Po koncu prve svetovne vojne se življenje počasi začne postavljati na noge, skrb za vsakodnevno preživetje zamenja vedrejši pogled in obudijo se tudi prostočasne dejavnosti. Če je pred vojno med slovenskim meščanstvom prevladovala predvsem telovadba, ki so jo izvajali v sokolskih, orlovskih in delavskih društvih, se po vojni hitreje razvijajo tudi preostale športne panoge.

Leta 1920 prvič po vojni organizirajo olimpijske igre, na njih prvič zaplapola olimpijska zastava, ki jo bomo znova videli tudi letos, 100 let pozneje. V Antwerpen je odpotoval en slovenski predstavnik, že štiri leta pozneje jih je bilo veliko več, Leon Štukelj pa se je vrnil z dvema zlatima odličjema. “Da so me na razglasitvi oklicali Stukley, državno himno so odigrali izjemno slabo, pred tekmovanjem so za Jugoslovane pozabili pripraviti garderobo (naknadno so si jo zato delili z Luksemburgom), je dokazovalo, da je bil moj uspeh in uspeh mlade države Jugoslavije v vrstah prirediteljev (Pariza) nepričakovan, in to je samo povečalo njegovo vrednost,” je Štukelj zapisal v svoji knjigi spominov.

O tem, kako so se razvijale športne panoge na Slovenskem, smo se pogovarjali s predavateljem zgodovine športa na Fakulteti za šport in vodjem Muzeja športa Tomažem Pavlinom.

Organizacija telovadnih društev se je na Slovenskem – še pred prvo svetovno vojno in v času Avstro-Ogrske – začela kot del kulturne sfere. Kako je bilo videti to začetno organizirano ukvarjanje s športom?
Ta čas je specifičen pri razumevanju pojma šport. Večjo težo je imela telovadba, medtem ko so šport na splošno razumeli bolj negativno, kot zabavno igračkanje. Težnja je bila, da se po slovenskem prostoru razširi telovadba. Ta se je začela povsem spontano z ljubiteljskim ukvarjanjem s telovadnimi vajami, konec stoletja pa že prerasla v sistematično vadbo in načrtnim usposabljanjem ekip za tekmovanja. Če podrobno pogledamo razvoj telovadbe, je imela v srednji Evropi največji vpliv nemška gimnastika, ki so jo poimenovali 'turnen'. Širila se je prek nemških meja in naj bi povezala vsa telovadna društva nemških dežel – imamo turnanje v Švici, v Nemškem cesarstvu in Avstro-Ogrski. Hkrati so se začeli v telovadna društva organizirati tudi Slovani. Prvi so se tako organizirali Čehi leta 1862, a v istem času je stekla organizacija tudi v Ljubljani. V Ljubljani se je telovadba začela gojiti po tem, ko se je v mesto preselil demobiliziran častnik Štefan Mandić, to je bilo okoli leta 1838. V prvi polovici 40. let je že organiziral telovadno šolo za ljubljanske meščane ter tečaje za ljubljanske dijake. Iz tega se je oblikovala skupina ljubiteljev telovadbe, ki so imeli svoje vadišče pod Rožnikom. In razširile so se govorice po Ljubljani, da se na Drenikovem vrhu dogaja čudna zadeva – ljudje hodijo po rokah, kažejo podplate v nebo, kot opice skačejo po vejah. Nosilci telovadbe so bili namreč izobraženci, za preprostejše ljudi je bila ta nenavadna.

Na drugi strani pa je bil šport, ki je stopal na naša tla najprej prek kolesarstva, potem pa zlasti nogometa, nato še plavanje, atletika. Pred prvo svetovno vojno je že bilo prisotno smučanje in drsanje. Vzporedno je bilo organizirano planinstvo, ki je bilo hitro splošno sprejeto.

Zanimivo je, da je bila telovadba vpeta v politiko narodne emancipacije tega časa, in ko so se na Slovenskem razdelili politični duhovi na liberalni in klerikalni tabor, je prišlo do delitve tudi med telovadci: najprej so nastali liberalni sokoli, po veliki vojni pa tudi katoliški orli.

Sokolstvo je nastalo kot odgovor oziroma boj proti germanizaciji – narodno zavedni Slovenci so želeli ustanoviti svoja telovadna društva.
Ko cesar Franc Jožef na začetku 60. let 19. stoletja znova uvede možnost, da se državljani prosto organizirajo v društva, tudi v Ljubljani takoj steče akcija. Ljubitelji telovadbe izdajo letak "Zdrav duh v zdravem truplu", v katerem so poudarjali, da v društvo vabijo vse zainteresirane. Telovadno društvo je bilo torej najprej odprto za vse meščane, a je hitro prišlo do spora med slovenskim in nemškim delom članstva, razpravljali so o jeziku društva. Iz enega dela je nato nastalo nemško društvo ("ljubljanski turnverein"), iz drugega pa slovensko društvo, ki so ga poimenovali Južni Sokol. Ime je treba razumeti v duhu panslovanstva, ki je tedaj prevladovalo. Telovadno društvo so že imeli v Pragi, po srednjeveškem južnoslovanskem epskem vzoru sokola junaka pa so ga simbolno poimenovali Sokol. V Ljubljani so v povezavi z njimi društvo imenovali Južni Sokol. Pozneje se je zaradi ukinitve tega društva po nekem pretepu med turnarji in sokoli hitro organiziralo novo in se poimenovalo Ljubljanski sokol. Po letu 1880 nastopi "doba širjenja sokolstva", ki je povezana tudi s slovenskim narodnim vprašanjem. Sokolstvo preseže meje Kranjske, razširi se tudi na Goriško, Tržaško in končno tudi na Štajersko, kjer je sokolsko društvo postalo slovenska trdnjava proti močni nemški poziciji v Celju. Končno se leta 1907 sokolsko društvo ustanovi še v Mariboru, kjer je prebivalstvo v 50 letih po izgradnji železnice in železniške delavske kolonije naraslo z okoli 4.000 na 28.000 – priseljevanje je krepilo nemško podobo mesta. Sokolsko društvo je bilo pomembno za ohranjanje slovenskega deleža v mestu.

Kaj je v bistvu predstavljalo sokolstvo? Njihov telovadni nastop je na primer povsem očaral majhnega Leona Štuklja, ki v svojih spominih opisuje, kako jih je prvič videl in kako ga je to usodno zaznamovalo, da si je tudi sam začel prizadevati postati telovadec.
Gre za telesno vzgojo – torej vzgojo človeka tako v telovadbi kot v etiki in morali. Češki sokolski telovadec Miroslav Tyrš je poudarjal krepostnost, ki bo ohranjala narod vitalen. Razmišljal je, da se skozi zgodovino vidi, da tudi med človeštvom vlada neki naravni, evolucijski zakon, po katerem preživi močnejši, zato je treba nenehno vaditi in biti kreposten. Na eni strani je torej fizično zdravje, na drugi narodnostna ideja, saj le fizično in moralno zdrav narod lahko preživi. Sokolstvo je bilo spremljevalec borbe za narodno emancipacijo, na vrhu vsega je narodna ideja. Ko je bila leta 1905 ustanovljena Slovenska sokolska zveza, so se včlanili tudi v mednarodno sokolsko zvezo ter začeli nastopati na svetovnih prvenstvih. Leta 1911 so bili skupno na četrtem mestu, le malo so zaostali za Italijani na tretjem mestu. Sokolski strokovni vodja Viktor Murnik je ob vrnitvi na sprejemu poudaril, da so ta uspeh dosegli za slovenski narod, ki ga Italijani in avstrijski Nemci omaležujejo, a v sebi nosi tak telesni zaklad, ki ga je zaupal Sokolu, da ga čuva in množi.

Kot ste omenili, sokolstvo ni bilo edino telovadno gibanje na Slovenskem. Leta 1906 se je začelo razvijati telovadno gibanje Orel. Orlovske telovadne skupine so bile del katoliških prosvetnih društev. Kakšna je bila razlika med sokoli in orli?
Glede telovadbe je treba reči, da so strokovno izhajali iz sokolske telovadbe, razlika pa je bila na idejni ravni. Ker delujejo prek katoliških mrež in cerkvenih organizacij, je orlom lažje vzpostavljati organizacijske enote. To pa še ni pomenilo, da so imeli telovadnico, zato je tudi vprašanje, kako kakovostna je bila njihova telovadba.

Poleg sokolskega in orlovskega telovadnega gibanja je na Slovenskem obstajalo še tretje, delavsko telovadno gibanje.
Da, ideja delavskih društev se pojavi že pred prvo svetovno vojno. Leta 1913 je organizirana Vzajemnost, potem ko so jo prepovedali, je vzniknilo društvo Svoboda. Še bolj se razvije po vojni in ima drugače od liberalnega Sokola ter katoliškega Orla tako telovadne kot že tudi športne odseke oziroma športne klube. V Ljubljani sta v dvajsetih letih nato delovali dve Svobodi.

Katere športne panoge so bile torej po vojni v dvajsetih letih prisotne na slovenskem območju?
Na eni strani je bila telovadba s svojo organiziranostjo, na drugi strani se je vzpostavljal šport. Sicer pa so v Ljubljani le trije športni klubi preživeli prvo svetovno vojno, čeprav jih že pred vojno ni bilo veliko. To so bili Ilirija, Ljubljanski športni klub in Slovan. Po vojni se presežejo stereotipi o športu kot snobističnem nepotrebnem igračkanju. Če npr. vzamemo kot neki standard za razširjenost več kot 10 klubov ali sekcij, so bili najbolj razširjeni nogomet, kolesarstvo, atletika in plavanje. Mladi so noreli za nogometom, ki je bil prvi šport tistega časa. V desetih letih je nato naraslo število nogometnih klubov z okoli 20 na začetku dvajsetih let do 50 na začetku tridesetih. V istem času je nastalo tudi skoraj 70 smučarskih klubov in smučanje je postalo razširjena športna panoga. Pojavi se hokej. Plavanje je bilo sicer širše dostopno, saj so se zanj uporabljale tudi reke in druga naravna kopališča, a je skozi leta kakovost zahtevala drugačne razmere – tekmovalni del zahteva več treninga, konstantne razmere, česar pa še ni bilo, saj ni bilo objektov. Prvi je bil zgrajen leta 1929, to je bil bazen Ilirije.

Slovenci so se po veliki vojni znašli v drugi državni in politični entiteti. Kakšen je bil položaj športa v Kraljevini Jugoslaviji?
Država je imela različen odnos do telovadbe kot do športa. Telovadba je bila "punčica". Slovenski sokoli so se sestali že leta 1919 in sklenili, da se bodo združili s Hrvati in Srbi v novo zvezo, primerno državi in po načelu ena država, en narod, eno sokolstvo. Srečali so se v Novem Sadu in vzpostavili novo Jugoslovansko sokolsko zvezo, hkrati so se razpustile posamezne slovenske, hrvaške in srbske sokolske zveze. Podobno so se organizirali tudi orli, le da je bilo orlovstvo najbolj razvito v slovenskih krajih, in ker je bilo katoliško združenje, je Jugoslovanski orel združeval le slovenske in hrvaške orle. Sokoli so bili zelo centralistično organizirani, želeli so preseči nacionalno delitev, sedež celotne organizacije je bil v Ljubljani. Orli pa so imeli konfederativno organizacijo – slovenski orli so bili ena enota, hrvaški pa druga.
Medtem so se tudi jugoslovanski športniki želeli državno organizirati. Hrvat Franjo Bučar in Hrvaška športna zveza, ki je delovala že pred vojno, so vzpodbudili organiziranje državne nogometne zveze in olimpijskega odbora, da bi lahko tudi njihovi športniki, po neuspelih poskusih pred vojno, v jugoslovanskem okviru prišli na olimpijske igre.

Kdo je vlagal v športno infrastrukturo?
Temeljna je bila zasebna ali društvena pobuda. Infrastruktura je v rokah organizacij, država ali občina je morda dala kakšne subvencije ali pa na primer zemljišče. Infrastruktura je bila zato zelo osnovna, plavanje je na primer v Ljubljani potekalo na Ljubljanici in je bilo odvisno od vremenskih razmer. Zato so seveda slovenski plavalci zaostajali za na primer dalmatinskimi. Šele naložba kluba Ilirija v plavalni bazen je dvignila slovensko plavanje v vrh jugoslovanskega. Pri telovadcih je bila tradicija skupnih prostorov v narodnih domovih, kjer so domovala tako telovadna kot kulturna društva. Širila se je tudi po vojni, čeprav je bil takrat že tudi trend gradnje specialističnih telovadnih ali sokolskih domov. Leta 1927 je bil zgrajen impozantni dom na Taboru po načrtu arhitekta Vurnika. Društva so si zato želela veliko članov, del je bil aktivnih, drugi del pa podpornih, ki so podpirali cilje društva in v kriznih časih prispevali sredstva za tekmovanja in podobno.

Prve povojne olimpijske igre so potekale leta 1920 v Antwerpnu, kjer je prvič zaplapolala olimpijska zastava. Prvi slovenski povojni olimpijec Stanko Tavčar je bil član jugoslovanske nogometne ekipe. Jugoslavija je proti Češkoslovaški republiki izgubila z 0:7 in izpadla. Je bil v tistem času v Jugoslaviji šport dovolj razvit za mednarodna tekmovanja?

V tem južnoslovanskem prostoru so imeli svoj olimpijski komite pred vojno le Srbi, dva srbska športnika sta tudi nastopila na igrah leta 1912. V Mednarodnem olimpijskem komiteju so imeli svojega člana Svetozarja Đukića. Po vojni je Hrvat Franjo Bučar stopil z njim v stik in stekla je akcija za vzpostavitev olimpijskega odbora ter nogometne zveze. Vidi se torej, kateri športni dejavnosti sta bili najpomembnejši. Morali pa so pohiteti, saj so bile leta 1920 že olimpijske igre. V jugoslovanski olimpijski odbor so bile včlanjene vse športne zveze, ki so tedaj že obstajale, le Jugoslovanski sokol je zavrnil članstvo in se je pridružil šele pred naslednjimi olimpijskimi igrami. Jugoslovanski sokol pa je bil edini iz jugoslovanske države član Mednarodne gimnastične zveze, ta pa olimpijstva. Ko so nato izbirali, kateri športi naj gredo na igre leta 1920, so izbrali nogomet kot najbolj organizirani šport. V reprezentanci so bili večinoma hrvaški nogometaši, pa tudi Slovenec Tavčar, ki je tedaj študiral v Zagrebu. Vprašanje, ali bi drugače pri sestavi reprezentance sploh upoštevali slovenski prostor, tudi zato ker je bil hrvaški nogomet bolj razvit od slovenskega, ki pred vojno niti ni mogel zagotoviti lige. Jugoslovanska nogometna reprezentanca je nato na olimpijskih igrah visoko izgubila proti Čehom, ki so imeli daljšo tradicijo in za sabo več težjih tekem. Tolažilna tekma je bila še proti Egiptu, ki pa so jo prav tako izgubili. To je bil odraz takratnega stanja in kakovosti, ki pa se je že kmalu začela popravljati, saj so z novo državo vzpostavljali tekmovalni sistem za naslov državnega prvaka in organizirali neki tekmovalni sistem znotraj Jugoslavije in odigranih je bilo več tekem.

Zakaj pa se sokoli tedaj še niso hoteli udeleževati olimpijskih iger?
Na eni strani je bila ideja, da gre pri olimpijskih igrah za internacionalizem, sokoli pa so nacionalne organizacije, hkrati so bili zadržani do drugih športov. Na drugi strani pa dejstvo, da je tudi mednarodna gimnastična zveza prirejala svetovna prvenstva na štiri leta. Program teh tekmovanj ni bil tako strogo vezan na gimnastične vaje na orodjih, kot ga poznamo danes, ampak je bil precej širši, vključevali so atletske discipline (teki, skoki, meti), plavanje. Na olimpijskih igrah so bile to že specializirane športne panoge – atletika je bila posebej, plavanje posebej. Jugoslovanski sokol je v Ljubjani leta 1922 v okviru velikega vsesokolskega zleta gostil svetovno prvenstvo v gimnastiki.

A potem pride leto 1924. Sokol se vključi na olimpijske igre in začne se zlata doba slovenskega telovadca Leona Štuklja. Kljub poškodbi roke na presenečenje vseh osvoji dve zlati kolajni – v mnogoboju in na drogu.
Štukelj preseneti vse. Na roko mu je šlo tudi to, da je bil tekmovalni program ožji in vezan le na orodja. Če bi bili zraven še teki in plavalni del, kot je bilo na svetovnih prvenstvih, ne bi zbral toliko točk. Njegove medalje so samo z olimpijskih iger, ne pa s svetovnih prvenstev. Imel je močen ramenski obroč, bil je manjši in tudi lažji in je lahko delal čuda na krogih. Pozneje je še pri 38 letih osvojil srebrno olimpijsko kolajno na tem orodju, kar je fascinantno.
So pa morda drugi tekmovalci preveč v senci Štuklja. Če je Jugoslavija leta 1920 poslala na igre le nogometno reprezentanco, je štiri leta pozneje že več športnikov. Iz Slovenije so prišli še: atlet Stanko Perpar, ki je nastopil v teku na 100 in 200 metrov, jahač Vladimir Seunig v dresuri, kolesar Josip Kosmatin. V gimnastiki pa so bili vsi člani reprezentance Slovenci, ob Štuklju še Stane Derganc, Josip Primožič, Janez Porenta, Stane Žilič, Rastko Poljšak, Mihael Oswald, Stane Hlastan.

Leta 1924 so bile tudi prve zimske olimpijske igre v Chamonixu in tam so Slovenci tudi že udeleženci. V Sloveniji je bil sedež Jugoslovanske zimskošportne zveze.
Na zimskih olimpijskih igrah leta 1924 je bila reprezentanca sestavljena iz dveh Hrvatov in dveh Slovencev. Rezultati so bili zelo neoptimistični, eden od njih je prišel na cilj 50-kilometrskega smučarskega teka devet ur po startu, ko so že pospravljali ciljno črto. A bistveno je bilo spoznanje, kakšno je smučanje v tujini, saj – drugače od telovadbe – v preostalih športnih disciplinah še ni bilo svetovnih prvenstev, v stik z mednarodno konkurenco so prihajali le na olimpijskih igrah. Ko so smučarji videli Skandinavce, so spoznali, da je njihova oprema neprimerna, ugotovili so, kaj bi bilo treba spremeniti za boljši razvoj. Smučanje je imelo težavo, da je ponekod prevladovala ideja o smučanju kot rekreativni, družabni dejavnosti, ne pa tekmovalni disciplini. Kakovost pa razvijajo tekmovanja. Sredi dvajsetih let pride do premikov, angažirani so bili tuji trenerji. Program smučarskih tekmovanj je bil na olimpijskih igrah takrat vezan na nordijsko smučanje – teki in skoki. Zato so začeli graditi skakalnice in trenirati tudi te discipline. Dobri rezultati pridejo v tridesetih letih, čeprav je eden od bratov Janša imel že na igrah leta 1928 veliko bolj primerljive rezultate, v reprezentanci pa so bili samo še Slovenci.

Kakšne so bile razmere v dvajsetih za športne ure v šolah?
Telesna vzgoja v šolah je temeljila na telovadbi, osrednjo vlogo v jugoslovanski telesni vzgoji je imel Sokol, saj je imel zaslombo v politiki, pa tudi pozneje v dinastiji, ker je zagovarjal idejo jugoslovanstva. Zato je telovadba v šoli sledila sokolski telovadbi, a je bila odvisna od infrastrukture in orodij, ki jih je lahko šola zagotavljala, ter seveda od kadra. Kot referenca za učitelja telesne vzgoje je veljala sokolska vaditeljska usposobljenost, in ko je bila na oblasti liberalna stranka, je bila pot do zaposlitve v šolah sokolom odprta, medtem ko je katoliška stranka zagovarjala orlovske učitelje. A vse šole niso imele telovadnice, sploh v drugih jugoslovanskih republikah, so pa skušali vsaj urejati telovadišča. Niso pa bili navdušeni nad uvajanjem športov, čeprav seveda vsaj nogometa niso mogli spregledati, saj se je širil med mladimi, o njem so lahko brali tudi v časopisju. Sicer pa so dijakom prepovedovali članstvo v športnih društvih. Za to so morali počakati do konca šolanja, niso pa prepovedovali sokolstva. V slovenskih krajih je v šolstvu med športnimi panogami dobilo večjo težo smučanje, saj je bila to idealna telovadba pozimi, ko ne moreš organizirati česa drugega. Tudi to je razlog, da se je smučanje tako hitro širilo. V svoj delokrog sta ga ne nazadnje sprejela tudi Sokol in Orel. Sokol je v okvir telovadbe vključil tudi odbojko.

Kje pa so bile v tem času ženske v športu?
Pri razvoju ženske vadbe je imel ključno vlogo Sokol. Že od začetka so poudarjali pomen telesnega zdravja tudi za dekleta, v 90. letih 19. stoletja pa so naredili temeljite korake k ženski vadbi. V Ljubljani je bilo leta 1901 ustanovljeno Žensko telovadno društvo, ki je izšlo iz ženskega odseka Ljubljanskega sokola. V ozadju je bilo tudi gibanje za emancipacijo žensk, vodja društva je bila Franja Tavčar, žena državnozborskega poslanca in poznejšega ljubljanskega župana in staroste Ljubljanskega sokola Ivana Tavčarja. To je sovpadalo z enakostjo, ki jo je gojil Sokol – tako med spoloma kot med pripadniki naroda. Ko je bil v Ljubljani leta 1904 veliki sokolski zlet, se ženske predstavijo s svojimi vajami. V dvajsetih letih telovadke delujejo avtonomno znotraj Sokola, drugih samostojnih ženskih telovadnih društev ni več, v športu pa je bil organiziran na primer Ženski športni klub Atena, v katerem so članice igrale predvsem hazeno – to je bila takratna oblika ženskega rokometa. Gojile so tudi atletiko, tenis, pozneje še smučanje. Na tekmovalni ravni so ženske v tem času precej uspešne: Marija Križ iz društva Primorje je imela v letu 1926 najboljši rezultat v metu diska v Evropi, Fani Bernik pa je dosegla državni rekord v suvanju krogle. Duša Šantelj je bila med najboljšimi tekačicami v državi. Leta 1928 so Mariborčanke postale državne prvakinje v hazeni. Močno središče hazene je bila tudi Murska Sobota. Ko so Jugoslovanke leta 1934 na Svetovnih ženskih igrah v Londonu zmagale na turnirju v hazeni, so bile v reprezentanci tri Slovenke: Marica Cimperman iz Murske Sobote, Fani Bernik (Atena, Ljubljana) in Anica Oman (Ilirija, Ljubljana). Ženski šport na Slovenskem torej stopa ob bok svetovnemu razvoju, je pa žal konec dvajsetih let doživel krizo.

Če skleneva z dvajsetimi leti, ki se v Jugoslaviji končajo s trdim preobratom – kraljevo diktaturo, ki je zavladala od leta 1929. Ni se spremenilo le politično življenje, pač pa tudi življenje telovadnih organizacij. Kaj vse je bilo drugače?
Če športa ukinitev strankarstva in politična diktatura ne prizadeneta, saj gre razvoj svojo pot, pa na drugi strani poseže v telovadno organiziranost. Ker so bile telovadne organizacije tudi nazorske in nekatere po takratni nacionalni ideologiji enotnega jugoslovanskega naroda in plemen Srbov, Hrvatov in Slovencev tudi plemenske organizacije, so padle pod državni pregled. To se konča z ustanovitvijo nove, enotne telovadne organizacije, ki naj bi presegla nazorsko razdeljenost ter dosegla homogeno organiziranost in predstavljala jugoslovanstvo navzven. Nova organizacija je bila pisana na kožo Jugoslovanskemu sokolu. Sokoli so bili v tistem času razdeljeni na jugoslovansko in hrvaško zvezo ter manjši odsek srbskega sokolstva, ob njih je obstajal še Orel ter delavski telovadni odseki društev Svobod. Z zakonom so nato ustanovili novo Viteško zvezo Sokol Kraljevine Jugoslavije, vse prejšnje organizacije so se morale odločiti, ali vstopijo v novo zvezo, sicer bodo njihove organizacije likvidirane. Jugoslovanski sokol se je odločil za kolektivni vstop, Orel pa je vstop zavrnil. Z vidika financiranja je treba poudariti, da je bilo na začetku tridesetih let ustanovljeno ministrstvo za telesno vzgojo naroda in je šel novemu Sokolu tudi glavni delež financiranja športa v državi, saj je bil kombinacija državne zveze in zasebnih društev, nekaj pa je šlo tudi za športne panoge. Članstvo v Sokolu je v štirih letih z 70.000 naraslo na 300.000, saj je bilo s članstvom lažje dobiti službo, zlasti učiteljske ali javne, tisti, ki so dokazali triletno telovadbo, so imeli olajšavo pri služenju vojaškega roka. Po letu 1935 pa se slika povsem obrne.