tudi finančno dobro stoječih ter predvsem v kulturnih, medijskih in intelektualnih dejavnostih aktivnih ljudi, zaradi česar se priljubljenost, s tem pa draginja v takšnem predelu poveča in okrožje hitro postane predrago za nekatere staroselce; predvsem za tiste, ki plačujejo najemnine. To je seveda pavšalen in grob opis procesa, a dovolj, da namignemo na to, da gre v filmu Pritisk za nekaj drugega, hujšega.

Ti procesi niso videti kot gentrifikacija. Gentrifikacija ima na sebi vendar nekaj organskega. Lahko seveda rečemo, da gre, sociološko gledano, za negativen proces, vendar ima tudi pozitivne vidike. Prihaja do obnove starih stavb, obnavljajo in odpirajo se parki, ki si jih želijo mlade družine. To so dobri vidiki, negativna pa sta izseljevanje ljudi, ki ne zmorejo novega finančnega pritiska, in koncentracija bogastva.

Gentrifikacija je zanimiva za preučevanje, vendar pa me trenutno bolj zanima, kako finančni akterji stanovanja in nepremičnine uporabljajo kot naložbo. Pri tem izgine osebni odnos nekega subjekta do stanovanja, ne nastajajo prostori, v katerih rastejo družine, stanovanja kot prostori varnosti, kamor gremo z veseljem domov. Nastajajo stanovanja, ki so razumljena izključno kot nekaj, kar prinaša dobiček. Lahko bi šlo tudi za stol. Če bi ta prinašal dovolj denarja, bi pač vlagali vanj.

V nekih gre za nadaljevanje gentrifikacije …

Bi lahko nekoliko šaljivo – čeprav to ni šala – govorili o gentrifikaciji 2.0?
Morda. Gre za to, da pride anonimni kapital, pokupi dostopne nepremičnine, zviša najemnine – tudi z argumentom obnove stanovanj – ki jih mnogi potem ne zmorejo več plačevati, pred tem pa tudi že preuči, kolikšen je finančni potencial nekega zemljišča oziroma naselja.

Moram poudariti, da govorimo o ogromnih količinah kapitala. Pravzaprav je to kapital na steroidih. Kapital, ki je na primer povezan s storitvijo über.

Torej je to kapital, ki izgublja vsako osebnost, navezavo na konkretno osebo, ki ima do posla neki, tudi emocionalni odnos, kakršen je na primer značilen za star, klasičen kapitalizem, pa tudi za podjetja, ki vendar nekaj konkretnega proizvajajo, skušajo doseči tudi z znanjem. Gre le še za goli kapital in njegovo premikanje …
Tako je. Ravno se je končal svetovni gospodarski forum, na katerem smo ponovno videli, da se naraščanje števila milijarderjev kar nadaljuje in nadaljuje. Imamo še nikoli videno količino bogastva, ki se giblje nekam, kjer lahko proizvede še več bogastva, in na žalost so tarča stanovanjske nepremičnine.

Ko govorimo o trgu nepremičnin, gre za bogastvo gorostasnih razsežnosti.
Stanovanja so največji posel na svetu. Nepremičnine obsegajo približno 60 odstotkov vrednosti svetovnega premoženja ali okrog 217 bilijonov ameriških dolarjev, vrednost stanovanjskih nepremičnin pa ocenjujejo na 163 bilijonov dolarjev. Če ne veste, kaj ta številka pomeni, in večina nas ne ve, vam lahko povem, da je to dvakrat več od svetovnega BDP-ja.

Že samo te vrednosti nakazujejo, kako težko je pod vprašaj postaviti ta sistem, saj je vanj vpletenih ogromno ljudi. V filmu se sicer ne ukvarjamo toliko z neko konkretno osebo, ki ima stanovanje, katerega vrednost se na primer eksponentno poveča za denimo 100 odstotkov v 10 ali 15 letih. To je delno tudi naša tema, vendar pa nas je v prvi vrsti zanimal ta veliki denar, ki vpliva na trg in na ranljive najemnike; ti so res krhka populacija. Naslednji segment ranljivega prebivalstva so seveda brezdomci. In treba se je zavedati, da so najemniki zgolj en korak od tega, da postanejo brezdomci.

Ta segment prebivalstva nas torej mora skrbeti in kot odvetnica, specializirana za človekove pravice, in kot poročevalka OZN-a se moram posvetiti temu segmentu prebivalstva.

Časovna ločnica v svetovni trgovini z nepremičninami je bila svetovna gospodarska in finančna kriza pred dobrim desetletjem. Zakaj po njej ena glavnih tarč velikega brezimnega kapitala postanejo prav nepremičnine in zakaj ravno potem vstopimo v obdobje, ko vedno večji delež novih stanovanjskih nepremičnin predstavljajo tiste z nadstandardnimi oziroma luksuznimi stanovanji, ki tudi če ostajajo prazna, očitno prinašajo denar?
Pravzaprav so ti objekti in stanovanja na borzi in z njimi se nenehno trguje in tako tudi "proizvajajo" denar. Kot pravi Saskia Sassen, je bolje, da v njih nihče ne živi, ker je tako lažje trgovati z njimi. To je način, kako so donosna.

Stanovanjske nepremičnine so v primerjavi z drugimi dobrinami zelo likvidne. Denar je lahko vložiti in ga potegniti ven. Zato se obrestuje, če denar "parkiramo" v stanovanje. V nepremičninah denar zlahka tudi skrijete. Denar lahko razporejate okrog, imate eno podjetje tu, drugo tam in potem eno od njih kupi nepremičnino. Torej, veliko je razlogov za to, da vlagajo denar v stanovanjske nepremičnine. In tudi vemo, da vrednosti zemljišč naraščajo, ko zemljišča postajajo bolj in bolj redka.

Tudi ko si ogledamo delovanje firm, ki jih zanima nakup kapitala zunaj borznih poslov, torej neposredni deleži, kaj počnejo … Ogledujejo si zemljišča v različnih mestih, poskušajo oceniti njihovo vrednost, ugotoviti obstoj podcenjenih najemniških stanovanj, ki jim prek odkupa in morebitne prenove zvišajo vrednost in obenem od najemnikov pogosto zahtevajo zanje nesprejemljivo visoke najemnine.

Del poslovnega modela je, da ugotoviš, ali bi lahko iz določene nepremičnine iztržil večjo vrednost. Denar se ustvarja iz najemnikov, katerih plačila poplačajo investicijo.

V filmu vseeno ne gre le za denar. Gre tudi za boj za mesta, kot jih poznamo, za urbano življenje, ki pod vplivom tega mega kapitala izginja. In izginja tudi lokalno malo gospodarstvo, saj drugače kot lokalni krčmar ali šivilja trgovske verige ali globalne verige kavarn zaslužkov ne vračajo v lokalno okolje.

Sociologinja Saskia Sassen uporablja termin monokulturna mesta. Mesta postajajo enaka ... Pristaneš v Hongkongu, lahko pa bi bil tudi v San Franciscu, Seulu ali Nairobiju. Mesta kot žrtve korporacij postajajo monokulturna.

Rada omenim primer letališč. Saj poznate tisti generični občutek na letališčih, kjer imate drugo ob drugi razkošne trgovine znanih korporacij. Tam ni prijetnega ozračja, zanimivega videza ali občutka, nobene teksture ni, en sam prodajni prostor je. To je eno samo tržišče za velik kapital, kjer bogati prodajajo svoje resurse za druge. Takšna so letališča.

Če odmislimo begunce in migrante, so na letališčih večinoma ljudje, ki imajo kar nekaj denarja. Letališča so svet izjeme in tudi podjetja in trgovine, ki si lahko privoščijo navzočnost na letališčih, so tisti, ki imajo vsaj nekaj denarja. To je svet izjeme, kjer prevladujejo korporacije.
In bojim se, da hodimo po poti, na koncu katere bomo imeli v središčih mest le še glavne ulice, na katerih nihče ne bo živel; tudi če tam stojijo stanovanjske stavbe. A to so le investicije. Neodvisni podjetniki si vedno pogosteje ne morejo več privoščiti najemnin na glavnih cestah.

Nastajajo prazna mestna središča, tudi v filmu vidimo temne prazne stolpe v "downtownu" …
Ja, dejansko predvsem ponoči opazimo prazne velike stavbe, v pritličju katerih pa je korporativni kapital.

To niso mesta, v kakršnih bi rada živela, čeprav je tudi v mojem mestu (Ottawa, op. P. B.) manjši "predel duhov" in leži prav v bližini mojega doma. Tja nihče ne hodi. V pritličju so velike banke in na primer farmacevtske družbe, zgoraj pa stanovanja; a nenaseljena stanovanja.

Ko govorimo o vdoru korporativnega kapitala na trg nepremičnin, ne moremo brez omembe podjetja Blackstone, ki ga zasledimo tudi v filmu Pritisk. Ali bi bilo mogoče podjetja, kot je Blackstone, postaviti tudi pred sodišče, kadar zelo očitno skušajo izriniti staroselce z višanjem najemnin z argumentom, da so prenovili in tako povišali tržno vrednost stanovanj?
Obstajajo legalne in obstajajo "legalne" zadeve. Sama sem pisala Blackstonu in tudi različnim vladam, ki so Blackstonu omogočile vstop na nepremičninski trg njihovih držav. Ne gre le za Blackstone, gre tudi za različne pokojninske sklade in druge finančne firme, ki delujejo v tem polju.

Več vladam sem dala vedeti, da sodelujejo v poslih, ki so v navzkrižju z mednarodnim pravom človekovih pravic. Vlade bi se namreč morale zavedati svojih obveznosti v skladu z mednarodnim pravom. Morajo se zavedati, da so se kot podpisnice splošne deklaracije o človekovih pravicah zavezale k spoštovanju pravice do ustreznega stanovanja kot človekove pravice, kar pomeni, da morajo države ustvarjati možnosti za dostop do dostopnega in primernega stanovanja. In kadar pridejo veliki finančni akterji in kadar za ljudi stanovanja postanejo nedostopna, je to kršitev človekovih pravic.

Če govorimo o finančnih družbah, kot je Blackstone, te družbe ne podpisujejo mednarodnopravnih pogodb in zato niso same kot pravni subjekti mednarodnega prava. Ko pa jih država spusti na svoje ozemlje, jim pogosto celo omogoči davčne olajšave, pridobivanje deležev v nepremičninah … Takrat pogosto pride do ogroženosti spoštovanja pravice do primernega stanovanja kot človekove pravice.

Pa je realno ali morda iluzorno pričakovati, da bi lahko posameznik uspešno pred sodiščem terjal spoštovanje pravice do dostojnega stanovanja kot človekove pravice?
Države bi morale ponuditi možnost, da se pred sodiščem sklicuješ na mednarodno pravo človekovih pravic, ko želiš podkrepiti svoje argumente v domačem pravnem sistemu. Obstaja na primer neposredno razmerje med pravico do življenja in osebno varnostjo na eni ter pravico do ustreznega stanovanja na drugi strani, prav tako pa tudi med določili o enakopravnosti, enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije na eni ter pravico do ustreznega stanovanja na drugi strani.

Torej, tudi če ima posamezna država ustavo, ki ne zagotavlja neposredno pravice do dostojnega stanovanja, ampak na primer – kot ste mi omenili, da to velja za slovensko ustavo – ustvarja možnosti, da si državljani pridobijo primerno stanovanje, je mogoče pravico do stanovanja izpeljati iz nekaterih drugih temeljnih določil, torej iz določil o nediskriminaciji in enakopravnosti ter o pravici do življenja in varnosti. To so določila, ki jih najdemo v skorajda vseh ustavah. Tudi sama sem napisala več tekstov o tej povezavi med pravico do življenja in pravico do stanovanja.
Oborožena s takšnim instrumentarijem bi lahko oseba nastopila na sodišču.

A treba je omeniti še nekaj. Pomembna naloga vseh držav je izobraževanje pravnikov o ekonomskih in socialnih pravicah, pa tudi tozadevno izobraževanje državljanov, da bi se vsi ti subjekti zavedali, da se je mogoče na sodišču sklicevati tudi na ta dva korpusa pravic, ki so tako temeljne za človekovo bivanje.
V več državah so na ta način ljudje že uspešno nastopili pred sodiščem. V Indiji na primer je bil uspešen primer, ko se je pravica do stanovanja povezala oziroma postavila v odnos sopogojenosti s pravico do življenja in hrane.

Ker ste omenjali pravico do življenja, me zanima, ali imate podatke, koliko smrti je na leto povezanih z življenjem v neprimernih bivalnih razmerah ali celo na cesti?
Globalnih številk o smrtnih žrtvah, povezanih z neprimernim bivališčem, nimamo. Smo pa izračunali, da 1,8 milijarde ljudi živi v zelo neprimernih razmerah: nimajo osnovnih dobrin, vode, kanalizacije, živijo kot brezdomci.

Če živite na cesti, imate od 10- do 15-krat večjo možnost, da boste umrli prezgodaj. Med brezdomci so razširjene številne bolezni, od tuberkuloze do okuženosti z virusom HIV. Vemo tudi, da okoli milijon ljudi na leto umre zaradi pomanjkanja čiste vode in kanalizacije, kar je tudi kršitev pravice do primernega stanovanja. A s tem smo zajeli le majhen del žrtev.

V vaši funkciji poročevalke OZN-a o stanovanjskih razmerah, ki se vam počasi izteka, ste prepotovali svet. Ali lahko morda izpostavite razmere v kakšnem mestu ali državi, ki so vas še posebej prizadele?
Večkrat me kaj zelo prizadene. Pogosto ne gre za to, da bi velik del prebivalstva živel v takih razmerah. Bolj gre za velike razlike v enakopravnosti različnih segmentov prebivalstva, ki me prizadenejo.

Na primer v Kaliforniji, ki sem jo celo prepotovala, od severa, torej San Francisca, Oaklanda, Berkleyja, prek Los Angelesa do San Diega. Kalifornija ima petji največji BDP na svetu, večjega kot Francija. Bogastvo tam je ogromno, kar je med drugim posledica navzočnosti visokotehnoloških podjetij, pa tudi zabavne industrije v Hollywoodu …

Ampak brezdomstvo, ki sem ga videla tam, je nekaj najhujšega, kar sem uzrla kjer koli. Razmere so grozljive. V San Diegu sem doživela enega najbolj ganljivih trenutkov. Spoznala sem družino s štirimi člani, mati samohranilka in njene tri hčerke so živele v avtu. Srečala sem jih na parkirišču, kjer so iskale pribežališče pred redarji, ki bi jim na cesti zaračunali kazen zaradi napačnega parkiranja.

Triletna deklica se je igrala na sprednjem sedežu, ne da bi se res zavedala razmer, drugi dve, skoraj najstnica in najstnica, sta se že zavedali. Tako so živele že mesec dni in pripovedovale so o teh groznih razmerah. V tej državi s petim največjim gospodarstvom na svetu se je grozno težko spopasti s takšnimi razmerami in tudi z vidika spoštovanja človekovih pravic je to nezaslišano.

Prizadel me je tudi obisk Nigerije, kjer je več revežev kot kjer koli drugje na svetu; tudi več kot v Indiji. Obiskala sem mnogo neformalnih naselij, na primer Kibero v Nairobiju, pa v JAR-u, Bombaju in New Dehliju … Ampak to, kar sem videla v Lagosu, je najhujše. Sploh kar zadeva vodo. Domovi so kar najbolj osnovni, kanalizacija ali čista voda sta slaba šala. Ljudje pijejo onesnaženo vodo, čeprav Nigerija ni najrevnejša država na svetu, ampak gre za 22. največje gospodarstvo na svetu. Gre za eno največjih proizvajalk nafte, tudi tam vidimo ogromno praznih, luksuznih stanovanj in vse to očitno govori o korupciji, njene žrtve pa so najrevnejši. In blizu 50 odstotkov ljudi živi v takšnih, neprimernih razmerah.

Funkcijo posebnega poročevalca OZN-a za poročanje o stanovanjskih razmerah so vzpostavili leta 2000. Ali prej ta položaj ni bil potreben?
Menim, da sem srečna – to je na neki način slab izraz –, da sem ta položaj nastopila v pravem trenutku, torej takrat, ko je bila stanovanjska kriza na vrhuncu. In v teh petih letih je to postalo očitno po mnogo mestih in tudi vedno več "mainstreamovskih" medijev je začelo pisati o tem. Seveda se je že prej govorilo o svetovni stanovanjski krizi, ker kamor koli sem pogledala, sem naletela na ljudi, ki si niso mogli privoščiti stanovanja in so jih izseljevali …

Zdi se mi, da je zdaj tudi zaradi dela drugih medijev veliko več prostora za moje sporočilo, kot ga je bilo, ko sem prišla na ta položaj. Upam, da so me ljudje poslušali, in mislim, da je ljudem všeč jasnost mojega sporočila, in to je, da je stanovanje človekova pravica in ne blago ali investicija in da je to drugačna dobrina od drugih.

Ljudje so se začeli spraševati: zakaj je moje stanovanje na borzi in zakaj je moj najemodajalec vlagatelj v San Franciscu, če pa živim na Češkem. In vem tudi, da je film Pritisk prav tako prispeval k tej razpravi, zato sem privolila v sodelovanje, ker se mi je zdelo, da je pravi trenutek za to, da se zaostri ta razprava. Ker ta kriza vsakodnevno vpliva na ljudi.

Ali nekatera mesta ali celo države že kažejo odpor?
V sodelovanju z uradom visokega komisarja za človekove pravice in omrežjem mest UCLG (United Cities Local and Local Governments) sem vzpostavila gibanje Shift. Ideja je, da bi ponovno zahtevali in zavarovali stanovanje kot človekovo pravico. Kot rezultat tega gibanja je niz mest že stopil naprej in podal izjavo, da priznavajo obstoj stanovanjske krize in da se ji želijo upreti.

Barcelona na primer je eno vodilnih mest v tem gibanju in odločila se je regulirati Airbnb, saj se je preveč stanovanj znašlo na tem trgu in jih je začelo primanjkovati za domačine. Mesto je ugotovilo, da sicer potrebuje investicije turistov, vendar pa mora biti to podvrženo nadzoru. Barcelona je tako postala eno od mest z zelo konstruktivnim sodelovanjem z Airbnbjem.

Barcelona je tudi po federalnem pravu uzakonila kapico za rast najemnin, in sicer za obdobje od pet do sedem let. Podobno se je zgodilo v Berlinu, kjer so ljudje šli na ceste in se je razvilo gibanje za reguliranje velikih finančnih firm – kakršen je tudi Blackstone – ki na veliko vlagajo v stanovanjske nepremičnine. Mesto prav tako nazaj odkupuje stanovanja in nedavno so uzakonili prepoved zviševanja najemnin v naslednjih petih letih.

Ravno včeraj sem obiskala župana v Montrealu. Sprejeli so lokalni zakon, po katerem bo vsak novi stanovanjski kompleks deloval po načelu 20-20-20: to pomeni, da bo vlagatelj moral 20 odstotkov stanovanj nameniti za socialna stanovanja, 20 odstotkov mora biti družinskih stanovanj in 20 odstotkov dostopnih širšim množicam. Če tega ne bo izpolnil, bo moral plačati dodatne dajatve, ki se bodo stekale v sklad za gradnjo dostopnih in socialnih stanovanj.

Omeniti želim še Helsinke, kjer imajo zelo robustno politiko eliminacije brezdomstva. Brezdomcem nemudoma dajo v uporabo stanovanje; v zatočišču ali nekem začasnem zavetišču ne preživiš več kot 48 ur. Potem se naseliš v individualnem stanovanju, dobiš socialno pomoč, vendar moraš za stanovanje potem tudi skrbeti in si poskušati urediti življenje. Finska je edina država v Evropi, kjer se je število brezdomcev zmanjšalo in imajo namen, da do – mislim – leta 2027 na cestah ne bo več brezdomcev.

Torej, marsikaj se dogaja in razvija. Samo še preostanek sveta se nam mora pridružiti!